Temporary Residence Limited, 2020

To Feel Embraced je album nenavadnega dvojca z druge strani Atlantskega oceana, SPARKLE DIVISION, ki prihaja iz Združenih držav. Sestavljata ga Preston Wendel in sodobni skladatelj William Basinski. Slednjega morda poznate, če spremljate dogajanje na bolj eksperimentalni ambientalni in elektronski sceni, nenazadnje pa je leta 2018 nastopal tudi v Ljubljani na deseti obletnici festivala Sonica. O njegovih številnih projektih je bilo v etru povedanega že veliko, zato se v podrobnosti njegove glasbene poti ne bomo ponovno spuščali. Namesto tega bomo namenili par besed njegovemu pajdašu, skrivnostnemu Prestonu Wendelu. Pa tudi ta vendarle ni tako skrivnosten, kot se morda sprva zdi. Je pravzaprav studijski pomočnik Basinskega, s katerim sta se spoznala, ko se je skladatelj preselil iz New Yorka v Los Angeles. Preston mu je po določenem času pokazal svoje lastne stvaritve, iz česar je vzniknilo kreativno sodelovanje, kateremu smo sedaj priča pod imenom SPARKLE DIVISION. 

Album vsaj s perspektive zvoka stopa korak stran od običajne produkcije Basinskega, čeprav so uporabljene produkcijske tehnike, v katerih je skladatelj najbolj domač. S tem imamo v mislih predvsem rabo zank kasetnih trakov ali loopov. Na albumu To Feel Embraced gre morda celo za usmeritev v razmišljanje o sodobni plesni glasbi, kar je popolnoma drugačno izhodišče od odločno ambientalnega in izmuzljivega vodila v Basinskijevem opus magnus The Disintegration Loops.

Pri albumu To Feel Embraced pa je ravno nasprotno. Veliko komponento predstavlja groove. Če vzamemo za primer komad Oh Henry!, si lahko ob zvenu prvih akordov z malo domišljije z lahkoto predstavljamo, da se bo razvil v smer dandanes že vsem poznanim lo-fi beatov, ki preplavljajo platoformo Youtube, mnogi pa se ob njih učijo ali sproščajo. Komad sam sicer ne zaide direktno v kliše, vendar pa se mu tudi - morda načrtno - ne izogne povsem. Dejstvo, vredno omembe, ko že govorimo o komadu Oh Henry!, pa je da je zanj posnel bas in violino sedaj že pokojni free-jazz heroj Henry Grimes, po katerem je komad domnevno dobil tudi ime. Grimes in njegova žena naj bi ob poslušanju posnetka hudomušno izjavila, da bo ob tem komadu zagotovo spočetih kar nekaj otrok. 

Ta anekdota nam lahko že nakaže toplino in lahkotnost kompozicij. Po drugi strani pa nam ponudi možnost za razmislek o vlogi, ki jo glasba vzame nase. Minilo je verjetno 100 in več let, odkar je Erik Satie neuspešno lansiral svoj ambientalni projekt. Neuspešen zato, ker ljudje niso želeli samo uživati v svojem klepetu in večerji, ampak so se osredotočali na glasbo. Glasba je takrat imela drugače dojeto socialno funkcijo, kot jo ima danes, ali pa se je Satie na žalost preprosto družil z napačnimi ljudmi. Čeprav projekt takrat ni dosegel svojega prvotnega cilja, pa se je koncept ohranil in se realiziral tekom stoletja, recimo skozi glasbo Briana Ena ali podjetja Muzak. Slednjim je ozvočenje ozadja uspelo celo tako dobro, da so imeli določeno glasbo za pomirjanje in dvigovanje energije uslužbencev podjetij, ki so tam kupovala pisarniško glasbo.

Čeprav se sprva album To Feel Embraced ne zdi ortodoksno ambientalen, se lahko vprašamo, ali ni morda trojansko zapakirana mojstrovina, ki jo lahko razumemo kot povabilo na ples ali pa jo povsem prezremo, medtem ko kuhamo. Današnje generacije, ki se ob lo-fiju učijo, bi morda povsem spregledale dejstvo, da je album, ki ga poslušajo, produkt priznanega sodobnega skladatelja. Toda ravno to je njegov čar. Nanj se lahko osredotočamo in ga analiziramo. Vendar pa lahko tudi plešemo ali pa se učimo ali nenazadnje delamo na spočetju otrok.