PHASE FATALE: SCANNING BACKWARDS

PHASE FATALE: SCANNING BACKWARDS

Recenzija izdelka
7. 2. 2020 - 19.00

Ostgut Ton, 2020

 

Zdi se, kot da smo šele nedavno pisali o prvencu newyorškega elektronskega post-punk wunderkinda, pa vendar je minilo že dobri dve leti, odkar se je Hayden Payne znašel pod lupo Tolpe bumov. Zato morda vseeno na hitro spomnimo – Payne je na svoj elektronski vpoklic odgovoril leta 2014 s štartom projekta Phase Fatale. Da se v njem skriva ogromen potencial, je že takrat prepoznal Juan Mendez, ki v techno miljeju stoji za spoštovanja vredno in častitljivo prezenco po imenu Silent Servant. Ta je nad mladim fatalnežem bdel s svojo izkušeno mentorsko roko in stvari so hitro vodile do izdaj pri založbah, kot so aufnahme + wiedergabe, Jealous God, Unterton, naposled pa tudi do prvega albuma Redeemer pri založbi Hospital Productions, za katero stoji Dominic Fernow oziroma Prurient oziroma Vatican Shadow. Prav na plečih Phase Fatala in peščice drugih vidnih posameznikov je v letih 2017 in 2018 industrialna EBM zvočna estetika prevetrila techno formulaiko in nastavila trend, kateremu je sledilo nemalo mlajših producentov.

Phase Fatale
Techno mladež v velikem slogu
 / 16. 12. 2017

Za Haydna kot posameznika, ki je aktivno krojil implementacijo novo obujenega izraza v techno sceno, je obdobje zadnjih dveh let pomenilo ogromno izpostavljenost in temu primerne podvige. Pognal je lastno založbo BITE, ki je do danes nanizala že deset izdaj in daje prostor predvsem Phase Fatalovim glasbenim somišljenikom. Kot novejši rezident z založbo BITE redno prireja tudi showcase v razvpitem gruzijskem klubu KHIDI – ta je mimogrede eden glavnih spomenikov techno pomladi glavnega mesta Tbilisi. Tako prodorni sili se kakopak ni mogla upreti niti berlinska techno institucija Berghain, ki je Fatala podobno kot KHIDI okronala z nazivom rezidenta kluba in mu s tem omogočila redne nastope v tako imenovani techno katedrali. No, v navadi je, da rezidenti Berghaina svoje pridodajo tudi z izdajami za hišno založbo Ostgut Ton, in Fatal tu ni izjema. Poletno vročino letnice ‘18 je podkuril z izdajo singla Reverse Fall, temu pa je pred kratkim sledil album, imenovan Scanning Backwards.

Pestrima dvema letoma navkljub gre pri obravnavi novega Phase Fatalovega albuma v osnovi za izredno podobna izhodišča, kot so veljala že ob njegovem prvem albumu Redeemer. Še vedno velja premisa, da tudi njegov nov album močno karakterizira zven post-punka, okrašen z odmevom industriale in sekvencirano bas linijo EBM-ja. A vendar gre v relaciji do prvega albuma pri dolgometražcu Scanning Backwards za vsaj dve ključni razliki. Prvič – tempo albuma je bistveno upočasnjen na povprečno borih 120 udarcev na minuto; zgolj za predstavo je v grobem prvi album donel pri nekje 130 udarcih na minuto. Izredno drzna poteza tu pade na plodna tla, saj se z njo Payne zaveže iskanju novih produkcijskih rešitev, uspeh pa zveni z dejstvom, da kljub občutno počasnejši glasbi ta na račun tempa ne izgublja na svojem agresivno uničujočem duhu. V smislu zvočnega izraza s to potezo posameznim elementom znotraj komadov zagotovi več prostora, kosi so zato bolj ekspresivni, obenem pa zagotovi še, da se z novim dolgometražcem ne ponavlja. In drugič – če so za prvi album veljali bolj odprti aranžmaji, se po nekaj letih zgoščenega dela s produkcijo elektronske glasbe Phase Fatale od teh odmika oziroma se zadeve loti bolj strukturirano. Posledično komadi zvenijo bolj izpiljeni in ne kot zgolj rezultat poigravanja, novo zvensko paleto pa povrhu vsega obarva še z rabo hardwara.

Ob trenutnem trendu, ko vse več novega techno materiala razbija pri vrtoglavih 138 udarcev na minuto, hkrati pa se ta številka vztrajno viša, je album, kakršen je Scanning Backwards, prijetna osvežitev. Kljub temu da je ta s producentskega stališča celo bolj dodelan kot prvenec Redeemer, pa za sabo pusti tudi sladko-kisel priokus. Po dobrih dveh letih je scena, katere eden glavnih protagonistov je bil celo Phase Fatale, postala relativno nasičena, posledično pa smo v tem obdobju slišali tudi nemalo slične produkcije. Čeprav mirne duše trdimo, da bo plošča Scanning Backwards privržencem dotičnega sloga odgovarjala bolj kot večina primerljivega materiala, nas ob poslušanju vendarle zagrabi tisti grenak občutek že slišanega. Vseeno se na njej znajdejo tako izvrstna klubska orodja kot drugi izstopajoči kosi, ki nam v danem momentu dajo vedeti, da vendarle poslušamo odličen album.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.