Fomulacija: Spider

Fomulacija: Spider

Recenzija dogodka
19. 9. 2017 - 13:00

Takoj za Indigo ter tik pred CoFestivalom je širom ljubljanskih produkcijskih lokacij potekal festival Spider, oziroma po domače, Pajek. Natančneje so letošnji festival Pajek poimenovali kot festival radikalnih teles / po sledeh ostrine. Festivalski izbor je sestavljala kopica produkcij nekaterih prodornih umetnikov in je kot tak zares zarezal skozi monotonost slovenske performativne scene, hkrati pa je zaradi svoje skromnosti in majhnosti ostal dovolj intimen, predvsem pa raznolik pri ponujanju različnih form performativnih umetnosti.

Sprva navrzimo nekaj uvodnih besed o festivalu samem. Že od leta 2000 festival Spider poteka v produkciji ljubljanske organizacije Pekinpah, ki se je povezovala z drugimi plesnimi organizacijami iz Lyona, Zagreba, Bruslja, Aten ter Berlina. Festival nam namreč za čas trajanja predstavi nekaj vzornih domačih in nekaj prodornih tujih ustvarjalcev. Letos se je skozi teden dni na plesnih deskah zvrstilo 9 različnih dogodkov, tako domačih kot tudi mednarodnih ustvarjalcev.

Povezovalna točka letošnjih izbranih produkcij je poleg »edge-a« in intimnosti večine predstav predvsem to, da niso imele skupne forme. Letošnjo taktirko umetniške vodje je prevzel Matej Kejžar, ki v uvodniku festivalskega biltena tudi zapiše: »Čas je, da se ples razbremeni lastne umetniške tradicije in s tem struktur in konotacij, ki jih nagovarja. Čas je, da se ples voha in ne razlaga.« Res, da je večina dogodkov imela plesne nagibe, vendar se je spekter festivalskega dogajanja z uvrstitvijo performansov in koncerta na programsko listo zares razširil in hkrati razbil idejo, da je ples le del medija gledališča in predstave ter da se mora omejiti na le eno izmed formulacij.

Na festivalu so nastopili mednarodni gostje kot so Samira Elagoz, Andrea Zavala Folache, Bowrain, Laurent Chétouane*, DD Dorviller, Sébastien Roux ter Sigrid Stigsdatter Mathiassen. Na žalost ni dovolj prostora, da bi se vsaka produkcija obglodala do kosti, izpostaviti pa je potrebno plesno predstavo z naslovom Spomembrana.

Spomembrana mlade danske umetnice Sigrid Stigsdatter Mathiassen je tisti mali biser tuje produkcije, ki smo ga lahko zaradi odlične festivalske selekcije na srečo videli tudi tu. V svoji majhnosti ter preprostosti je predstava delovala intimno - tudi zato, ker smo gledalci sedeli na tleh, kjer smo si riti podložili le s tankimi blazinami. Intimnost prostora je navkljub visokim stenam Stare Mestne elektrarne Mathiassen ustvarila z direktnim pogledom v oči ter pogledi ranjene živali, ki se je stisnila v kot.

Koreografija predstave je bila tekoče sestavljena ter je iz začetnega imbecilnega stanja telesa prerasla v energičen, dokaj uporniški nastop. Mathiassen je ves čas nihala med dvema korakoma naprej in enim nazaj, vednar je dosledno stopnjevala inteziteto koreografije, Spomembrana pa je zaradi tega doslednega napredka spominjala na umetniški prikaz rehibilitacije spomina skozi fizično telo. Sama forma predstave je bila preprosto plesna in v okviru festivala zato navadna, vendar je bila v inteziteti koreografije in njene izvedbe vznemirljiva zaradi nadzora telesa, še bolj pa zaradi gorečih pogledov.

Med vsemi je seveda izstopala tudi domača, slovenska produkcija. Zastopnici domačih barv sta bili tokrat plesna predstava Hiša Mateja Kejžarja in plesna predstava Chorus Žigana Kranjčana, Gašperja Kunška in Jana Krmelja.

Forma plesne predstave Hiša, ki je tudi otvorila festival v izvedbi Stanislava Dobaka, Riccarda Guarattua in Petra de Vuysta, se je izkristalizirala šele z drugo izvedbo istoimenske plesne predstave. Poleg trio izvedbe smo lahko drugi in tretji dan festivala videli tudi solo variacijo predstave v izvedbi Mateja Kejžarja samega.

V kvadratnem prostoru, ki so ga začrtala sedišča občinstva, se je raziskovalo ali vsaj prikazovalo več gibov, ki so se razlikovali v svoji nežnosti ter grobosti. Pri solo izvedbi na žalost do le-tega kontrasta ni prišlo. Pri trio izvedbi se je namreč koreografija neenakovredno razdelila med tri telesa, kjer je prevlada ponavljanja manjšega giba zaznamovala plesalca. Vsak izmed plesalcev je tako skozi ples razvil določeno karakteristiko zaradi enakih gibov. V kontrastu z drugima dvema telesoma pa je predstava začela tvoriti svojo lastno fabulo in tako ponudila lažjo interpretacijo.

Pri solo izvedbi pa do dotičnega kontrasta ni prišlo. Zato tudi ni zares prišlo do iskanja neke prisilne logike in se je gledalec lahko le prepustil atmosferi, ki jo je ustvarjal izrazni ples. Tako smo lahko, kot je želel avtor, »zavohali« ples, ne da bi ga zares interpretirali. Solo in trio, ki sta formi dveh variacij istega koncepta, sta tako pod vprašaj postavili soodvisnost koncepta in forme, ideje in strukture.

Festival Spider je le v nekaj dnevih predstavil pester nabor slovenske in tuje produkcije performativnih praks, hkrati pa še vedno ohranjal milino in skromnost malega festivala, kjer za pomiritev ob zamujanju predstave povezovalka festivala Leja Jurišić toči tolažilni šnopček.

* Na spletni povezavi http://radiostudent.si/dru%C5%BEba/odprti-termin/intervju-laurent-ch%C3%... si lahko preposlušate tudi interviju s koreografom  Laurent Chétouanejem, ki ga je opravila Alja Lobnik.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.