Še ena pogorela obljuba
Največja parlamentarna stranka Gibanje Svoboda je svojo kampanjo ob ustanovitvi zasnovala na eni sami premisi – antijanšizmu. Eden od ključnih stebrov tega plehkega in v stranki hitro pozabljenega programa je bilo prav izboljšanje slovenskega medijskega prostora, v ožjem pomenu pa predvsem depolitizacija javne radiotelevizije. Svoboda je v svojem predvolilnem programu zapisala: »Nič več naši ali njihovi, ampak javnost in stroka.« Na svojem pohodu proti janšizmu je stranka na čelu z Robertom Golobom obljubljala avtonomijo in neodvisnost novinarskega poročanja in uredniškega dela. Svoboda je zagovarjala, da RTV Slovenija vendar dela v interesu javnosti in ji je treba zagotoviti ne le poročanje brez obkladanja s strani politike, temveč tudi primerno financiranje. Tako je ena od prednostnih obljub »novega obraza« poleg pokojninske, plačne in zdravstvene reforme postala tudi reševanje zaradi SDS na pol potopljene RTV in drugih medijev.
Svoboda je v prvih korakih svojega mandata res začela z depolitizacijo RTV-ja po mehanizmu, ki ga vse kadarkoli vladajoče stranke dobro poznajo in uporabljajo ne le, ko govorimo o RTV-ju, temveč za primere vseh vladnih podaljškov in drugih institucij. Pometla je z večino SDS-u naklonjenih kadrov ali pa je to vsaj poskusila, saj so nekateri, recimo skrivalec in poročevalec iz tunelov Hamasa, očitno le uspeli ostati na Kolodvorski dve. Potem je Svoboda, ki je v svojih vrstah takrat še imela Mojco Šetinc Pašek, nekdanjo novinarko, ki jo je Janša v objavi na Twitterju označil za odsluženo prostitutko, začela obljubljati. Te na videz kredibilne obljube in napovedi o ne le zadostnem, temveč tudi stabilnem financiranju javnega servisa, so se prav zaradi poslanskih kadrov in močnega antijanšističnega sentimenta vrstile. Gibanje Svoboda je naposled medije odstopilo Levici oziroma Ministrstvu za kulturo.
Jasno je, da Ministrstvo za kulturo s pripravo zakona o RTV menca že približno tri leta in se bo moralo vsekakor podvizati, če želi, da je zakon sprejet pred iztekom mandata in da se bo lahko Levica po prsih trkala, da je zagotovila vsaj eno stvar, preden dokončno ostane pred vrati državnega zbora. Svet RTV Slovenija je tako pretekli ponedeljek vlado ponovno pozval naj poskrbi za nemoteno poslovanje medijske hiše, saj da bo brez vladnega ukrepanja letošnje leto končala s primanjkljajem v višini približno šest milijonov evrov. Ministrstvo je sicer predlog novele zakona o Radioteleviziji Slovenija prejšnji teden le vložilo v javno obravnavo, a kaj ko imajo polne roke dela z drugimi obljubami, kot sta Zakon o medijih in Zakon o Slovenski tiskovni agenciji.
Ministrstvu in največji koalicijski stranki je sicer pomembnejše pozivanje k bojkotu in druge razprtije, kot izpolnjevanje obljub. Ministrstvo je pri pripravi zakona o medijih s polno ignoranco, ki so jo sprva označili za lapsus, nato pa so po ohranitvi prav tega lapsusa zanj našli druge argumente, ponovno izpustilo tretji medijski sektor. Prav tako so poslanske skupine vseh treh koalicijskih strank pred slabima dvema tednoma predlagale umik obravnave medijskega zakona z dnevnega reda, kar so poslanci tudi soglasno podprli. Tako se je obravnava zakona brez prave utemeljitve in brez napovedi, kdaj je načrtovano njeno nadaljevanje, ponovno zamaknila. Ob tem je seveda moč sklepati, da koalicija na tem področju konkretnejših korakov pred parlamentarnimi počitnicami ne bo storila.
Gibanje Svoboda sicer res ne blati posameznih novinarjev, a je kar hitro uspelo pozabiti na svoje obljube z začetka kampanje. Še več, stranka je od SDS-a prevzela retoriko o škodoželjnih zgodbah novinarjev, ki nikakor ne zmorejo prepoznati, da vlada dela dobro in si namesto tega raje ustvarjajo delo z diskreditacijo trenutne koalicije. Dejstvo, da trenutna koalicija pač ne vrši osebnih napadov na posamezne novinarje, kar je zgolj osnovni minimum, nikakor ne opravičuje dejstva, da s svojim ignorantskim pristopom zavira sprejemanje medijske zakonodaje.
Vlada bo res morala nekako najti denar za RTV, a kako bo zagotovila boljše pogoje ne le na nacionalni radioteleviziji, temveč za vse novinarje, ki ravno zaradi slabih pogojev bežijo k zasebnim lastnikom medijskih konglomeratov, ostaja nejasno. Gre namreč za še enega od porušenih stebrov kampanje Roberta Goloba in njegove koalicije, ki stebre zrušijo sami, z ruševin pa nato obelodanijo, da so sprejeli zakone, ki jih enačijo s temi osnovnimi gradniki. A kaj, ko to niso ne gradniki stare in ne dobri temelji za nove volilne kampanje.
Komentarji
Rekla spekla
Komentiraj