TiTiTi: Izba
Non-Aligned Music, 2025
Album Izba kvarteta TiTiTi v novi, zdaj stalno razširjeni zasedbi s pridruženo članico, pianistko Marino Džukljev, bratoma Joštom in Vidom Drašlerjem s kontrabasom oziroma izza bobnov ter s saksofonistom na altu Juretom Boršičem, je eden tistih, ki terjajo poslušalca, a mu tudi nudijo obilje. Ploščo kvartet odpre s silo, v prosto pulzirajočem zanosu, v nalivu zvena. Zavrtinči trup v intuitiven metalski refleks, swing. V tem ognjenem uvodu Boršičev frazem, razporejen v vzdžljivostnih staccatih, krhek in hkrati silovit, najbolje izrazi živost plošče. Hkrati sta napoved in nato še sklep v zaključku plošče kompozicijski ouroboros, ki zaokroži celotno delo.
Toda album v nadaljevanju ne pristaja na ognjeno motivacijo, da bi bil vseskozi gnan v takšnem eruptivnem režimu. Temelji na natančno zamišljenih kompozicijah, katerih gibanje-naprej seveda navijajo solistični vložki inštrumentalistov, vendar ti nikoli ne dominirajo nad senzibilnostjo gradnje in namenom v podstati. Takšni zadržanost in preudarnost dajeta tej glasbi njeno glavno težo – gradnjo, ki je premišljena in konsekventna. Na površju tu vodijo skoraj arhitekturne plasti klavirjev Marine Džukljev, njen oglati pristop v akordnih nizih mestoma prikliče oddaljeni odmev mehkobe klasičnih historičnih kvartetov, a ga preoblikuje v bolj trdo, surovo tvarino.
Ritem sekcija bratov Drašler v miksu deluje skoraj pritajena, ta muzika mora res zaživeti na primerni jakosti, da se pretkana eleganca njunega premišljenega in iz zemlje delanega vodstva izriše v vseh dimenzijah rojenja, intenzitete, padanja, deževanja. Njun bobnarski in kontrabasovski lok se v polnosti razkaže v enem od vrhuncev plošče – krasni četrti, bežno coltranovski skladbi Srečanje z izogibanjem – gruvajoči igri v raztrganih swingovskih zasukih, ki harmonično in izrazno rastejo z vsakim korakom. Preprost, a učinkovit kontrast k intenzivnim momentom nudijo lirični pasusi v skladbah Odmev šepeta in Lutkar, ki plošči zagotovita dinamiko in tudi predih. Zgodnji singel Vzravnano spet v prehajanju med oblikami swinga kaže bendovo moč v igrivi kompozicijski metodi in doslednosti, vso prostost tu določajo jasna pravila, kot v vsaki pravi igri.
V najbolj intenzivnih trenutkih albuma Boršič in Džukljev žarita kot korone ognjenih zubljev v izgorevanju na limitah tistega, kar želi zasedba tu izreči. To je teren, je prostor, zatočišče in komuna, intimna in javna izjava, je silovit, streznitveni kontrapunkt objestnosti in neumnosti izza vsakega vogla mojega prostora. Vabljeni noter.
Dodaj komentar
Komentiraj