Evropsko, zeleno in poceni
V današnjem MEGA OFFsajdu, kjer se ukvarjamo s projekti evropske kohezijske politike, se bomo posvetili delčku kohezijske politike, ki se ukvarja s prehodom na zelene in obnovljive vire energije.
Iz kohezijskih sredstev je za obnovljive vire energije na ravni celotne Evropske unije v aktualnem proračunskem obdobju namenjenih 18 odstotkov sredstev, od tega dobra tretjina ali 1,75 milijarde evrov za sončne elektrarne.
Med kohezijskimi sredstvi, namenjenimi zelenemu prehodu, je Unija v proračunski perspektivi 2014 do 2020, katere projekti se še izvajajo, največ – 128 milijonov evrov – namenila energetski obnovi, torej predvsem izolaciji javnih zgradb. 55 milijonov je bilo namenjenih sončnim elektrarnam. Ta sredstva preko razpisa razdeljuje ministrstvo za infrastrukturo, ki vsako leto objavi nov razpis.
S kohezijskimi sredstvi Unija sofinancira sončne elektrarne, ki jih nameščajo podjetja ali samostojni podjetniki. Sončne elektrarne gospodinjstev se namreč subvencionirajo iz Eko sklada. Na zadnjem razpisu za sofinanciranje operacij gradnje novih manjših proizvodnih naprav za proizvodnjo električne energije z izrabo sončne energije, ki je bil objavljen aprila lani in se še izvaja, saj prijavljanje poteka v šestih fazah, je bilo na voljo 19 milijonov evrov. Uspešni prijavitelji so upravičeni do sofinanciranja v višini do 20 odstotkov investicije, kar je relativno malo. Odobrena operacija mora biti fizično in finančno zaključena v enem letu od podpisa pogodbe oziroma najkasneje do konca oktobra prihodnjega leta.
Za oddajo smo govorili z direktorji več podjetji, ki so se uspešno prijavila na razpis. Pridobila so med 20 in 150 tisoč evrov, odvisno od velikosti investicije. Na snemanje intervjuja so pristali samo v Goriških opekarnah, kjer se ukvarjajo s proizvodnjo opečnih izdelkov za gradnjo objektov. Njihova zgodba je na las podobna zgodbam, ki so nam jih povedali tudi direktorji drugih podjetij. Direktor Goriških opekarn Jožef Stibilj je pojasnil, zakaj so se odločili za namestitev sončnih elektrarn na svoje proizvodne obrate.
Pri vseh podjetjih, s katerimi smo govorili, so kot pomemben ali najpomembnejši dejavnik pri odločitvi za instalacijo sončnih elektrarn navedli znižanje obratovalnih stroškov. Podjetja elektriko kupujejo po cenah, ki so bližje tistim na veleprodajnem trgu, zato jih je naraščanje cen električne energije že sedaj prizadelo mnogo bolj kot gospodinjstva. Na maloprodajnem trgu se namreč višje cene elektrike na položnicah začnejo odražati kasneje. Cene elektrike so v zadnjem letu in pol na veleprodajnih trgih narasle z okoli 40 evrov na megavatno uro na več kot 200, ali v zadnjem času celo okoli 300 evrov na megavatno uro. Podjetja morajo zato plačevati tudi petkrat višje račune za elektriko kot pred podražitvijo. Sončne elektrarne prispevajo k temu, da so ti računi nekoliko nižji. Kako močno se to pozna v Goriških opekarnah, je razložil Stibilj.
Več direktorjev podjetij, s katerimi smo govorili, je navedlo podobne ali višje vsote. Nekateri pričakujejo znižanje celo za 60 odstotkov. To je sicer pogojeno s sedaj obtoječimi pravili obračunavanja elektrike, ki jo sončne elektrarne vrnejo v omrežje. Trenutno obračun poteka na letni ravni. To pomeni, da sončni paneli poleti in spomladi proizvajajo več elektrike kot pozimi, pogosto tudi več kot objekt elektrike porabi. Pozimi je proizvodnja minimalna in takrat objekt porablja elektriko iz omrežja. Z naslednjim letom se bo začelo ta obračun izvajati glede na porabo po mesecih. To pomeni, da se viški v poletju ne bodo šteli v dobro pri porabi pozimi.
Več podjetij je breme prijavljanja na razpise za kohezijska sredstva preneslo na svojega ponudnika, tipično je bil to GEN-i, ki poskrbi za vso dokumentacijo. Tista, ki so se prijav lotila sama, nekoliko negodujejo nad vso potrebno papirologijo.
V vseh podjetjih so nam povedali tudi, da bi se za investicijo v sončne panele odločili tudi, če ne bi prejeli evropskih sredstev. Politika Evropske unije torej spodbuja projekte, ki se podjetjem v vsakem primeru splačajo, zato je njena smotrnost dvomljiva.
Drugo vprašanje glede spodbujanja investicij v sončno energijo postavljajo problemi, ki jih vključevanje sončnih elektrarn povzroči za električno omrežje. Zaradi tega predvsem gospodinjski uporabniki v zadnjem času pogosto ne morejo namestiti sončnih elektrarn. Čeprav je predsednik vlade Robert Golob v predvolilni kampanji širokoustno obljubljal sončno panelizacijo Slovenije, je ta ob trenutni zmogljivosti omrežja praktično neizvedljiva.
Kje najpogosteje nastanejo težave s priklapljanjem sončnih elektrarn na električno omrežje, je pojasnil Rafael Mihalič z elektrotehniške fakultete.
Lokalni problem sončnih elektrarn za električno omrežje je torej njihova moč, ki lahko ob presežkih proizvodnje nad porabo elektrike usodno preseže zmogljivosti kablov in transformatorjev. Z genezo električnega omrežja je to podrobneje razložil Mihalič.
Najprej bi za splošno povečanje instalacij sončnih elektrarn, ki bi vidno prispevale k deležu zelene energije, kar je deklarativni cilj politike Evropske unije, torej morali postaviti nove generatorje.
Še dolgoročnejša rešitev bi bili shranjevalniki električne energije.
Ob politiki spodbujanja novih sončnih elektrarn bi Evropska unija potrebovala tudi politiko, ki bi te elektrarne naredila zares uporabne. Politike, ki bi spodbujala državne investicije v nadgradnjo električnih omrežij, pa Unija zaradi svojega tržnega pristopa k zeleni energiji nima.
Oddaja je nastala v okviru projekta Evropa na mojem pragu, ki ga sofinancira Evropska komisija.
Mnenja v oddaji ne odražajo mnenj Evropske komisije, slednja pa tudi ne odgovarja za uporabo podanih informacij v oddaji.
Več na www.europeinmybackyard.org
*Slika European Union 2019 Benoit Bourgeois
Dodaj komentar
Komentiraj