Bilo kuda, murija svuda
V nedeljo je v Srbiji potekal dan policije in ministrstva za notranje zadeve, krajše MUP. Ta propagandni dogodek sicer ni izjema za Srbijo, saj ga obeležujejo tudi v drugih državah Evrope in izven nje. S samohvalno proslavo se udeleženci spominjajo umika osmanskih oblasti iz Beograda leta 1862, čemur je pripomogla srbska žandarmerija, v prvotni obliki nekakšen poganjek modernega pojma policije. To obdobje je v srbsko zgodovino zapisano kot prelomni trenutek, ko se je postopoma začel razvijati sodobni sistem policijske organizacije v državi. Pravzaprav pa je imel ta svoje zametke že v začetku 19. stoletja, ko je bilo ustanovljeno ministrstvo za notranje zadeve. Od takrat se glavna naloga organa na papirju ni preveč spremenila. Letošnje obeleževanje je ponovno naplavilo pogovor o pristojnosti varnostnih sil v državi.
Tudi ta dogodek ni minil brez nagovora predsednika Aleksandra Vučića, ki je v krogu sodelavcev in podpornikov predstavil svoj predlog vladi za nadaljnji razvoj srbske policije. Požel je bučen aplavz, ko je povsem samozavestno izjavil, da se morajo pristojnosti policije povečati, saj bosta s tem pravičnost in mir v državi ponovno vzpostavljena. Nekatere izmed teh pristojnosti naj bi se, v skladu s smernicami Evropske unije, omejile ministrstvu za notranje zadeve in dodelile državnemu tožilstvu. Zakon o kazenskem postopku, na katerega se sklicuje Vučić, je prišel v veljavo že leta 2013. V praksi je zmanjšal pooblastila policistov, saj preiskave več niso mogli voditi samostojno pod nadzorom preiskovalnega sodnika. Preiskava se torej začne na pobudo državnih tožilcev, ki potemtakem tudi trdno držijo vajeti nad vsemi postopki. To še vedno ostaja precej sporna reforma, ki je bila odložena za kar dve leti. Vzklila pa je predvsem z namenom usklajevanja z evropskimi standardi. Vučić izpostavlja, da gre za zlonameren načrt držav razvitega zahoda za lažji nadzor dogajanja v Srbiji.
Vsakomur, ki se je v zadnjih mesecih ozrl naokoli, se predsednikova analiza državnih potreb verjetno zdi preprosto humorna. Po zrušitvi nadstreška v Novem Sadu, ki je terjala 16 smrtnih žrtev, smo priča fenomenu vsesplošnega protesta, ki ga simultano organizirajo študenti več univerz v državi. V želji, da bi opozorili na globoko korupcijo, so protestniki v minulih mesecih blokirali dostop do številnih javnih ustanov, kot so fakultete, sodišče in javna radiotelevizija. Kljub temu so med dogajanjem ohranjali miroljuben in zaščitniški odnos do sodržavljanov. Nasilje in paniko je sprožila prisotnost iste policije, ki naj bi, po Vučićevih besedah, vzpostavljala red. Spomnimo se, ko so marca letos z uporabo zvočnega topa prekinili 15 minutni molk med protestom, ki je v Beogradu zbral kar 300 tisoč glavo množico. Tudi vsi posnetki preplašenih protestnikov niso ustavili oblasti, da bi incident zanikale, saj srbska policija nima pooblastil za uporabo take vrste orožja. Že na podlagi tega dogodka dobimo vpogled v prihodnost, ki jo potencialno prinašajo dodatna pooblastila policijskemu aparatu.
Kot nenamerno povzame tudi Vučić, je nadzorovanje varnostnega organa precej zahteven podvig. Prav zato se zdi razumno pristojnosti tako nepredvidljivega sektorja zmanjšati, še posebej med krizo korupcije, ki ga preplavlja. Nadzorni organ Sveta Evrope imenovan Skupina držav proti korupciji, znan tudi pod kratico GRECO, je v priporočilih Srbiji iz leta 2022 opozarjal na nujnost sprejetja ukrepov za bolj odprto in transparentno imenovanje načelnika policije in podobnih višjih vodstvenih položajev. Poleg tega je pozval k čimprejšnjem sprejetju strateškega dokumenta o preprečevanju korupcije v policiji. Predsednika torej skrbi vsiljevanje agende EU v organizacijo policije, kar lahko razumemo, saj se zdijo vse prej kot pristojni za tako vrsto svetovanja.
Še zdaleč ne gre misliti, da tako imenovane razvite države Evropske unije bolje upravljajo s tem organom. Med drugim se to kaže v brutalnem nasilju nad pro palestinskimi protestniki v Nemčiji, ki se vrstijo že dobro leto. Na številnih platformah in portalih je bilo v zadnjih mesecih možno zaslediti video posnetke znašanja tudi nad najbolj ranljivimi udeleženci protestov, kot so otroci in starejši občani. Po statistikah nemške strokovne revije »civil rights and police« je bilo v minulem letu zabeleženo najvišje število smrtnih žrtev v policijskem posredovanju že od leta 1990. Poleg tega je bilo med letoma 2020 in 2022 v 13 državah Unije evidentiranih nekaj manj kot 500 smrti ljudi v priporu in tistih, ki so umrli med policijskim posredovanjem.
Omeniti je treba, da so podatki o agresivnih posegih policijskih sil tako skopi, da konkretnega števila žrtev sploh ni možno zaslediti. Kaj šele, da bi bili vpleteni policisti deležni kakršnekoli nadaljnje obravnave. To je posledica nedoslednega poročanja in beleženja smrtnih incidentov, kar ni v skladu z zahtevami Združenih narodov. Ko so bili na to opozorjeni, je Svet Evrope enostavno skomignil z rameni, češ da imajo preveč pomanjkljivo bazo podatkov, saj znotraj Unije ne obstaja enotna opredelitev o tem, kaj pomeni smrt v priporu in kako jo preiskovati.
Dodatno pooblaščevanje policije in organov, ki z njo upravljajo, še zdaleč ni uspešen korak k izboljšanju te veje varnostnih sil. Zgolj omejevanje pooblastil pa tudi ne bo imelo nobenih pozitivnih posledic, če ne pride do izkoreninjenja gnilih zametkov, na katerih je zrasel policijski aparat. To vključuje tudi ukinitev obeleževanja tako globoko ironičnih praznikov, kot je dan policije.
Dodaj komentar
Komentiraj