Tokrat spet nekaj iz nemških logov. Proti koncu prejšnjega meseca se je zvezna vlada pod vodstvom Olafa Scholza znašla v fiskalni krizi, ki ji ni para v nedavni zgodovini nemškega kapitalizma. Ustavno sodišče je v imenu finančne vzdržnosti in spoštovanja v ustavo zapisanega fiskalnega pravila oziroma Schuldenbremse vladi prepovedalo uporabo približno 60 milijard evrov iz posebnega sklada za podnebje in transformacijo. Odločilo je, da je financiranje sklada neustavno. S to odločitvijo je ustavno podlago izgubil tudi celoten letošnji državni proračun, vključno z ostalimi posebnimi skladi, ki jih je nemška vlada ustanovila, da bi se izognila strogim fiskalnim omejitvam.

Glede na trenutno ustavo nemški proračunski primanjkljaj ne sme prekoračiti 0,35 odstotka bruto domačega proizvoda oziroma lahko do tega pride le v tako imenovanih izjemnih okoliščinah. A ustavni sodniki v Karlsruheju, ki so razsojali po pritožbi poslancev opozicijske Krščansko demokratske unije, so ocenili, da se Nemčija trenutno ne spopada z izjemnimi okoliščinami, s tem pa so finančni načrti nemške vlade izgubili ustavno podlago. A kaj so izjemne okoliščine? In kdo dejansko o tem odloča, na kakšen način in v čigavem imenu? Odločitev nemškega ustavnega sodišča je še toliko bolj presenetljiva, ker zadeva sklad, ki naj bi spodbujal zeleno tranzicijo. Mar trenutno ni le Nemčija, ampak kar celoten svet soočen z izjemnimi okoliščinami? Na eni strani imamo opravka z nenehnim ekološkim kaosom in apokaliptičnimi podnebni pojavi, na drugi pa z dvoličnostjo in sprenevedanjem političnih voditeljev sveta. Kot smo lahko ravnokar ob vsem mešetarjenju z resolucijami na COP-u videli, politiki še naprej dajejo prednost fosilni industriji in privatnim dobičkom.

Fiskalna kriza nemške vlade si tako zasluži posebno pozornost. Na zelo očiten način namreč razgalja absurdnost ekonomskih politik, ki temeljijo na vnaprej danih pravilih in ki naj bi zagotavljale učinkovito gospodarsko upravljanje. Vrh tega jasno kaže na dejansko pristranskost navidezno nevtralnih odločitev, ki temeljijo na mnenju izvedencev in ki so za nameček še podkrepljene s prav nič manj navidezno neparcialnim ustavnim in pravnim redom.

Prepričanje, da je gospodarske politike najbolje in najprimerneje voditi z jasnimi normami in pravili, ki so zapisana v zakonodajo, če ne kar ustavo, ni le stvar individualnih preferenc in volje političnih predstavnikov. Tehnokratsko vodenje ekonomskih politik ima trdno filozofsko podlago v ordoliberalni politično-ekonomski paradigmi. Gre za specifično smer neoliberalne ekonomske misli, ki se je razvila v kontekstu krize nemškega kapitalizma po koncu dvajsetih let prejšnjega stoletja. Za ordoliberalce sta bili finančna kriza in močna rast brezposelnosti, s katerima se je tedaj spopadala Weimarska republika, dokaz, da gospodarstvo in trgi ne smejo biti prepuščeni samim sebi.

Ordoliberalci niso nikoli podvomili v splošno učinkovitost in družbeno dobrobit neizkrivljene konkurence. To so povzdigovali v sam smoter človeške biti in delovanja. A menili so, da ekonomska svoboda nujno potrebuje podporo močne regulativne države. Pravne norme in pravila naj bi preprečevala, da bi se posamezni kapitalisti povezali v močne kartele in magnate, ki bi lahko ogrozili gospodarsko stabilnost in reprodukcijo kapitalizma. Še bolj je bilo za ordoliberalce pomembno, da se vzpostavi nadzor nad potencialno grožnjo organiziranega delavstva in družbenih skupin, ki jih tržno-liberalni sistem potiska v nenehno bedo in stisko.

V gospodarskih politikah, ki temeljijo na pravilih in ekspertnem znanju, so ordoliberalci videli najboljši način, da disciplinirajo delavski razred in da tržno-liberalno upravljanje in kapitalizem zavarujejo pred demokratičnimi pritiski od spodaj in zahtevami po redistribuciji bogastva in socialni državi. Prav zato so ordoliberalci med drugim tudi zagovarjali, da je regulacijo trga oziroma proste konkurence treba prenesti pod nadzor formalno neodvisnih institucij. Te so namreč zaščitene pred neposrednimi demokratičnimi pritiski različnih interesnih skupin in razpolagajo z vzvodi odločanja na podlagi svojega tehnično-strokovnega znanja in navidezne nepristranskosti.

Ordoliberalizem se torej zavzema za protisocialno in protidemokratično gospodarsko upravljanje. Njegove ideje so sicer imele omejen vpliv na institucionalni razvoj Nemčije po drugi svetovni vojni. Ob dobro znanih temeljih nemškega neokorporativizma, kot so trdno interesno predstavništvo, kolektivna plačna pogajanja, soodločanje na ravni podjetij, bi se ordoliberalci verjetno kar zgrozili. Institucije, ki temeljijo na medsebojnih dogovorih in usklajevanjih, naj bi namreč uničevale gospodarsko svobodo in prosto konkurenco ter družbo vodile v vsesplošno tiranijo. Vseeno pa so ordoliberalni pravniki in ekonomisti vse od konca vojne in rekonstrukcije nemškega gospodarstva pod ameriškim nadzorom zasedli trdno mesto v nemški državni birokraciji, prek tega pa v snovanju evropskih integracij.

To velja zlasti za nemško gospodarsko ministrstvo, ki ga je v začetku petdesetih let vodil Ludwig Erhard, eno bolj znanih imen nemškega ordoliberalizma. Erhard je skupaj z državnim sekretarjem Alfredom Müllerjem-Armackom imel ključno vlogo pri zasnovi temeljnih dokumentov in institucij današnje Evropske Unije, vključno z neizkrivljeno konkurenco kot osrednjim principom skupnega trga, oblikovanjem formalno neodvisne nadnacionalne komisije in direktorata za konkurenco. Duh ordoliberalizma je na ravni evropskih integracij ponovno prevladoval v času pisanja Maastrichtske pogodbe, ki s strogimi določili omejuje javnofinančne izdatke držav članic Evropske Unije. Njegove sledi najdemo tudi v Lizbonski pogodbi, ki se sklicuje na koncept socialno-tržnega gospodarstva, sad prav refleksij Müllerja-Armacka. V nasprotju z asociacijami, ki jih koncept nemara poraja, je socialno-tržno gospodarstvo izjemno protisocialno naravnano. Gre za gospodarsko ureditev, v kateri so izdatki za socialo podrejeni zagotavljanju čim manj ovirane konkurence. V taki ureditvi je posameznim vladam onemogočeno, da bi »svobodno« vodile distribucijske in socialne politike in se podredile institucionalni in ekonomski moči sindikatov.

Navidezna depolitizacija gospodarskih politik je dosegla nove razsežnosti v času globalne finančne krize in krize evroobmočja. Leta 2009 je Nemčija svoje dotedanje pravilo dodatno zaostrila in uvedla današnjo Schuldenbremze oziroma »dolžniško zavoro«. Obenem je bila vlada Angele Merkel glavna zagovornica zaostritve evropskih fiskalnih pravil in uveljavitve nove Pogodbe o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v Ekonomski in monetarni uniji. V pogodbi, ki je bila sprejeta leta 2012, so se tedanji voditelji evropskih držav zavezali, da bodo proračunske omejitve Maastrichtske pogodbe prenesli v domač zakonodajni ali celo ustavni red. Tako smo tudi v Sloveniji dobili »fiskalno pravilo«, ki ga je državni zbor v ustavo vpisal leta 2013 pod vlado Alenke Bratušek. Ta je, mimogrede, v prav nič manj ordoliberalni maniri praktično sočasno zaostrila tudi pravila za razpis referendumov in znatno omejila možnost organiziranega in demokratičnega upora proti državnim javnoproračunskim politikam in odločitvam.

Vidimo torej, da v ozadju pregovorne tradicionalne nemške fiskalne vzdržnosti in rigidnosti stojijo jasni razredni nameni. Tehnokratsko upravljanje in ekonomske politike, ki temeljijo na pravilih, so bile mehanizem, ki so nemškim vodilnim skupinam, zlasti izvozno naravnanemu kapitalu in njegovim institucionalnim ter političnim predstavnikom, pomagale pri vzpostavitvi družbene prevlade. Ne le na ravni Nemčije, ampak tudi na ravni evropskih integracij. In nemara prav ta razredna vloga, ki so jo navidezno nevtralna in nepristranska določila in norme imele in jo še vedno imajo pri reprodukciji konkurenčnega družbenega reda in primatov trgov, stoji v ozadju trmoglavljenja vlad in politikov in njihovega oklepanja načina gospodarskega upravljanja, ki se je znova in znova izkazal za popolnoma neprimernega in neučinkovitega. Zlasti v času kriz. In to ne le v Nemčiji, ampak tudi v Sloveniji in širše na ravni Evropske unije.