Ne šolnine, zgolj plačljive vaje

Študentski referat fakultete za strojništvo je svoje študente z novim šolskim letom presenetil z neprijetno spremembo. Po novem bodo morali študentje pavzerji in tisti, ki ponavljajo letnik, plačati za ponovno izvajanje vaj iz preteklih let. Znesek za posamezno vajo je po veljavnem ceniku storitev Univerze v Ljubljani 216 evrov. Pri tem lahko študentje, ki ponavljajo letnik, brezplačno sodelujejo pri vajah in predmetih za nadaljnje letnike, študentom pavzerjem pa je to onemogočeno; povrh pa morajo plačati še zavarovanja, obvezna za delovno prakso.

Poteza je malce nenavadna, saj strojna fakulteta ni ena tistih, ki bi jih varčevalni ukrepi izraziteje prizadeli. Več kot 55 odstotkov svojih dohodkov namreč dobi iz raziskovalnih dejavnosti - torej sodelovanja s slovenskim gospodarstvom. Strojniki tudi niso nekaj, kar bi lahko še tako zlobni jeziki imenovali neperspektiven kader - več, so kader, za katerega bi lahko smatrali, da bo slovensko gospodarstvo potegnil iz krize. Kljub temu med prvimi fakultetami uvaja plačevanje obveznih vaj, trenutno sicer le za zamudnike; a vendar - kakšen obet je to za študij strojništva, ki slovi kot eden najzahtevnejših na univerzi?

Neopravljenih vaj namreč ne gre razumeti kot zgolj znamenje lenobe bodočih strojnikov, ampak kot nivo kvalitete, ki se od njih pričakuje. Dekan strojne fakultete Jožef Duhovnik je v svojem nagovoru brucem poudaril, da se tega ne namerava znižati, zato jih je čez prag svoje fakultete pospremil z opozorilom, da od njih pričakuje trdo delo. In trdo delo jih zares čaka, saj ponavljanje prvega letnika na strojni fakulteti ni ravno anomalija, ampak kar strukturna praksa nezanemarljivega odstotka bodočih diplomantov. Če v to vpletemo še vse slabši socialni položaj povprečnega študenta, lahko na strojni fakulteti pričakujemo še večji osip - predvsem tistih, ki hodijo v Ljubljano študirat iz periferije.

Po naših informacijah bodo zato študentje strojne fakultete začeli zbirati podpise proti ukrepom, ki najbolj prizadevajo ravno socialno najšibkejše. Tega po svojih besedah ne počnejo z namenom ustvarjanja konfliktov z vodstvom fakultete, ki ima za svojo odločitev tehtne finančne razloge; ampak kot opozorilo, da se proračunske luknje ne sme krpati s prenašanjem bremena na pleča študentov. Toliko bolj v primeru fakultete za strojništvo, ki je med vsemi fakultetami univerze v Ljubljani v enem boljših položajev za sodelovanje z gospodarstvom.

A morda so se ravno na tej točki začele odpirati rane, ki so jih zadali varčevalni rezi. Upad kupne moči potrošnika je prizadel gospodarstvo, ki si zato ne more privoščiti investicij v raziskovalno dejavnost. Krog pa se zaključi in začne pri univerzi, ki gospodarstvu ne bo več sposobna nuditi naslednje generacije visoko izobraženih strokovnjakov. Varčevanje tako brezupno pelje v negativno spiralo, ki bo s centrifugalno silo izvrgla vse nesrečnike na svojem zunanjem robu.