Ob silni poplavi sodobnih psiholoških priročnikov za samopomoč, ki nas nagovarjajo k razvijanju svojih kompetenc, je vsem skupna neka specifična grožnja, da nam lahko v vsakem trenutku popolnoma spodleti, in to ne le na poslovnem področju, temveč tudi kot človeku. Zato nam ti priročniki vselej obljubljajo »nekaj malega navodil«, s pomočjo katerih lahko pridobimo in razvijemo potrebne kompetence, ki nam bojo prišle prav v vseh aspektih našega življenja. Namen Gelhardove knjižice, ki obsega zgolj 133 strani, je podati kritiko pojma kompetence, tega krovnega pojma tako imenovane uporabne psihologije, ki nam že celo stoletje ponuja navodila za uspešnejše in srečnejše življenje.

Izvorno točko Gelhardove analize predstavlja Kantov poziv, naj se poslužujemo svojega lastnega uma, brez vodstva koga drugega. Ta Kantova misel predstavlja vodilo celotnega Gelhardovega soočanja z vzponom uporabne psihologije. Gre za vejo psihologije, ki se pojavi istočasno kot Freudova Interpretacija sanj, torej leta 1900, vendar pa je njen vpliv bistveno bolj zaznamoval 20. stoletje. Uporabna psihologija namreč deluje predvsem kot aparat za produkcijo samoumevnosti, kjer igra ključno vlogo pojem kompetence. Kompetence so skupek tehnik testiranja in urjenja, ki človeka naslavljajo kot nekoga, ki nekaj zmore ali ne zmore in čigar zmožnosti bi vselej lahko še malo bolj razvili. Gelhardova knjiga nam postreže s pronicljivo filozofsko analizo, ki naslavlja problematiko preverjanja, testiranja, ugotavljanja in presojanja lastnosti subjekta, ki determinirajo njegovo delovanje.

V zamejevanju pojma kompetence se Gelhard ne želi lotiti obravnave kompetence s pomočjo definicij ali zgodovinskosti, vseeno pa poišče genealoške izvore pojma in nastavke za njegovo nadaljnjo kritiko v zgodnjemodernih kritikah razsvetljenstva kot znanja in kritikah krščanske preskušnje vesti. Tako se najprej obrne h Kantovemu pojmovanju samostojnega mišljenja v tekstih, kot sta Kaj je to: razsvetljenstvo in Kaj pomeni orientirati se v mišljenju. Nato se obrne k Heglu in pokaže, da formati psiholoških testov 20. stoletja prevzamejo podobne funkcije nadzora vedenja, kot so ga pred tem krščanske tehnike preskušnje vesti. Svoj pogled uperi tudi na Kleistovo kritiko akademskega izpita, skozi katero nato obravnava tudi pojem inteligence. Od pojma inteligence pa prek McClellandove kritike tega koncepta pokaže na vzpon in dokončno uveljavitev pojma kompetence kot deus ex pojma delovne psihologije.

McClelland je ena od najvidnejših figur gibanja, ki je kompetenčno razumevanje mišljenja povzdignilo v sodobno dogmo in dokončno zrušilo primat inteligenčnega kvocienta. Njegova prizadevanja za vpeljavo testiranja kompetenc je treba razumeti v kontekstu kritike šole in izobraževanja. McClelland na novo odgovarja na davno vprašanje, »Katero znanje ima največjo vrednost?« V 20. stoletju se izkaže, da je odgovor ta, da je naloga izobraževanja mlade pripraviti na vstop na trg dela, na uspešno opravljanje delovnih nalog in uspešno soočanje z družbenimi izzivi. Največjo vrednost imajo torej neposredno uporabno znanje in tiste osebnostne lastnosti, ki ob takšnem znanju posamezniku omogočajo čim bolj optimalno delovno učinkovitost.

Pojem kompetence v sodobnem diskurzu pogosto funkcionira kot ideološka formula, ki nima jasno določenega pomena, zaradi česar lahko v igri različnih interesov proizvaja različne učinke. Ta pojem je pomensko poln in prazen obenem. Kot tak pa ravno v svoji na videz evidentni in neposredni spoznavnosti ustvarja spoznavno zaporo. In ravno ideološki učinek praznine tega pojma igra pomembno vlogo pri povezovanju izobraževanja in trga dela. Neoprijemljivost in nejasnost pojma kompetenca bistveno vzpostavljata njegovo uporabnost in priročnost pri zagotavljanju implementacije vsakokratnih ekonomskih interesov.

Kot zapiše Damijan Štefanc v spremni besedi, dejansko ne gre prezreti, da je kritika izobraževanja, iz katere vznikne navdušenje nad kompetencami, v veliki meri pravzaprav kritika znanja in njegovega prenosa. Predpostavka te kritike je, da izobraževanje svoje ključne funkcije – to je optimalne formacije posameznika za vstop na trg dela – ne opravlja dovolj učinkovito prav zaradi posredovanja in klasičnega osvajanja znanja, ki za ta namen domnevno ni dovolj uporabno. Natančneje: neuporabno naj bi bilo znanje samo po sebi, zlasti tako imenovano deklarativno in faktografsko znanje, predvsem pomnjenje in reprodukcija, ker zavirajo ustvarjalnost in zmožnost kritičnega razmišljanja. Po drugi strani pa naj bi bilo nepotrebno iz povsem pragmatičnih in tehnoloških razlogov. Znanje je namreč dandanes preveč enostavno dostopno preko interneta.

Na tem mestu se Gelhard posluži Kantovega razumevanja razsvetljenstva. Kant razsvetljenstvo razume kot samostojno mišljenje, kjer samostojno misliti pomeni iskati najvišji preskusni kamen resnice v lastnem umu. Razsvetljenstvo tako v osnovi ne pomeni nabiranja vednosti, temveč razvijanje tehnik, ki služijo samoohranitvi uma.

Če je bilo znanje nekoč v središču procesa, v katerem je človek postajal posameznik, če je torej veljalo, da imata znanje in proces njegovega usvajanja pomembno, nepogrešljivo formativno moč, je prav ta formativna moč znanja danes v temelju razvrednotena, znanje pa reducirano zgolj na orodje za doseganje pragmatičnih in utilitarnih ciljev. Kot tako je sicer razumljeno tudi kot sestavina kompetence, a prav to, da se legitimnost takšnega znanja vzpostavlja le skozi prepoznavo njegove neposredne uporabnosti, vodi tudi k vprašanju, ali se s tem pravzaprav ne zapira možnost formacije kompetentnega subjekta.