No, ali si? Če si odgovorila pritrdilno, si idealna kandidatka za novi položaj LALALUSH ambasadorke – koordinatorke računov družbenih omrežij omenjenega fiktivnega podjetja in promotorke njegovih produktov. V predstavi Najraje bi se udrla v zemljo smo si ogledale soočenje dveh potencialnih ambasadork, Line Akif in Maše Grošelj, v izvedbi istoimenskih igralk. Pod projekt sta se podpisala avtorica koncepta in dramaturginja Varja Hrvatin in Vid Merlak, ki je tudi tehniciral. Kot prizorišče predstave je služila zasebna Facebook skupina LALALUSH, oder pa je bila njena časovnica, kamor so izmenično prihajale objave Hrvatin, fiktivnih skrbnikov grupe ter Akif in Grošelj. Gledalke predstave, ki smo soustvarjale razplet igre, smo se srečevale v odzivih in komentarjih objav ter tako glasovale za potencialno ambasadorko, ki nas je najbolj prepričala ali, če smo iskreni, najbolj nasmejala: pet točk za všeček in deset za komentar.

Predstavo je bilo mogoče izkusiti le s Facebook profilom, in sicer preko Microsoft Edgea, Google Chroma ali Applovega Safarija. Kot rečeno, je bil dogodek izveden v obliki razprave v zaprti Facebook skupini, ki je bila na pol kurirana in na pol prepuščena improvizaciji, tako da je bil izid vsake predstave odvisen od sogledalk, s katerimi ste predstavo morda gledale. Vaš skromni recenzent si je ogledal prvo ponovitev v soboto, 3. aprila 2021.

Tekmovalki Lina in Maša, prezenci katerih sta bili neločljivo prepleteni z identitetami igralk, sta se pomerili v nalogah, kot so tiktokanje, vloganje in snemanje spletnega tutoriala o tematikah blizu LALALUSHevi znamki, kot so ekološkost, zdravje in nega kože. S kombiniranjem vnaprej posnetih videov in ad hoc napisanih objav so ustvarjalke predstave ustvarile vzdušje pravega boja za naslov naslednje LALALUSH ambasadorke. Nastopanju Maše in Line ni manjkalo puhlic, leporečenja, poskusov simpatiziranja in seveda solzavega poročanja o lastnih travmah, skratka vsega, kar pričakujemo od sodobnih influencerk in infulencerjev.

Ker nove vsebine pogosto najbolje učinkujejo v novih formah, je bila predstava izvedena v naravnem habitatu influencerjev, virtualnem prostoru, kamor uredbe o omejitvi gibanja niso prodrle. Druga gledališča so v času treh ustavitev javnega življenja razvila prgišče platform in pristopov, s katerimi so za nas želela poustvariti učinek spremljanja gledališke predstave v gledališču. Tak primer so Oder 360, Tretji oder in dobri stari Zoom. Spet drugi, med njimi tudi danes obravnavana predstava, so fizične omejitve sprejeli kot izziv in povod za snovanje konceptualno drugačnega gledališča. Kot se je izkazalo, je bila najboljša rešitev ves čas pred našim nosom. Dobesedno. Vzdušje skupnosti je bilo v Facebook gledališču po svoje namreč vedno prisotno, čutimo ga v spremljanju objav, odzivov nanje, gledanju treh pikic in oblačka »nekdo piše komentar«. Hkrati je to tudi mesto, kjer teatralnost po svoje pričakujemo. Predstavi z vzpostavitvijo interaktivnosti tako uspe ohraniti bistvo gledališča, čemur teatrologinja Erika Fischer-Lichte pravi avtopoetska povratna zanka. Tu je izkušnja soprisotnost gledalk z drugimi gledalkami in igralkami na odru ključna. Z medsebojno ustvarjenimi odzivi se ustvarja kontingentnost, ki je prenos posnetka predstave nikoli ne bo dopuščal.

Vrhunec uprizoritve predstavlja poleg novitete same izvedbe zazankanost občinstva in igralk v tekmo za pridobitev službe ambasadorke, ki jo je občinstvo zapopadalo v skrajno karikiranem, samonanašalnem in sarkastičnem diskurzu. Edino tak prijem je namreč lahko obšel krindžanje, sicer prisotno ob podobnih tekmah. Tak primer je vlog tekmovalke Maše, ki se je svojo ekološko senzibilnost odločila predstaviti z obiskom gozda, da bi sredi zime čebelam prinesla vodo in jim vrnila plastenko medu. Komentatorke so takšen diskurz še stopnjevale z mislimi, da bi “čebele realno morale biti upravičene do univerzalnega temeljnega dohodka”.

Pod površino ironije in sarkazma leži morda ne do potankosti premišljen komentar sodobnih praks subjektivnosti. Povod za polemiziranje o njih je predstava našla v zelo aktualnih zaposlovalnih strategijah podjetij, ki na ramenih influencerk prodirajo v naš virtualni prostor. Lina in Maša sta v ostri konkurenci tekmovali v prepričevanju občinstva za njegov glas s karikiranimi uprizoritvami osebnih stisk, kot je zavrnitev kreditne kartice pri blagajni lokalne delikatese. Takšno proizvajanje avtentičnosti lastne podobe v obupanem poskusu pritegnitve pozornosti in vzpostavitve stika nas v spremljanju resničnih influencerk nemalokrat pripelje do skomin, zaradi katerih bi se najraje vdrle v zemljo.

Vendar je tak pristop v izkušnji predstave odvračal pozornost od realnih stisk oseb, ki so se prisiljene potegovati za takšno delo. Ko smo tekmovalki spremljale pri različnih izzivih, smo postopoma postajale priče razpadanju njunih samopodob in samobitnosti jaza. Ker pa se je bilo ob spremljanju predstave prijetneje smejati karikaturam, obstaja verjetnost izgube tega premisleka, ki breme miselnega preskoka prenese na gledalko.

Zabavanje s humornostjo in novoumnostjo forme Facebook predstave in šibek premislek o predmetu satire vendarle nista zasenčila poetično podanega sporočila, da smo več kot zgolj Facebook profili. Generacije gen-Z-jevk in milenijk pred njimi ter boomerk še pred tem ad nauseam si osebnost gradijo v dobi, ko so mediji s posredovanjem publicističnih podob in sporočil vse bolj vpleteni v naša življenja. V to nas uvede prva objava Hrvatin, ki čas svojega rojstva predstavi s sočasno medijsko odmevnimi dogodki in priljubljenimi igračami.

V tej družbi smo prepogosto zreducirane na svojo medijsko podobo, ko veščina navigiranja greznic družbenih omrežij pretehta naše prave vrednote in dejanja. Sodelovanje v igri za najboljšo influencerko je razkrilo plehkost medijskih pogojev, v katerih nam je resnična substanca nedostopna, a še vedno obstaja. Hrvatin v končni reprizi uvodne objave za boj proti reduciranju naših sebstev v profile na družbenih omrežjih predlaga in ubere umetnost. In če gre verjeti Adornu, da so lahko modernizmi in avantgarde dvajsetega stoletja edini predstavili grozote svojega časa, se zdi strategija, ki nam jo ponudi Hrvatin, še kako relevantna za snovanje gledališča v letu 2021.

Zvočna posnetka: Vid Merlak