Kultivirano 2015
V tokratnem Kultivatorju kultiviramo leto 2015. Začenjamo v Siriji, kjer je tamkajšnjemu režimu v državljanski vojni, ki traja že od julija leta 2011, trda predla. Dokler se ni konec septembra v boj proti Islamski državi vključila Rusija. Ta je z zračno podporo sirski vojski in drugim kopenskim silam zadala močan udarec Islamski državi in drugim islamističnim milicam. Te skupine so po porazih v Siriji sedaj v defenzivi tudi v Iraku. Sirski konflikt je z vstopom Rusije postal odprto geopolitično bojišče. Tam so se namreč prekrižali interesi Zahoda, Združenih držav Amerike in Evropske unije, ki podpirajo savdski in katarski režim, ter Rusije, ki velja za podpornico Irana. Komentira bosanski diplomat in novinar Zlatko Dizdarević:
Posledice arabske pomladi so v državljansko vojno prerasle tudi v Jemnu. Gibanje Hutijev je po zavzetju prestolnice Sana konec 2014, v začetku 2015 člane tranzicijske vlade, vključno s predsednikom Abd Rabbuh Mansur Hadijem, zaprlo v hišni pripor in prevzelo oblast. Gamal Gasim iz univerze Grand Valley v Michiganu opiše razvoj dogodkov, ki so pripeljali do prevzema oblasti:
Jemenska vojna pa ima poleg notranjih tudi zunanjepolitične razsežnosti. Hutije podpira Iran, medtem ko so njegove regionalne tekmice pod vodstvom Savdske Arabije z vojaško intervencijo podprle Hadijev tranzicijski režim. Preko dobave orožja in streliva ter obveščevalnih podatkov so na strani zalivskih monarhij in arabskih sil domnevno vpletene tudi zahodne sile pod vodstvom ZDA.
Trenja med regionalnimi in svetovnimi silami v Perzijskem zalivu so bila letos vsaj nekoliko omiljena, ko so pogajalci petih stalnih članic Varnostnega sveta Zdručenih narodov in Nemčije na eni ter Irana na drugi strani dosegli dogovor glede iranskega programa za bogatenje urana. Iran se je, v zameno za umik ekonomskih sankcij, ki se bo imel zgoditi tekom letošnjega leta, odpovedal velikemu delu svojega jedrskega programa. Zahodne sile so s tem ohranile monopol Izraela nad jedrskim orožjem v regiji.
Konec letošnjega novembra so svetovni voditelji izvedli še nekaj diplomatskih pogovorov in se lotili reševanja problema globalnega segrevanja. Dogajanje na pariški konferenci, predvsem pa okrog nje, je bilo delno okrnjeno zaradi večjih varnostnih ukrepov in prepovedi protestov v mestu. Po konferenci so svetovne medije preplavile novice, ki so opevale uspeh dogovora, ki naj bi končno pomenil korak v pravo smer in kazal na večje razumevanje voditeljev, da je hitra in konkretna akcija nujna. A večina stvari, za katere so se zavzemale aktivistične skupine, kot so pravice staroselskih skupnosti in migrantov ter pravica do razvoja so se znašle le v preambuli.
Tudi obvezujočih zavez glede znižanja izpustov CO2 v sporazumu ni, namesto njih pa so si države same postavile svoje nezavezujoče cilje. Ti se bodo sčasoma obnavljali in, domnevno a brez zagotovil, postali ambicioznejši. Za kratek komentar dogovora v primerjavi s prejšnjimi smo prosili Jonathana Neala, strokovnjaka s področja podnebnih sprememb:
Na gospodarskem področju je bilo leto 2015 zaznamovano z najnižjimi cenami nafte od leta 2005 z izjemo kratkega padca takoj po začetku gospodarske krize. Posledica nizke cene energentov je bila porast vrednosti dolarja in padec cen številnih surovin, ki so v večji meri odvisne od cene energije. To je povzročilo stagnacijo ali recesijo v pretežno razvijajočih se državah, katerih gospodarstva temeljijo na izvozu nafte ali surovin, kot so Brazilija, Južna Afrika, Nigerija in Venezuela. V slednji je kolaps cen nafte vsaj delno odgovoren tudi za poraz Chavistične politike na nedavnih parlamentarnih volitvah in zmago desničarjev.
Gospodarska rast se ustavlja tudi na Kitajskem, kjer so se poleti soočali še s pokom borznega balona. Vrednosti delnic na obeh kitajskih borzah, to je v Šanghaju in Šenzenu, so izgubile 30 odstotkov oziroma med 3000 in 3500 milijard dolarjev vrednosti. Do prenapihnjenega borznega balona je prišlo zaradi spodbud kitajske vlade, ki je na ta način reševala tri probleme hkrati: balon v nepremičninskem sektorju, prezadolženost državnih industrijskih podjetij in iskanje prostora za odvečen prihodek rastočega srednjega razreda. Opiše Jack Rasmus iz Saint Marry’s college v Kaliforniji:
Kapital se torej premika iz enega balona v drugega. Velik del odgovornosti za to nosijo centralne banke širom sveta, ki s svojo monetarno politiko v sistem dovajajo novo ustvarjeni denar, ta pa v takšnih in drugačnih balonih najde najvišji donos. Nadaljuje Rasmus:
Kljub opisanemu je Evropska centralna banka letos začela z monetarno politiko kvantitativnega sproščanja, ki je eden izmed načinov dovajanja novo ustvarjenega denarja v finančne trge. Kvantitativno sproščanje pomeni, da centralna banka iz nič ustvarjeni denar prelije v banke in druge finančne institucije preko kupovanja njihovega finančnega imetja. Na ta način bo Evropska centralna banka do konca prihodnjega leta v evropski finančni sistem načrpala 1100 milijard eurov. Banke ta denar dobivajo brez pogojev in brez navodil kam naj ga vlagajo. Kljub temu ECB upa, da ga bodo vlagale v evropsko gospodarstvo in s tem dvignile inflacijo, kar naj bi nadalje spodbudilo vlaganja v gospodarstvo. To pa se ne dogaja, saj v gospodarstvu ni povpraševanja po financiranju. Osnovni problem evropskega gospodarstva namreč ni manjko financiranja, temveč manjko povpraševanja po produktih, ki je posledica varčevanja. Opiše Engelbert Stockhammer iz londonske univerze Kingston:
Z idejo aktivnejše fiskalne politike pa v Evropi varčevanja tudi v letošnjem letu ni bilo mogoče prodreti. Ob pomanjkanju povpraševanja po financiranju v Evropi banke torej dobljeni denar vlagajo v bolj dobičkonosne finančne instrumente in hitreje rastoče trge, medtem ko inflacija v evroobmočju ostaja pri 0,1 odstotka - daleč od zadanega cilja dveh odstotkov. Kljub temu je ECB pred nekaj tedni program kvantitativnega sproščanja podaljšala še za pol leta, torej do maja 2017. Jack Rasmus osmisli takšno ravnanje:
Finančna preračunavanja so imela izjemen vpliv tudi na dogajanje v Grčiji. Na prvo letošnje demokratično odločanje o usodi države so se tam podali v januarju - na parlamentarnih volitvah je slavila Siriza. Z dvema glasovoma premalo za absolutno večino v parlamentu se ji je v vladi pridružila še nacionalistična stranka ANEL. Začetno vsesplošno navdušenje nad zmago stranke, ki je obljubljala konec varčevalnih politik, se je izkazalo za prenagljeno.
Sledili so meseci pogajanj med Grčijo in t. i. institucijami, torej Evropsko centralno banko, Mednarodnim denarnim skladom in Evropsko komisijo. Cipras se je oglasil tudi v Evropskem parlamentu, kjer je poslušal razburjanje in zmerjanje vseh, ki so imeli pet minut časa. Za primer prisluhnimo Guyu Verhofstadtu, vodji evropskih liberalcev, ki se je razgovoril od demokraciji in hoji v spanju:
Pogajanja, ki so v tem primeru lepši izraz za izsiljevanje s strani institucij, so Ciprasa pripeljala do točke, ko je odločitev o tem, ali naj se enega izmed predlogov institucij sprejme ali ne, dal v odločanje volilnemu telesu.
Drugi grški volilni dogodek leta je bil tako referendum, na katerem naj bi ljudstvo odločalo o tem, ali bodo še naprej klonili evropskim zahtevam in ukrepom, ali pa bodo te enostavno - zavrnili. Izglasovali so odločni NE. Zmaga nasprotnikov sporazuma je bila še en pokazatelj volje ljudi, a v večji meri ignorirana. Grška vlada je, stisnjena v kot in pod vedno bolj eksplicitnimi grožnjami suspenzije iz evroobmočja, nadaljevala s pogajanji in nazadnje podpisala dogovor. Ta predvideva nadaljevanje finančne pomoči Grčiji, v zameno pa nadaljnje reze v pokojnine in druge varčevalne ukrepe ter prenos 50 milijard evrov državne imovine na poseben sklad z namenom privatizacije.
Dogovor je bil za velik del sirizinih poslancev izdaja načel stranke. Zvrstilo se je nekaj vidnejših odstopov, Cipras pa je postal odvisen od podpore opozicijskih strank. Zaradi razlik znotraj Sirize je Cipras podal svoj odstop, po tem pa so bile sklicane še ene predčasne volitve, na katerih je zmagala prenovljena Siriza.
Postopno razvezovanje nevidnih rok prostega trga se je poleg izsiljevanj, kakršnim smo bili priča v Grčiji, tudi letos nadaljevalo preko sprejemanja prostotrgovinskih sporazumov. Po sedmih letih pogajanj je bil sprejet sporazum transpacifiško partnerstvo, ki povezuje 12 pacifiških držav, odgovornih za skoraj 40 odstotkov globalnega bruto domačega proizvoda. Nadaljujejo pa se pogajanja o sporazumu TTIP, ki bi povezal Evropsko unijo in Združene države Amerike. Evropska komisija je, da bi utišala vse glasnejše kritike sporazuma, predstavila prenovljen predlog mehanizma za reševanje sporov med investitorji in državami, ki pa ohranja vzporeden pravni sistem namenjen izključno multinacionalnim korporacijam in jim omogoča tožbe proti državam zaradi sprejema njim neugodne zakonodaje.
V kapitalistični kontekst boja za profite in monopolne pozicije lahko uvrstimo tudi poizkuse velikih korporacij ponudnikov dostopa do spleta, da bi lahko prodajale hitrost internetne povezave in s tem prišle do dodatnih dobičkov. Koncept splente nevtralnosti je sicer širši, saj prepoveduje diskriminacijo pretoka informacij, glede na katerikoli kriterij. Izpostavimo, da je bila Slovenija ena izmed prvih držav v svetu, ki je zakonsko opredelila spletno nevtralnost.
Ta dosežek bi utegnil izničiti Evropski parlament, ki je konec oktobra glasoval o predlogu Evropske komisije, ki predvideva ustanovitev enotnega evropskega telekomunikacijskega trga. Rezultati glasovanja so bili zaskrbljujoči, evropski poslanci so podprli gnili kompromis. Še pred glasovanjem je predlog za radio študent komentiral novinar Domen Savič.
Velik del dogajanja v Evropi v lanskem letu se je navezoval na begunsko krizo in mešanje te z domnevno varnostno krizo. Ta naj bi se pokazala ob dveh terorističnih napadih v Parizu: na Charlie Hebdo v začetku leta in na pariške ulice konec leta. Oba napada sta v trdnjavi Evropi vzbudila veliko sočustvovanja in retorike o napadu na zahodne vrednote. Politiki širom Evrope so ju hitro začeli povezovati z begunsko krizo in ju izkoristili kot povod za zmanjševanje državljanskih pravic, povečevanja nadzora nad posamezniki in vstop v državljansko vojno v Siriji. Na enostransko razmišljanje političnih elit opozori član Belgijske lige za človekove pravice Manuel Labert:
Poleg zatiranja državljanskih pravic doma, se je Evropska unija, nezmožna skovati načrt za namestitev beguncev z represijo spravila tudi nad njih. Pri izvajanju takšne politike se je oprla na Turčijo, ki bo, sledeč dogovoru iz konca novembra za pomoč pri zajezitvi begunskega toka od Evropske unije prejela 3 miljarde evrov pomoči. Že naslednji dan je bilo v Turčiji aretiranih več tisoč beguncev in domevnih tihotapcev ljudi. Iz begunskih taborišč v Turčiji prihajajo pričevanja o nečloveških razmerah, pomanjkanju osnovnih življenjskih potrebščin kot sta hrana in voda ter nasilnem ravnanju policije.
Turčija, oziroma njen predsednik Reccep Tayyip Erdogan, bo poleg denarne pomoči v zameno za opravljanje umazanega dela dobil tudi bolj proste roke pri izvajanju svoje vedno bolj avtoritarne politike. Njegova stranka AKP je, da bi ohranila svoj vodilni položaj v državi, po tem ko po junijskih rednih parlamentarnih volitvah ni uspela sestaviti koalicije, uporabila kurdsko manjšino kot zunanjega sovražnika in poostrila vojno proti Kurdom. Taktika se je obrestovala in na volitvah 1. novembra je AKP osvojila potrebno večino. Kljub uspehu na volitvah pa AKP ni zbrala željene dvotretjinske večine, ki bi jo potrebovala za spremembo parlamentarnega sistema v predsedniškega.
Da bi pokazal, da smo Schengensko mejo sposobni braniti tudi sami, pa je proti beguncem odločno nastopil tudi slovenski premier Miro Cerar. Po tem ko so slovenske oči po približno dveh desetletjih ponovno ugledale večje skupine beguncev se je v novembru vlada Republike Slovenije odločila, da je čas za postavitev tako imenovanih tehničnih ovir. Bolj po domače je zadeva znana kot žica, tudi žica z žiletkami, razjezila pa je številne.
Nekateri posamezniki in civilnodružbene organizacije govorijo o negativnem vplivu na turizem in vsesplošni izgled obmejne pokrajine, drugi pa med tem razglabljajo o solidarnosti in povezovanju ter sprejemanju. In pa o dejstvu, da lokalni prebivalci še niso uspeli zaslediti kakšnega begunca ali begunke, ki bi si v zadnjem času prav močno želel v državo na primer priplavati po Kolpi.
Proti žici se je že odvilo več protestnih shodov in skupnih akcij med prebivalci Hrvaške in Slovenije. Prisluhnimo razlogom prisotnih za udeležbo na shodu ob Kolpi:
Odločnost pri obrambi države je izkazal tudi Državni zbor Republike Slovenije, ki je oktobra kar čez noč uspel sprejeti dopolnilo Zakonu o obrambi. S tem je odprl možnost podelitve policijskih pooblastil vojski v primeru da se vlada za to odloči in se odločitev izglasuje z dvotretjinsko večino prisotnih poslank in poslancev. Čas trajanja ukrepa bi bil največ tri mesece z možnostjo podaljšanja.
Da je šlo za prenaglo odločitev, za katero v taki obliki res ni bilo potrebe, so se strinjali tudi nekateri iz vojaških vrst. Prisluhnimo častnemu predsedniku Zveze slovenskih častnikov, Mihu Butari:
Na koncu se je v zgodbo vpletel še Varuh človekovih pravic, ki je, tudi na pobudo Radia Študent, na predsednika vlade naslovil vprašanja o noveli Zobr. Za odgovore je 25. novembra postavil 20-dnevni rok, po naših informacijah pojasnil s strani predsednika vlade še niso dobili.
Vlada je ukrepe, domnevno povezane z begunsko krizo postopno zaostrovala skupaj z retoriko, ki so jo mediji večinoma nekritično reproducirali. Nič manj kot za komercialne medije to ne velja tudi za nacionalno RTV. Vodstvo slednje je v drugi polovici leta javnost razburilo s kadrovskimi spremembami, ki jih je bilo mogoče razumeti kot ideološko motivirane. Poleg prekinitev sodelovanja in premestitev novinarjev, so kot svetovalca pri preoblikovanju osrednje informativne oddaje Dnevnik najeli Bojana Travna, občinskega svetnika v Bohinju in večkratnega kršilca novinarskega kodeksa, ki je svoje izkušnje nabiral predvsem na komercialnih televizijskih postajah. Kakšno delo Bojan Traven opravlja na nacionalki vodstvo na takratni novinarski konferenci ni znalo pojasniti. Njegove pristojnosti so v različnih odgovorih nihale od omejenosti na grafično podobo do oblikovanja programske sheme.
Od takrat je informativni program stopil po poti postopnega prevzema komercialnega poslovnega modela. Uredniško se združuje prvi in tretji program, oddaji Dnevnik in Slovenska kronika sta se združili v eno, Dnevnik pa je dobil “grafični kotiček” v stilu oddaj na komercialnih televizijah, v katerem se brez kakršnekoli analize in osmišljenja na grafično všečen način predstavlja podatke, kot so na primer število tisti dan prispelih beguncev ali razpored sedežev v parlamentu če bi bile volitve tisto nedeljo.
Državni zbor je 3. marca sprejel novelo Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki predvideva izenačitev pravic istospolnih in heteroseksualnih parov. Preden bi zakon lahko stopil v veljavo, so se nasprotniki spremembe lotili zbiranja podpisov in sicer pod okriljem koalicije Za otroke gre, ki pa ji je načrte začasno prekrižal Državni zbor s sklepom, da je razpis tovrstnega referenduma na zakon, ki odpravlja protiustavno stanje o človekovih pravicah neustaven. Ta sklep je izničila odločitev Ustavnega sodišča, ki je prižgal zeleno luč izvedbi referenduma.
Predvolilno zmedo so povzročala predvsem referendumska pravila glede kvoruma, pri katerem v Sloveniji ne gre za upoštevanje vseh oddanih glasov, ampak so 20% udeležbo volilnih upravičencev morali doseči na strani proti, torej predlagatelji referenduma. V tem so tudi uspeli, poleg tega pa zbrali večje število glasov, s čimer je padla sprememba Zzzdr-ja. Bolj kot sam rezultat je veliko debat sprožila kampanja proti, skozi katero je dokončno zasijal Aleš Primc, vodja koalicije Za otroke gre, ki bo svoj referendumski uspeh unovčil na političem parketu - že obljublja vstop v politično sfero, saj je dojel, da se tam odloča o vsem.
Dodaj komentar
Komentiraj