Formativna leta mojstra Marxa. In Engelsa.

Ob frišnem filmu Mladi Karl Marx Raoula Pecka, njegovi očitno kar razkošni produkciji, intimni biografskosti, sploh vrtenju v fino ličnem Kinodvoru bi človek hitro pomislil na pasus iz Leninove Države in revolucije:

Z Marxovim naukom se zdaj dogaja to, kar se je v zgodovini že večkrat dogajalo z nauki revolucionarnih mislecev in voditeljev zatiranih razredov v boju za njihovo osvoboditev. Zatiralski razredi so velike revolucionarje vse njihovo življenje nenehno preganjali, njihov nauk pa sprejemali z neomejeno zlobo, z najbesnejšim sovraštvom, z najnesramnejšemi lažmi in obrekovanjem. Po njihovi smrti pa iz njih poskušajo napraviti neškodljive ikone, jih tako rekoč kanonizirajo, slavijo njihovo ime, da bi 'potolažili' in varali zatirane razrede, pri tem pa jemljejo revolucionarnemu nauku vsebino, krhajo njegovo revolucionarno ostrino in ga vulgarizirajo.

Ah, Leninova proza. No, takoj lahko povemo, da vsaj na na moč solidni filmovi površini pravkar navedene leninovske bojazni ni. Dejansko film v svojem obzorju funkcionira precej dobro, mestoma, ko preseže lastno poetiko, postane tudi odličen, da ne rečem sublimen. A brez prehitevanja, očrtajmo prvo ta njegov omenjeni horizont.

Gre za ono formo, ki se jo ponavadi najširše označi kot tako zvano kostumsko dramo, torej historično filmanje nekega razdobja z razkošno zgodovinsko kostumografijo in scenografijo, obenem pa za biografsko pripoved v našem primeru mladega Marxa, nekaj let pred revolucionarnim vrenjem na polovici 19. stoletja. Z ženo Jenny, o kateri je v najnežnejši mladostniški zaljubljenosti v pismu očetu mdr. zapisal:

Pozdravi, prosim, mojo sladko, krasno Jenny. Njeno pismo sem že dvajsetkrat prebral, in zmeraj odkrijem v njem nove čare. V vsakem, tudi stilističnem pogledu je najlepše pismo, ki bi ga mogla napisati kaka dama.,

in malim otročkom se po prvi aretaciji na povabilo časnikarja Rugeja preselijo v Pariz, kjer s slednjim izdajata Nemško-francoske letopise.

Hkrati iz Manchestera, kjer se v fotrovi fabriki zaljubi v irsko delavsko oporečnico Mary Burns, s katero skleneta doživljenjsko zunajzakonsko ljubezensko zvezo, v Pariz prispe tudi mladi Friedrich Engels. Tam se, sprva v zavistništvu mladih let sumničava drug do drugega, hitro spoprijateljita, upijanita in štartata prijateljsko in delovno zavezo, do in čezsmrtno. Skupaj začneta pisati knjige. Sveta družina. Kritika kritične kritike. Aktivno pristopita k mednarodnim delavskim združenjem. Marxova materialna beda. Engelsova brezsebna pomoč, njegov osebni razkol med industrialcem in proletarskim prvoborcem. In seveda – Komunistični manifest.

To je nekako filmov zgodbovni okvir. Ljubezen, izvor znanstvenega socializma. Hja, desetletja zatem so se kot najpretanjenejši ljubezenski pesniki ustoličili ravno prepričani in aktivni komunisti. Čeprav je slednje soliden in celo luciden nastavek tudi za kak resnejši razmislek, bi ga tule v zvezi s filmom sprva uporabil negativno, se pravi, film je skozinskoz sicer neobsojajoča, marksizmu in revoluciji celo odkrito naklonjena, a vendar bistveno buržujska melodrama.

Kar seveda samo po sebi ni zdaj absolutno napačno, če pač za hip pozabimo na našo globoko mržnjo do buržujskosti, nenazadnje se zna pokazati tudi kot najprimernejše. Marx in Engels sta bila pač buržuja. Sama to pravita, sicer implicitno, pa kar precej prozorno prav v Komunističnem manifestu:

Kot je torej del plemstva prešel k buržoaziji, preide zdaj del buržoazije k proletariatu, in posebno del buržoaznih ideologov, ki so se dokopali do teoretičnega razumevanja vsega zgodovinskega gibanja.

Je torej film o buržujih in njihovih anekdotičnih prilikah in neprilikah, tudi če najrevolucionarnejših, lahko kaj drugega kot – buržujski film?

Prvotni logični odgovor je, da ne. Globinskejši, recimo mu kar marksistični, pa, da bi moral biti. Med revolucionarnimi mišljenji, in tega ne mislim zgolj praktično, temveč tudi in predvsem teoretično, je morda prav marksizem tisti, ki so mu razne privatne srčnosti, upi in strahovi, subjektove intime, notranja razodetja itn. najnedomačnejše. Ne ker jih ne bi priznaval ali jim ne dajal veljave ali jih robotsko in komunajzarsko žleht odpravljal. Saj nas film vendar poduči, kako do dna svoje duše in onstran je bil mladi Karl navezan na Jenny in kako so Freddyjeve cigare neizmerno boljše od cenenega sranja. Marksizem oz. njegove ideologizirajoče implikacije vse to pač vzpostavljajo kot v svojem bistvu, hja, - sproducirano. So izliv, ne izvir.

V tem smislu je film čez svoje izrecne simpatije do mladih revolucionarjev v marksističnem smislu reakcionaren. Eisensteinovi stoletni nemi filmi so revolucionarnejši. Popolna predloga za avtentičen marksovski film tako niso npr. leta izgnanstva v Londonu, temveč, Eisensteinove sanje, - Kapital. In zdaj lahko za konec iz srca pohvalimo ono prej omenjeno, kar v filmu preseže vseprisoten buržujski kozmos.

Ne konstantno duhovito simpatičnost, to je še čisto v melodramski domeni. Niti ne briljanten Engelsov govor, ko sesuva sentimentalne socialiste, češ, 'vemo, da so med vami nekateri, ki ob besedah bratstvo, svoboda, enakost, ljubezen začnejo pretakati solze in bi se najraje objemali z vsem svetom, tudi z izkoriščevalskimi kapitalisti, saj je prav pobratenje vseh ljudi brez izjeme tisto, za kar nam gre; ni res!, kapital je sovražnik proletariata, z njim se ne da pobratiti, razredni antagonizmi so v sebi nepomirljivi, treba ga je sprevržti nasilno, v revoluciji, - šele potem se bo vzpostavilo pravo bratstvo, prava egalitarnost, prava pravica, in ta prava pravica ima ime, reče se ji – komunizem!' Kako nam tu zaihti komunistično srce!

In tudi ta lepa ihta je še vedno povsem buržujska. A resnični biseri filma Mladi Karl Marx so v redkih momentih, ko sama gibljiva slika postane meso teorije; o odpadlem in sekanem lesu na začetku; o proletariatu na koncu, ki je eden sublimnejših koncev sploh, ko smo priča izjemni montaži tovarn, statev, closeupov proletarcev naturščkov s tekstom manifesta v offu, ali pa kot šnopc ostre beauvoirovske kritike družine, kot jo poda Mary Burns. In še tak lušten hipijevski brc k uporu v samem dokumentarističnem finišu. Spodoben brc v uvod v marksizem skoz biografski patos mladega Marxa. In Engelsa.