Da bi si ogledal dokumentarni film Nekoč je bila dežela pridnih, sem si preprosto vzel čas, pravzaprav sem čakal na tisti znak, ki mu pravimo pravi trenutek. Vprašanje pa je, kdaj se sploh zgodi pravi trenutek? Enopomenskega odgovora kakopak ni. Po eni strani pravega trenutka ne moremo razumeti, ker nas določa ravno trenutek, v katerem živimo, trenutek, za katerega nemara mislimo, da je pravi. Tako mu lahko le sledimo, sodbo o pravilnosti ali nepravilnosti pa potem izrekamo retroaktivno. Po drugi strani pa bi pravi trenutek lahko bil tisti, ki nam omogoči, da se izrekamo o trenutku, v katerega smo ujeti. Pravi trenutek kot trenutek, ki govori o samem sebi, o tem, kako je sam ujet v lasten trenutek. Da pa bi trenutek lahko spregovoril o samem sebi, mora do samega sebe vzpostaviti razliko – in to lahko stori skozi zgodovino.

Kdaj potemtakem spregovoriti o filmu, ki govori o zgodovini, če ne ravno v tednu, ko zgodovina našega lastnega diskurza, diskurza Radia Študent, stopa v petinštirideseto leto. Da pa ne bi bilo pomote, Nekoč je bila dežela pridnih ni film o zgodovini Radia Študent, težko bi si namreč zamislili film o takšni instituciji, ki bi se naslovil s takšnimi besedami, čeprav … Skratka, Nekoč je bila dežela pridnih ni film o Radiu Študent, pač pa film o konstrukciji slovenske identitete, res pa je, da se v filmu nemalo govori tudi o Radiu Študent.

Kako se ne bi, ko pa se film loti dobe, ki se v arhitekturi nove slovenske mitologije kaže kot temelj - govorimo seveda o osemdesetih, natančneje o dobi med leti 76 in 91. Vse to pa film počne na zabaven način, občinstvo v mali dvorani Kinodvora, kjer si lahko film tudi ogledamo, se kar ni utrudilo krohotati. Za te in takšne fizične odzive se lahko zahvalimo režiserki in scenaristki Urši Menart, ki je pred dvema letoma debitirala z dokumentarcem Veš poet svoj dolg, in soscenaristu ter producentu Janiju Severju, bivšemu uredniku Mladine, Vest.si in seveda bivšemu panksu. In kaj pravzaprav dela film tako duhovitega?

Nič drugega kot lastna zgodovina, ki se v filmu neredko kaže skozi skrbno izbrane sekvence tv-oglasov in drugih posnetkov iz popularne kulture. Kot da bi na vprašanje, kako nastane slovenska identiteta, s katerim film operira, lahko odgovorili le eno – z marketingom. „Reklame so bile ideološki aparat št.1“, v filmu pove Marcel Štefančič jr. Nekoč je bila dežela pridnih namreč naredi pomemben konceptualni premik, pokaže na vlogo popularne kulture pri konstrukciji slovenske identitete, predvsem turističnega marketinga – kdo se pa ne spomni famoznega oglasa Slovenija, moja dežela, ali akcij Podarim-dobim, da drugih tu niti ne omenjamo. Z Barthesom [bartom] povedano, so ti diskurzi bolj mitološki kot kakšna starodavna religijska farsa. In naslov Nekoč je bila dežela pridnih ponovi natanko to: mit o slovenskem narodu kot poštenem, pridnem in – tega ne smemo pozabiti - zelenem. Mit, s katerim se skuša slovenska identiteta ločiti od ostalih narodnih identitet bivše države.

Vznik nacionalne identitete, kakršen se zgodi v osemdesetih, pa ni bil le vizualen, temveč tudi zvočen, ni bil le marketinški, ampak tudi glasbeni. Tako imamo na eni strani besedo, ki pove več kot katerakoli druga – Agropop. Agropop kot narodno-godbeni fenomen, ki prek parodične distance do ruralne identitete vzpostavi mehanizem identifikacije s slovensko identiteto kot modernizirano ruralno identiteto, ki nastopa kot hrbtna stran slovenske identitete v intelektualno-literarni fantazmi. Prav tako pa imamo tudi na drugi strani besedo, ki pove več kot katerakoli druga – punk, pa seveda vse tisto, kar nastopa pod konceptom alternative. Punk kot drža, ki ponovi samo cinično distanco, vpisano v delovanje oblasti, kot temu pravi Žižek. In natanko za to gre, za držo do samega sebe in do lastne zgodovine.

Način, na katerega film v splošno mitološko zgradbo osemdesetih vnese tako rojstvo naroda kot rojstvo alternative, pa ne ponovi tistega vulgarnega diskurza, ki pravi, da alternativa nastopa narodotvorno in da narod nastopa alternativno, temveč skuša z zbrisom ločnice med enim in drugim zbrisati tudi lastno mesto izjavljanja. Zdi se, kot da nas film z ene perspektive nenehno premešča na drugo, kot da bi se razpršili v mnoštvo pozicij, ki so si med sabo tudi kontradiktorne, tako kot so si kontradiktorne perspektive naše lastne zgodovine. Prav zato se mora gledalec ali gledalka sam ali sama odločiti, kakšno držo bo zavzel ne samo do prikazanega aspekta zgodovine, temveč do zgodovine nasploh; in prav krohot, ki se ob tem pojavi, kaže na zadrego pri odločitvi.

Pa vendar lahko odprtosti, s katero film simpatizira, vzporedno postavimo odprtost samega mita. Mit namreč ni le zgodba o preteklosti, temveč predvsem zgodba o prihodnosti. Z drugimi besedami, mit piše zgodovino prihodnosti. To pa počne tako, da vzpostavi izgubo nečesa, kar nismo nikoli posedovali. Še drugače, mit vzpostavi neuresničen ideal, v katerega lahko investira vsaka aktualna ideologija ali diskurz. Tako kot lahko narodotvorni in državotvorni diskurz danes izreka, da še nismo dosegli ideala enotnosti iz konca osemdesetih, tako lahko tudi alternativni diskurz izreka, da še nismo dosegli ideala upora iz konca sedemdesetih in začetka osemdesetih. Ali, eno in isto, da smo ta ideal preprosto izgubili.

Nemara se prav zato v tolikšni meri govori in snema o osemdesetih – tako o osamosvojitvi kot o punku. In obratno, ravno s tem, ko se toliko govori in snema o osemdesetih, se osemdeseta konstruira kot tisti trenutek, ki smo ga nekoč imeli, a ga danes nimamo več. Osemdeseta kot tisti trenutek, o pravilnosti ali nepravilnosti katerega se sedaj lahko retroaktivno izrekamo. Toda spet – kako se lahko izrekamo in kdo lahko to počne? Tudi če sploh ne omenim, kdo vse govori v filmu Nekoč je bila dežela pridnih, tega ne bo težko uganiti – Igor Vidmar, Marcel Štefančič, Ervin Hladnih Milharčič, Leon Magdalenc, Veljko Rus, itn. Na mestu izjavljanja o zgodovini, kakršen priteče današnji dokumentaristični formi, zeva nek diskurzivni manko – ki je natanko manko glasu tistih, ki so se v osemdesetih šele rodili. Oziroma, da se popravim, takšna generacija, kateri pripada ravno režiserka filma Nekoč je bila dežela pridnih, se o zgodovini izreka ravno skozi diskurz drugih, da ne rečem skozi diskurz drugega.

Kar pa ni nujno slaba strategija, kolikor se lahko ta diskurz drugih ponovi v vprašanje, kako smo postali to, kar smo. Vprašanje, kako smo postali to, kar smo, pa pomeni vzpostaviti razliko do zgodovine, ravno ta razlika pa ne samo, da mora pokazati tisto, kar nismo več, in da s tem, ko pokaže tisto, kar nismo več, pokaže tisto, kar šele postajamo, temveč mora tudi pokazati tisto, kar nismo nikoli bili. In naša generacija ravno nikoli ni bila – osemdeseta.

In še to: Burroughs [burowz] nekje ponovi tiste Genetove [đenetove] besede, ki pravijo, da pisatelj prevzema strahotno breme odgovornosti za osebe, ki jih ustvari. Vedoč, da zgodovina ni nič drugega kot zgodba, ki jo o sebi pripovedujemo samemu sebi, se moramo zavedati tega strahotnega bremena odgovornosti za zgodovino, ki in kakršno si jo pripovedujemo. Tudi na Radiu Študent.

Prave trenutke in deadline je lovil Robert Bobnič.

Trailer:

http://www.youtube.com/watch?feature=player_embedded&v=bH3aC5cmEdA