AO: Smo videli že vse?

AO: Smo videli že vse?

Oddaja
18. 3. 2018 - 20.00
 / Teorema

 

Izšel je Anti-Ojdip. Kot zdaj verjetno že prav dobro veste: v domač, tukajšnji jezik smo v začetku leta dobili po veliki verjetnosti najbolj kontroverzen teoretski kos francoskega filozofskega momenta, prvo knjigo dvojice Deleuze & Guattari. Čakali smo in se tudi načakali; skoraj pol stoletja namreč – natančneje šestinštirideset let – od originalne izdaje je minilo, da se je ta prvi del projekta Kapitalizem in shizofrenija – drugi del predstavlja petnajst izmed tisočih platojev v Tisoč platojev – v prevodu Jelke Kernev Štrajn in pod strokovnim pregledom Eve Bahovec, Izidorja Baršija, Pie Brezavšček, Jerneja Kaluže, Aleša Mendiževca in Anžeta Okorna pri založbi Krtina pretvoril v slovenščino. Če bi nas ob tem zanimali pogoji ne-možnosti, da se prevod zgodovinsko tako referenčne knjige ni zgodil že kdaj prej, bi jih verjetno morali motriti iz polpretekle dominantnosti lacanovskega diskurza pri nas, znotraj katerega Anti-Ojdip nikoli ni dosegel lokalnega preboja, kot si ga je vendarle, vsaj v določenem trenutku, zaslužil.

Toda če bi nadaljevali s te pozicije, ki jo je pri mapiranju lokalnega filozofskega in širše teoretskega polja precej premalo, bi širino in zdaj že zgodovinsko umestitev Anti-Ojdipa nedvomno zožili ter po svoje tudi izdali. Kot pravi Foucault v slavnem predgovoru k ameriškemu prevodu Anti-Ojdipa iz leta 1975: »Ne izgublja se v razvrednotenju starih idolov, čeprav se precej pozabava s FreudomAnti-Ojpid ni le kritika ojdipizacije in posledično psihoanalize, je tudi analiza pogojev možnosti tako enega kot drugega ter posledično notranjega potenciranja psihoanalize do shizo-analize; analiza, ki pa ima in je predvsem imela razmerje neke aktualne umestitve v pravem deleuzovsko in guattarijevskem pomenu, ki v njunem poslednjem skupnem delu Kaj je filozofija? konstrukcijo pojmov zveže z razmerjem do aktualnosti, ki je drugo ime za tisto, kar več nismo in šele postajamo. Vselej je potemtakem šlo in Deleuzu in Guattariju vselej tudi gre za preboj druge vrste; vseskozi en sam preboj, antiojdipski shizofreni preboj, prečkanje puščave, zunanjost kozmosa, konsistenca kaosa …

***

Da bi tovrsten preboj, ki je tik pred originalno izdajo leta 1972 imel svoje prakse, od antipsihiatričnega gibanja do seksualne revolucije, od antikolonialnega boja do kompozicije boja na ulicah Pariza leta 1968, dobil svojo teoretsko in pojmovno obliko, je bil pod sintezo dveh miselnih tokov, Guattarijevega odvoda psihoanalize in Deleuzovega ničejanskega marksizma, če si dovolimo tako reči, potreben, tudi na sledi Guattarijevega teksta Stroj in struktura iz leta 1968, premik od pojma strukture k pojmu stroja. V tem moramo videti neko pravo post-strukturalistično načelo, ki ontologijo izmakne označevalcu na njegovem lastnem terenu. »Teza shizo-analize je enostavna: želja je stroj, sinteza strojev, strojno razporejanje – želeči stroji. Želja je iz reda produkcije; vsa produkcija je želeča produkcija in hkrati tudi družbena produkcija. Psihoanalizi torej zamerimo, da je razdrla ta red produkcije, ga preusmerila v reprezentacijo.« In zamera je lahko toliko večja, ker je bila psihoanaliza tista, ki je odkrila želečo produkcijo, to je bil njen preboj, toda zgolj tako, da jo je podredila zahtevam ojdipizacije. Deleuze in Guattari posledično nalogo shizo-analize kot nalogo de-ojdipizacije zastavljata iz notranjosti, drobovja psihoanalitičnega stroja, ki bi bil zmožen narediti realni, kot pravita, revolucionarni obrat.

»Ojdip je na koncu, ne na začetku«; je zamenjava poslednjih vzrokov za prvotne, kakor Nietzsche označuje izvorno napako metafizike, njene lastne investicije v transcendenco. Ojdip seveda ni izum psihoanalize, temveč proces družbene produkcije, psihoanaliza je zgolj gledališče, kjer se odigrava njegov mit, njegova reprezentacija, njegovo meščanstvo, njegov kapitalizem, njegov familializem. Od tu naprej se vse samo še premešča: tovarna se premešča v gledališče, družbena investicija v družinsko, shizofreni proces v nevrotizacijo, neosebni materialni tokovi želeče produkcije, ki producirajo intenziteto stanj, skozi katere prehaja subjekt, v identifikacijo osebnega ter fiksnega utrikotenja oče-mati-jaz. »To je tako, kakor da bi zložili namizni prt in njegove 4 (+n) kote zvedli na 3 (+1, da bi označili transcendenti faktor, ki izvede to gibanje). […] V tem je zgrešena raba konjuktivne sinteze, ki nas napelje k temu, da rečemo: ’To je bil torej tvoj oče, to je bila torej tvoja mati …’.«

Družina, ki v Anti-Ojdipu, vsaj v glavnini, ni podvržena apriorni kritiki, je z ojdipizacijo delegirana na instanco beleženja želje na telesu brez organov, ki deluje kot podlaga – lahko bi rekli medij – želeče produkcije. Proces družbene produkcije, ki je proces kodiranja želje na telesu brez organov, njegova ojdipalna struktura družini naloži princip potlačitve, ki potem jamči za celotno formacijo družbene represije, ki pogojuje funkcijo družbene reprodukcije.

Konjuktivna sinteza, telo brez organov, shizo … vidite, slišite; globoko smo že v pojmovni praksi, ki jo pod vplivom materialističnih tokov filozofije imanence od Spinoze do Nietzscheja ter razdiranja psihoanalitičnega utrikotenja uvaja Anti-Ojdip specifično in deleuzovska ter deleuze-guattarijevska misel nasploh. Ob tem avtorja shizo-analizo razglasita za hkrati transcendentalno in materialistično analizo, ki razbira pogoje delovanja nezavednega v njegovi realni, materialni, avtoproduktivni osnovi. V izhodišču pa je to isto vprašanje, kot če se vprašamo, kako deluje stroj.

***

Vsak stroj je prekinitev. »Deluje kot stroj za rezanje šunke: prekinitve izvajajo odvzeme na asociativnem toku. […] Vsak asociativni tok je treba upoštevati kot ideelni, neskončni tok ogromne svinjske krače«. En stroj ali psihoanalitično gledano delni objekt proizvaja tok, ki ga drugi, nanj priključeni stroj ali drugi delni objekt prekinja, toda ta drugi stroj je tudi sam produkcija toka glede na tretji stroj, ki je priključen nanj … in tako naprej po poti mnogoterosti, kjer je shizma proces prekinitev-toka, ki je vselej v postajanju. To je torej prva prekinitev, ki deluje preko vezne sinteze v obliki »in«.

Druga prekinitev, druga sinteza. Deleuze in Guattari ji pravita disjunktivna sinteza, to je sinteza, ki predstavlja produkcijo beleženja in kodiranja, čeprav to še ni nujno kodiranje v označevalnem smislu in v smislu reprezentacije. Znaki, ki so tukaj vseh vrst, niso še diskurzivni, so zgolj znaki želje v njeni transverzalnosti in shizofrenosti. Toda če gre za kodiranje, to pomeni, da je potrebna površina, potreben je nosilec in potreben je medij, na katerem se razporeja to beleženje, ki preko disjunktivne sinteze poteka v obliki »bodisi – bodisi«. Nosilec že poznamo, artaudovsko telo brez organov namreč, s katerim je že Artaud želel pokazati na polje intenzitete, ki je skupno delnim objektom, delnim organom, brez da bi se jih totaliziralo in zaprlo v vnaprej predpostavljeno organizacijo, organizem. Ker je kot tako telo brez organov nediferencirano in kot tako neproduktivno hkrati, deluje kot antiprodukcija. »Delni objekti in telo brez organov sta dva materialna elementa shizofreničnih želečih strojev: prvi deluje kot delujoči deli, drugi kot negiben motor.« Med tema dvema elementoma se odvijajo razmerja odboja in privlačnosti, ki oblikujejo stanja intenzitete in stanja potencialnosti postajanja.

Nismo torej zapustili produkcije, vsepovsod naokoli še vedno hrumi, težko je govoriti, kar nasploh velja za Anti-Ojdipa in njegovo pisavo, težko je govoriti o njej. Antiprodukcija je sila zaustavitve, ki proizvaja telo, na katerem se odvija družbena produkcija, kajti v nasprotnem primeru se produkcija nikoli ne bi zabeležila, dobila ne bi nobenega vpisa. Čez zgodovino so po Deleuzu in Guattariju tri takšna telesa, ki predstavljajo vsak svoj način kodiranja: telo zemlje, despotsko telo in telo kapitala. Vseskozi pa Ojdip odigrava svojo dramo, vseskozi se poraja kot nujen. Če je shizo tisti, ki afirmira disjunktivne sinteze, jih ne podreja kontradikciji, preletava »nedeljive razdalje«, kjer je vedno na vseh koncih hkrati, vedno vmes, potem je to vključujoča disjunktivna sinteza. Vloga in moč Ojdipa je v tem, da takšno rabo omeji, vzpostavi izključujočo disjunktivno sintezo. Ojdip vzpostavi alternativo, vase zaprto negacijo. »Ojdip nam pravi: če ne slediš linijam diferenciacije oči-mami-jaz in izključujočim alternativam, ki jih zarisujejo, boš padel v črno noč nediferenciranega.«

In potem tretja prekinitev, tretja sinteza, ki ni le družbena, ampak tudi povsem subjektivna. Tudi ta tretja sinteza, ki ji rečemo konjuktivna sinteza, je produkcija, le da tokrat produkcija konzumacije. V središču so še vedno stroji, ki delujejo, na njih obodu pa subjekt, ki konzumira stanja intenzitete, kakršna se proizvajajo na telesu brez organov. Torej še vedno strojna, neosebna raven, kjer subjekt ni rezultat identifikacije, ni rezultat zastopstva enega označevalca za drugega, ampak zgolj razsrediščen, je ostanek, ki ga proizvaja stroj.

***

Izmikamo se tako človeku, njegovi transcendentalni in nezavedni instanci, ki deluje zgolj zanj. Z Anti-Ojdipom se dokončno vzpostavi analiza kontinuiranega procesa, imanentnega bazi, realnemu, materiji, vseskozi investirani z željo. Stroji niso prevzeli komande, pač pa so že od nekdaj tu, vselej deluje njih obča ekonomija: Bataille ... Stroj ne izhaja iz orodja, stroj ne izhaja iz orodja kot ekstenzije organov, pač pa je vselej že družben. Vsak tehnični stroj je hkrati že družbeni stroj, med njima obstaja neka identiteta, tako kot je vsak družbeni stroj hkrati že želeči stroj.

Anti-Ojdip ima svoj zgodovinsko-epistemološki moment, ki si ga je izboril tako rekoč od znotraj. To je meja transformacije forme mišljenja, ki si je v moderni epistemološki varianti za svojo lastno mejo jemalo seksualnost. De Sade je v še enem velikem delu francoskega momenta, Foucaultovih Besedah in rečeh, predstavljal prelom, s katerim je seksualnost dobila svoje meje, iz katerih naj bi nam govorila in nas usmerjala. Okvir in skrivnost, v katero se je zavila, se je nalagala filozofiji, sociologiji, antropologiji, psihoanalizi, politiki, revoluciji … Navada sicer še traja, toda priča smo že bili transformaciji forme mišljenja od seksualnosti k tehnologiji, znaki te pretvorbe niso le novejše filozofske in teoretske struje, ampak okvir, ki ga mišljenju nalaga tehnologija. Anti-Ojdip stoji na meji tovrstne pretvorbe, hkrati govori o seksualnosti in strojih … Njegovo globoko zgodovinsko-teoretsko mesto, od koder rezonira. Govori svoj jezik, za katerega se zdi, kakor da obljublja osvoboditev, prek katere se sprošča tudi nekaj seksualnega, toda ima svoje druge odtenke. Obračamo se k njim.

***

Tri telesa, smo rekli, telo zemlje, despotsko telo in telo kapitala. Hkrati pa trije stroji: primitivni teritorialni stroj, despotski barbarski stroj, civilizirani kapitalistični stroj. In še tri reprezentacije: teritorialna, imperialna in kapitalistična. To je za Deleuza in Guattarija v Anti-Ojdipu vsa zgodovina. Natančneje, na teh telesih se odigrava vse. Analiza vseh teh treh družbenih produkcij, ki vse vodijo v analizo kapitalizma in ki je sama sredina knjige, njena tretja particija, je danes verjetno najbolj relevanten del Anti-Ojdipa.

Za razliko od primitivnih in imperialnih družb, ki so tokove želje kodirale in nadkodirale, je kapitalistična družbena produkcija eno samo dekodiranje. Primitivna reprezentacija skozi sistem sorodstva kodira neoseben germinalni tok, iz njega dela znake, osebe, funkcije, alianse. Kako se to dogaja? Ne z menjavo, kot menijo etnologi, pač pa z dolgom, kot govori Nietzsche. Vemo, na kaj je pokazal Nietzsche, dolg nastane, ko človek zastavi svojo obljubo, tako da si izumi spomin, za kar je bilo potrebno mnogo krvi, neka cela krutost. Da bi dolg deloval, je moral dolžnik zastaviti svoje telo, kak del svojega telesa, s katerim je lahko razpolagal upnik. Dolg je teritorialno beleženje, teritorialni vpis, s katerim nastane spomin, znak, vpisan direktno na telo, ki se markira kot teritorij. Nastane zaloga koda, od koder primitivna družbena organizacija črpa njegovo presežno vrednost.

Nasprotno pa imperialna reprezentacija iz teritorialnega kodiranja izloči nek objekt, ki si ga prisvoji despot. Razumemo lahko, kaj vse se uvaja na ravni reprezentacije, uvaja se namreč transcendenca, uvaja se nadkodiranje, uvaja se označevalec, ki je ločen od verige kodiranja, toda tako, da jamči zanjo, jo spravi v linearni tek pisave. Vse od de Saussurja do Lacana bo strukturalizem in njegova sprega s psihoanalizo zahteval svoj imperialni moment, ki se bo še dolgo zažiral v kulturno in medijsko teorijo. Vendar, zdaj vemo, s svojo razlagalno in epistemološko močjo nikoli ne bo do konca zapustil imperialne reprezentacije, nikoli ne bo mogel do konca pojasniti kapitalističnega stroja.

Mnogo smrti je povzročil kapitalizem, med drugim tudi smrt pisave, vse to je že pred McLuhanom vedel Marx, ko je odkrival dekodirane tokove kapitala in dekodirane tokove svobodnega delavca. Kapitalizem je mesto transformacije presežne vrednosti koda v presežno vrednost toka – na mestu koda se začne odvijati aksiomatika »abstraktnih kvantitet v obliki denarja«. Da bi kapitalistični stroj deloval, mora izvajati posplošeno dekodiranje, posplošeno deteritorializacijo. S pojmovnim aparatom Anti-Ojdipa lahko zdaj rečemo, da se ukine razlika med antiprodukcijo in produkcijo. Vse se potaplja v kapitalistično polje imanence, vse se odvija na telesu kapitala.

***

Na tem je nekaj resnično shizofrenega. Kapitalizem spravlja v tek shizofreni deteritorializirani proces, na njem temelji. Spet to vemo od Marxa dalje. Toda Anti-Ojdip med shizofreničnim procesom in kapitalizmom ne postavlja identitete, nasprotno. Vprašanje je, zakaj ga kapitalizem hkrati tudi zaustavlja ter iz shizofrenika kot subjektivnega nosilca tega procesa proizvaja klinični subjekt, zakaj nenehno proizvaja notranje meje, ki so tam zato, da se jih preseže, zakaj so meje meje kapitala samega.

»Mogoče je torej reči, da je shizofrenija zunanja meja kapitalizma samega ali dovršitev njegove najgloblje težnje, a da kapitalizem deluje samo pod pogojem, da zadrži to težnjo ali odrine od sebe in premakne to mejo ter jo nadomesti s svojimi lastnimi relativnimi imanentnimi mejami, ki jih ne neha reproducirati v širšem merilu. To, kar z eno roko dekodira, z drugo aksiomatizira. To je način, kako je treba reprezentirati marksistični zakon nasprotne tendence.«

Deteritorializacija je nenehno reteritorializirana, tokovi so resda dekodirani, toda so nenehno podvrženi aksiomatiki kapitala. Ojdip si v kapitalizmu nadane novo masko, odigra svojo osrednjo vlogo, vzame si svoj delež slave. Tako kot politična ekonomija razdre objektivno reprezentacijo dela in jo potem reteritorializira v subjektivno reprezentacijo privatne lastnine, tako psihoanaliza razdre objektivno reprezentacijo želje in jo reteritorializira v subjektivni reprezentaciji družine.

Vzdolž te meje, na kateri se snuje polno telo brez organov, na katerem svoj preboj doživi revolucionarni shizofrenični proces, teče Anti-Ojdip, njegov vzpon in morda padec hkrati. To ni več meja med razredi, ampak med aksiomatiko kapitala in shizofreničnim procesom, med de- in reteritorializacijo, med molekularnim in molarnim, med dvema tipoma delirija, paranoičnim fašizirajočim tipom, ki investira v organizacijo, statistične tvorbe, partijo, in shizorevolucionarnim tipom, ki investira v preboj, transverzalno spajanje, postajanje: »nisem eden vaših, sem od zmeraj nižje rase, sem žival, črnec.«

Deleuze in Guattari sta dokaj jasna, o deteritorializaciji se lahko sklepa zgolj iz reteritorializacije, o želeči produkciji zgolj iz reprezentacije, o molekularnem zgolj iz molarnega. Katja Čičigoj v Brati Anti-Ojdipa, oddaji, ki je bila na radiu že posvečena njegovemu prevodu, skozi kantovsko optiko to izrazi na način, ki preseže Deleuzovo in Guattarijevo pozicijo, »da točno določene strukture nezavednega na sebi nemara ni, saj je ta proizvod vsakokratnih družbenih in produkcijskih razmerij,« pravi. Kar pa ostane Anti-Ojdipu, je pobeg - »Oditi, pobegniti, a medtem še koga pripraviti k begu ...« - kar ostane, je še en napor, pospešiti deteritorializacijo - »Treba je torej reči, da se v smeri deteritorializacije nikoli ne bo šlo predaleč: ničesar še niste videli, ireverzibilni proces.« Akceleracionizem …

Iz zgodovine političnih, družbenih in teoretskih bojev vemo, kam in na katero stran se umešča Anti-Ojdip, vemo, na katerih poljih je našel svoje teoretsko mesto in kje je deloval kot priročnik. V notranjem boju med institucionalizirano levico in dialektiko ter aktivističnimi praksami in afirmacijo je imel utrjeno pozicijo. Anti-Ojdip, ki je imel svoje politične in epistemološke pogoje nastanka, je snoval tako akceleracionističen princip, ki zgolj pospešuje dekodiranje in izpada iz političnega, ter afirmistično pozicijo, ki skuša na kapitalistični deteritorializaciji zgraditi politično subjektiviteto.

Foucault je v že omenjenem predgovoru Anti-Ojdipu, nemara s podobnim humorjem, ki mu ga pripisuje, podelil izvorno etično gesto uvoda v ne-fašistično življenje. Anti-Ojdip … lahko bi z njim živeli, lahko bi z njim razkrajali vse naše žalosti in groze, vse naše usode in jebe, vso to našo ljubezen do oblasti v družbenih razmerjih, lahko bi v vseh naših družinskih in družbenih formacijah odkrivali sile deteritorializacije in deindividualizacije: »biti antiojdpiski je postalo življenjski slog, način mišljenja in življenja.« Toda medtem je že padla noč.

***

Obstaja določena teza, ki pravi, da je Deleuzov pozni tekst, Družba nadzora, negativna rekapitulacija Anti-Ojdipa, njegova korektura. (Mimogrede, inspiracijo za Družbo nadzora je Deleuze potegnil iz predavanja Wiliama Burroughsa The Limits of Control na konferenci Shizo Culture leta 1975 na Columbia University v New Yorku). Družba nadzora, ki nadomešča družbo disciplino, ne tendira več k središču molarnih tvorb z določenim modelom subjektivacije, ampak k pospešeni molekularizaciji, ki usmerja ne-osebno investicijo, tako da je subjektivacija vselej nek zapozneli ostanek. Slišite Anti-Ojdipa? Če so družbe discipline analogne in modularne, so družbe nadzora numerične in modulirane, nenehno podvržene kontinuirani spremembi od točke do točke; če so družbe discipline statistične in množične, preko katere se odvija individualizacija, so družbe kontrole dividualne, množično je že brez vnaprejšnjega, »transcendentnega« modela, je multituda. Subjekt je dekodiran skozi data in subjekt je redokiran skozi data. Tehnični stroj, ki poganja družbeni stroj družbe nadzora, je seveda računalnik.

Zdaj pa lahko, in to je modno, potegnemo sklep, da so deteritorializirani tokovi, na katerih preboj je Anti-Ojdip stavil vse, dejansko osvobojeni s strani kapitalistične družbene produkcije, toda v nekem v Anti-Ojdipu neteoretiziranem smislu. Anti-Ojdipu to ne pomeni veliko, ne razveljavi ga kar tako, morda mu celo ne pomeni nič. Že res, da je Družba nadzora ključ za razumevanje Anti-Ojdipa, že res, da je ta izjemen kratek tekst izročilo Deleuza našemu stoletju – Foucault je obljubljal, morda bo stoletje nekoč deleuzovsko - toda lahko velja tudi obratno, Anti-Ojdip je ključ za razumevanje naših družb nadzora. Na nek način je vse že tam. Najprej je tam metoda shizo-analize, ki je to, kar pravi, da je, analiza. Je analiza, ki skuša delovanje kapitalizma razumeti na molekularni ravni, ravni ekonomije želje. Potem je tam izražena razlika med shizofreničnim procesom kot realno produkcijo vsakršne družbene produkcije in shizofreničnim procesom kot realno produkcijo kapitalistične družbene produkcije.

Tako se skepticizem po vseh teh letih in vseh ne-normativnih družbenih in političnih tvarinah, ki so potiskale shizofrenični proces in proizvedle svojo radost ter svojo žalost, vrača po neki drugi poti – ali je afirmacija shizofreničnega procesa, njegova anti-ojdipska družbena produkcija revolucionarna že sama po sebi? Drugače vprašano, do katere mere je takšna afirmacija sploh možna in kakšni pogoji morajo biti dani zanjo. In dalje, kakšne učinke prinaša s sabo na njeni drugi, pa vendar imanentni strani reteritorializacije? Rekli smo že, da nikoli ne bomo šli dovolj daleč v deteritorializaciji, kar je tudi eden sklepnih stavkov Anti-Ojdipa. Kajti, če bi šli, bi nemara zapadli v nediferencirano, temno monado, obskurno, radikalno imanenco, kakršni se na nek dosti drugačen način na podlagi metode ne-filozofije obrača Francois Laruelle.

Skupaj z Laruellom Alexander Galloway v knjigi, ki mu jo posveča, Laruelle: Against the Digital, pokaže na tisto, kar je danes tako ali tako že na delu, umik namesto osvoboditve, avtizem namesto in na mestu shizofrenije. Tako kot shizofrenija tudi avtizem tu ni mišljen kot klinična entiteta, temveč kot proces. Če je shizofrenija proces afirmacije množenja razlik, je avtizem prej proces negacije v nedialektičnem pomenu, ki tokove ne prekinja, ampak se jim umika. Filozofsko rečeno, je umik iz radikalne diferenciacije k radikalnemu enemu. Družbeno-ekonomsko rečeno, je proces, ki svoje pogoje najdeva znotraj kapitalistično-tehnološke produkcije. Po analogiji prihaja na misel: nikoli se ne bomo mogli umakniti dovolj … Hkrati pa je tovrsten umik tudi umik od vseh deteritorializacij političnih, družbenih, osebnih, ljubezenskih razmerij, ki smo jih že doživeli in že videli. Pa vendar, Deleuze in Guattari imata skupaj z Nietzschejem v Anti-Ojdipu še kako prav, pravzaprav nismo videli še ničesar …

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness