Iz Rusije v Bolgarijo, nato pa v Ukrajino
Naslov današnjega Balkan ekspresa govori o nafti, ki iz Rusije prek Črnega morja s tankerji pluje v Bolgarijo. Naftne derivate, v glavnem dizel, ki nastanejo iz ruske nafte, nato prek Romunije izvažajo v Ukrajino. Ne za rusko vojsko, ampak za potrebe ukrajinske vojske, infrastrukture in prebivalstva. Lani, ko je Rusija konec februarja začela invazijo, je vrednost naftnih derivatov, izvoženih iz Bolgarije v Ukrajino, v primerjavi z letom 2021 narasla za tisočkrat. Ali Rusija potemtakem prek Bolgarije svoji sovražnici dobavlja surovino, ki je za delovanje moderne države nujno potrebna že v mirnih, kamoli v vojnih časih?
Seveda ni tako enostavno. Osrednjo vlogo v zgodbi, v kateri je bila Bolgarija preteklo leto na robu kršenja sankcij Evropske unije proti Rusiji, če ne že čez rob, igra rusko podjetje Lukoil. Bolgarija je ob prepovedi uvoza ruske nafte po morju, za kar se je Svet Evropske unije odločil lanskega junija, pri Evropski komisiji namreč zase – oziroma za Lukoil – izpogajala izjemo. Tako je lahko rusko nafto uvažala, a te nafte oziroma naftnih derivatov, ki so nastali iz nje, ne bi smela izvažati. Ne v ostale države članice Unije, ne v katero koli tretjo državo. V sedmem odstavku [člena 3m] besedila uredbe Evropskega sveta o sankcijah proti Rusiji s tretjega junija 2022 jasno piše, da dobrin, ki jih je država uvozila, ker je bila deležna izjeme od upoštevanja sankcij, ne sme prodati kupcem v drugih državah članicah ali v tretjih državah. Da tega Bolgarija ni počela, je ob dejstvu, da se je vrednost izvoza naftnih derivatov v Ukrajino lani v primerjavi s predlanskim letom povečala za tisočkrat, težko verjeti. Govorili smo z Nikolajem Marčenkom, namestnikom odgovornega urednika bolgarskega preiskovalnega portala Bivol.
Ukrajina naftne derivate potrebuje, ker ima težave z delovanjem svojih rafinerij. Konec lanskega junija je Jurij Vitrenko, tedanji direktor ukrajinskega državnega energetskega podjetja Naftogaz, dejal, da ne deluje nobena od ukrajinskih rafinerij. Za to je sicer okrivil Rusijo, ki je izvajala napade nanje. Je pa bila Ukrajina že pred vojno na področju nafte močno uvozno odvisna – in to predvsem od Belorusije ter Rusije. Ta uvoz naftnih derivatov je od začetka vojne morala nadomestiti. Po podatkih, ki jih je od bolgarskega nacionalnega statističnega urada prejel portal Euractiv, je tako do konca lanskega novembra bolgarski izvoz naftnih derivatov v Ukrajino dosegel vrednost 700 milijonov evrov. V celotnem letu 2021 je Bolgarija v Ukrajino izvozila za tričetrt milijona evrov goriv.
Skorajda vso nafto, ki je predelana v Bolgariji, v pristaniškem mestu Burgas v svoji rafineriji predela Lukoil. Rafinerijo v Burgasu je Lukoil od bolgarske države kupil leta 1999. Podjetje nafto črpa na zahodnosibirskih poljih, po naftovodih pa jo prek ruskih črnomorskih pristanišč z ladjami pretovori do rafinerije v Burgasu na zahodni obali Črnega morja. Lukoil spada med največja ruska podjetja, a je za razliko od velikanov, kot sta Gazprom in Rosneft, v zasebni lasti. Nastalo je leta 1991 kot državno podjetje z združitvijo treh naftnih podjetij, ki so nafto črpala v zahodni Sibiriji, in dveh rafinerij. Podjetje je v devetdesetih letih Vagit Alekperov, ki je še danes direktor, sprivatiziral. Ustvaril je naftno korporacijo, ki je vertikalno integrirana, kar pomeni, da kontrolira celoten proces od črpanja nafte prek njene predelave in nazadnje prodaje ter distribucije naftnih derivatov.
Lukoilova bolgarska podružnica je največje podjetje v Bolgariji. Je podjetje, ki največ prispeva k bolgarskemu bruto domačemu proizvodu, a v Bolgariji vsaj do lani ni plačevalo davkov. V računovodskih knjigah je namreč prikazovalo izgubo. Svoje operacije v Evropi je Lukoil vodil iz Nizozemske in Švice. Preden je Kiril Petkov konec leta 2021 postal premier, je skupaj s svojim kasnejšim finančnim ministrom Asenom Vasilevom obljubljal preiskavo Lukoila z namenom, da bi ta začel plačevati davke. A ko sta prišla na oblast, sta storila ravno obratno.
Bolgarska distributerska podjetja torej naftne derivate kupijo od Lukoila in jih prek Romunije izvozijo v Ukrajino. Ukrajina njihovo gorivo sprejme, ker so bolgarska podjetja poslovni subjekti, registrirani v Evropski uniji. Na papirju torej ne gre za rusko nafto Lukoila. Da ukrajinski politiki zamižijo na eno oko in kljub lastnim zakonom prek ovinka še naprej uvažajo ruska goriva, je sredi vojnega stanja pravzaprav logično. Manj jasno pa je, zakaj to tolerira Evropska unija. Marčenko opisuje, da so za izjemo od prepovedi pomorskega uvoza ruske nafte Bolgari pri Evropski komisiji lobirali na podlagi laži Lukoila.
V novem paketu evropskih sankcij proti Rusiji, sprejetem 16. decembra, je Evropska unija Bolgariji in Lukoilu šla še dodatno na roko – in pravzaprav legalizirala, kar je Lukoil do tedaj počel mimo sankcij. V spremenjeno uredbo Evropskega sveta so tako dodali novo izjemo. Bolgarija, ki je še naprej upravičena do uvoza ruske nafte kljub siceršnji prepovedi, torej v splošnem ne sme prodajati naftnih derivatov, pridobljenih iz te nafte, v tujino. Po novem pa jo lahko proda Ukrajini, in sicer, kakor piše v uredbi, »v duhu solidarnosti z Ukrajino«. Do te izjeme sta upravičeni tudi Slovaška in Madžarska.
Poleg tega je Bolgarija upravičena do izvoza goriv, pridobljenih v rafineriji Lukoila, v katerokoli državo po še eni novi izjemi: v primeru, da naftnega derivata ni mogoče skladiščiti v Bolgariji zaradi okoljskih ali varnostnih tveganj. Prevedeno iz evropske latovščine: če Lukoil v Bolgariji proizvede toliko goriva, da ga nima kam skladiščiti, ga lahko izvozi. Res je sicer, da je izvoz po tej izjemi za Bolgarijo omejen s kvotami. Kako je prišlo do dveh novih izjem, Marčenko.
Lukoil ima v Bolgariji svojo varnostno službo, ki po besedah Marčenka deluje kot vojska. Do rafinerije v Burgasu ne spusti niti državnih organov in praktično izvaja nadzor nad delom evropske zunanje meje. To je, mimogrede, po mnenju Marčenka tudi eden glavnih razlogov, da Evropska unija Bolgarije ne spusti v schengensko območje.
Skoraj tako kot podružnica Lukoila si roke v Bolgariji mane vojaška industrija, še bolj od nje pa politiki, ki vojaški izvoz nadzirajo. Od začetka vojne v Ukrajini je Bolgarija edina država Evropske unije poleg Madžarske, ki v Ukrajino ni poslala niti simbolične vojaške pomoči. Konec decembra je parlamentarna večina sicer glasovala za uradno vojaško pomoč Ukrajini, a zdaj o tem na pobudo ene parlamentarnih strank presoja ustavno sodišče. Na glasovanju v parlamentu se s pomočjo Ukrajini nista strinjali dve stranki. Tako veliko strinjanje je v časih, ko Bolgarijo čakajo pete volitve v zadnjih dveh letih, saj po oktobrskih predčasnih volitvah nobena stranka ni mogla sestaviti koalicijske večine, sila redko.
Ena od strank, ki sta na decembrskem glasovanju nasprotovali vojaški pomoči Ukrajini, je Socialistična stranka, ki jo vodi Kornelija Ninova. V mandatu prejšnje vlade Kirila Petkova, ki je oblast izgubil avgusta, je bila Ninova gospodarska ministrica. Kot ministrica je predsedovala državni komisiji, ki mora odobriti izvoz orožja iz Bolgarije v tujino. Kljub temu, da Bolgarija v Ukrajino uradno do danes ni poslala nobenega orožja, jo je oboroževala prek posrednikov. Prvi so primer izvoza orožja v Ukrajino s strani bolgarskega podjetja razkrili pri preiskovalnem portalu Bivol. Kot opisuje Marčenko, ki je sodeloval pri preiskavi, je šlo za zasebno orožarsko podjetje All Guns. V Ukrajino so prek Romunije dobavili zastarelo municijo za raketomete iz Belorusije v vrednosti 200 milijonov evrov.
Neuporabna municija je torej pristala nazaj v Bolgariji. Do sledi, po kateri so primer začeli preiskovati, so na Bivolu prišli po odločitvi vlade, ki je državnemu podjetju VMZ Sopot naročila, naj zastarelo municijo popravi oziroma prebarva, da bi bila videti kot nova. Ker se državno orožarsko podjetje s tem ni želelo ukvarjati, pa je vlada zamenjala vodstvo podjetja. Odpuščena menedžerja vladi Kirila Petkova in njima nadrejeni ministrici Korneliji Ninovi nista ostala dolžna in sta ministrico tožila.
Po informacijah Bivola si je ministrica Ninova skupaj z drugimi politiki pri 200-milijonskem poslu razdelila od pet- do 15-odstotno provizijo, torej od 10 do 30 milijonov evrov. Marčenko podrobneje pojasni vlogo Kornelije Ninove v spodleteli orožarski zgodbi.
Kot trdi Marčenko, gre pri poskusu prodaje zastarele municije samo za enega od mnogih primerov prodaje orožja iz Bolgarije v Ukrajino prek tujih posrednikov. Orožje, ki ga proizvajajo v Bolgariji, je za ukrajinsko vojsko priročno zato, ker je Bolgarija edina članica zveze Nato, v kateri še zmeraj proizvajajo orožje sovjetskega tipa. Na tako orožje pa je ukrajinska vojska že navajena.
Na prvi pogled je zavezništvo med ruskim Lukoilom in Bolgarijo ter Ukrajino morda presenetljivo. Vendar je razumljivo s tega vidika, da je Lukoil zasebno podjetje z veliko mrežo podružnic izven Rusije. Lukoil je bil tudi med podjetji, ki so kmalu po začetku ruske invazije pozvala k njenemu koncu. Razlog za nasprotovanje invaziji je jasen: sankcije škodujejo njihovemu biznisu, vojna škoduje njihovemu ugledu. Manj razumljiv pa je razlog za to, da je Evropska unija Bolgariji dovolila nove in nove izjeme za obhajanje lastnih sankcij. Bolgarski izvoz je namreč pozornost Evropske unije zbudil. V začetku novembra je Evropska komisija tako Bolgarijo posvarila, naj ne izkorišča izjeme pri pomorskem uvozu ruske nafte za izvoz goriva v tujino. Kaj ko je nato sledil nov sveženj sankcij, v katerem je Bolgarija dober mesec po opozorilu že dobila pravico do izvoza v Ukrajino. Kot kaže, je za izvajanje »solidarnosti« z Ukrajino dober tudi sovražnik. Kako že gre tista, sovražnik sovražnika je prijatelj.
Vir fotografije: Vammpi, creative commons
Dodaj komentar
Komentiraj