The Flenser, 2020

Ljudje smo edina vrsta na planetu, ki stvarem pripisuje globlji pomen. To je obenem varovalka, ki preprečuje naše izumrtje, in hiba, ki nas po nepotrebnem obremenjuje. A dokler se ne bo zgodil tisti usodni trenutek, ki nas bo vse skupaj poslal na lepše, bomo nadaljevali s svojo obsesijo z dodeljevanjem vlog ter smisla vsemu, kar je bilo, je in bo. 

V tej vročici se najde tudi Sprain, mlad bend z zahodne obale Združenih držav, ki je svojo pot pričel kot duo in pred dvema letoma izdal prvi, istoimenski EP - zbirko slowcore komadov. Že takrat sta Alex Kent in April Geoff pokazala svojo zmožnost ustvarjanja sanjavih spevov v stilu Duster in Carissa's Wierd. Zatem je nastopil proces zabubljanja in metamorfoze, v katerem je zasedba dobila še dva člana ter zgradila nov, temačnejši zvok. Z novo podobo in zvokom je bend predrl svoj zapredek in pri prominentni založbi The Flenser izdal svojo debitansko ploščo, naslovljeno As Lost Through Collision, s katero zavrača smisel in strukturo ter se podaja v skrite paradokse človekovega obstoja.

Plošča nas s svojo disonanco popelje nazaj v času in prostoru, v devetdeseta leta prejšnjega stoletja, v neke zaprašene kleti. V njih potekajo vaje in koncerti mračnjaških posthardcore in noise rock bendov, denimo Unwound in Slint, iz zvoka katerih črpa Sprain svojo inspiracijo. Kljub očitnemu navezovanju na vzornike pri bendu ne gre zgolj za obujanje pozabljenih zvenov, pač pa jih zasedba s svojim pridihom ukroji za dobo, v kateri se nahajamo. Pravzaprav bi lahko četverica s svojim najnovejšim albumom nastavila zrcalo trenutnemu stanju, ki ga mladi še toliko bolj doživljamo kot mešanico jeze in negotovosti glede jutrišnjega dne. Že uvertura v prvi komad Slant se oglasi kot alarm, ki v poslušalcu vzbudi pozornost in ga pripravi na sprehod skozi mnoštvo zvočnih zidov in hodnikov. Teh ne manjka, saj je As Lost Through Collision album, ki ga zaznamuje predvsem kontrast med nežnim in težkim, med tihim in glasnim. 

Plošča temelji na kitarah, ki enkrat spominjajo na nežen zven, s katerim je zasedba začela, drugič pa skupaj z bobni ustvarjajo zadušljivo betonsko pregrado. Nanje so položeni vokali, ki prav tako variirajo med tiho, zaspano spovedjo in svetobolnimi kriki. Tu in tam se pojavijo vložki, denimo klavirski v komadu My Way Out, ki oriše nočno atmosfero ali brenčanje efektnih pedalk v skladbi Everything. Vendar med dvema zvočnima poloma ni nikakršnih vmesnih prostorov ali stopničastih crescendov, če pa že so, ne vodijo nikamor. Tok skladb je nepredvidljiv in zato ni nič čudnega, da si je ansambel za naslovnico albuma izbral načrt hladne brutalistične zgradbe, ki obstaja zgolj metafizično.

Nekako skrit, a pomemben gradnik albuma so besedila, ki se lahko samostojno berejo tudi kakor poezija. V njih se pletejo tematike samorefleksije, eksistencializma in depresije, ki jih zaznamuje razkol med osebno in družbeno problematiko. Ni čisto jasno, ali pesimističen pogled prihaja od znotraj ali je to posledica zunanjih dejavnikov, pa saj niti ni važno. Neizpodbitno pa je, da se besedila ob spremljavi obnesejo kot medij za doseganje katarze tako za zasedbo kakor za poslušalca.

Produkt vsega vloženega dela zasedbe Sprain je izredno zanimiva plata, ki morda zahteva več kot le eno poslušanje, vendar se na neki točki v tistem pravem trenutku razkrije kot izredno nagrajujoče delo, ki oriše esenco anksioznosti in negotovosti ob spoznanju, da je konec koncev vse brezpomensko. To pa je tudi tisto najbolj osvobajajoče.