FOTO: Klara Jurečič

V sredo, 19. januarja letos, je ob 18. uri v parku Tabor potekala manifestacija proti socialnemu čiščenju mesta Ljubljana. Shoda smo se udeležile tudi aktivistke iniciative Študentske domove študentkam in študentom.

Obeležili smo namreč eno leto od nasilne evikcije uporabnic in uporabnikov Avtonomne tovarne Rog ter izbrisa še enega avtonomnega prostora v Sloveniji. Tovarna Rog je bila industrijski kompleks na vzhodnem robu zgodovinskega jedra Ljubljane, ki je po zaustavitvi proizvodnje koles leta 1991 več let zapostavljeno propadal in sameval. Leta 2006 so poslopje zasedle in ga s tem osvobodile angažirane študentke in študenti, umetnice in umetniki ter aktivistke in aktivisti, kar je bil odgovor na tranzicijsko razlaščanje in plenjenje skupnega družbenega bogastva ter izginjanje javnih in družbenih prostorov. Legitimnost za svoje delovanje so črpale iz potrebe po prostorih za samoniklo umetniško, kulturno in politično dejavnost.

Avtonomna tovarna Rog je v petnajstih letih delovanja ustvarila eno osrednjih prizorišč urbane kulture, kritične misli in angažiranega delovanja na ravni mesta, države in širše. Simbol antifašistične dejavnosti. Glasilka boja za pravice in enake možnosti. Poskušala je graditi alternativo obstoječemu prostoru. Nudila je dom heterogeni skupnosti tako kolektivov kot posameznic in posameznikov. Socialni center. Ateljeji. Skate park. Prostor za rekreacijo. Koncertna dvorana. Ubranila se je poskusa dveh evikcij, nazadnje leta 2016. 

In padla. Sredi epidemije. Tisto torkovo jutro ob sedmih zjutraj. Ko mesto še ni bilo zares budno, širša skupnost, ki bi tako kot ob zadnjem poskusu evikcije stopila skupaj, pa je bila razseljena. Morda bolna. Ker je bil čas korone in negotovosti. Nemočno smo spremljali metanje knjig, uničevanje arhiva Tribun. Rušili so se zidovi, rušile so se strehe. Začetek kopanja gradbene jame pa je pred kriki javnosti in poskusi reševanja kulturnega kapitala, ki je bival znotraj Roga, varovala varnostna služba Valina. Ja, tista Valina, ki naj bi nas varovala v študentskih domovih. Kako pogledati varnostniku v obraz in se počutiti varno, ko pa veš, da bo podpiral uničevanje osebne lastnine in plenjenje predmetov? 

Eno leto od nasilne deložacije naj ne bo le žalosten opomnik na posledice gentrifikacijskih in avtoritarnih politik, ampak tudi začetek boja proti tem politikam – boja za dostojno življenje in delovanje v mestu! Mladi namreč izgubljamo neodvisne prostore. Opazujemo privatizacijo in krčenje javnega prostora. Živimo v mestu, ki se prilagaja turističnim trendom, me pa smo potisnjene na obrobje in družbeno dno. Če si ljudje včasih niso mogli privoščiti bivanja v centru, si danes ne morejo privoščiti niti stanovanja daleč za obročem. 

Avtonomna tovarna Rog ni edini skupnostni prostor, ki je podlegel pritiskom kapitala. Podobno politiko, kot jo lahko spremljamo pri Mestni občini Ljubljana, je opaziti tudi pri Študentski organizaciji Ljubljana. Ta je namreč prodala prostore na Kersnikovi šest in Kersnikovi štiri. Prostore, ki so bili priborjeni s študentskimi gibanji. Kjer je nastalo in se razvijalo študentsko organiziranje. Kjer so vzniknila in domovala civilnodružbena gibanja. Kjer so se tiskale prve študentske revije in kjer je nastala nekdaj študentska založba Beletrina. Kjer so se izborili pogoji, da lahko danes študiramo vsi. Nekaj let je tam delovala tudi študentska menza, danes pa sta tam hostel in kavarna. Do lani je v prostorih delovala tudi neprofitna organizacija Zavod Kersnikova, ki je združevala galerijo in prostore za umetniško raziskovanje živih sistemov. 

Nič bolje ni s prostori na Študentskem kampusu, s katerimi upravlja in jih ima v lasti Študentska organizacija Ljubljana, krajše ŠOU. ŠOU se financira iz koncesijskih dajatev študentskega dela, a denar večinoma uporablja za tržne projekte in ne lajšanje socialnega položaja študentk in študentov, k čemur so sicer zavezani v lastnem statutu. Že leta 2014 so ob nakupu prostorov in ozemlja, kjer je danes Socialni inkubator Študentski kampus, prepoznali, da se študentski domovi soočajo s pomanjkanjem kapacitet. V strategiji, kaj s prostorom, so med drugim predlagali začasno rešitev bivanjske problematike – del prostorov bi preuredili v študentski dom, v katerem bi lahko bivale študentke in študenti, dokler ne dobijo mesta v javnem študentskem domu ali najdejo primernega tržnega najema. Dobrih sedem let kasneje je Študentski kampus zaradi epidemije povečini nedostopen za študentsko javnost, idejnih sto petdeset ležišč pozabljenih, večino lanskega proračuna pa se je steklo v vzdrževanje omenjenega zemljišča, da je lepo, čisto in urejeno. 

Ljubljana – zeleno in univerzitetno mesto – že nekaj let pospešeno sledi globalnim trendom gentrifikacije. Vsak dan lahko vidimo bagre in žerjave, ki zidajo stanovanjske zgradbe in komplekse. Center se širi, novogradnja pa je usmerjena bodisi v turiste bodisi v elito. Novih študentskih domov ne bo. Študentskih stanovanj tudi ne. Zaskrbljene smo, kakšno upravljalno politiko bo ubrala Mestna občina Ljubljana pri študentskem domu Akademski kolegij. 

Akademski kolegij je občina namreč prejela v last ob končanem denacionalizacijskem postopku. Kakšna bo namenska uporaba dela zgradbe po morebitnem zaprtju in prenovi, ki se napoveduje že zadnji dve leti? Kaj se bo zgodilo z 200 ležišči, ki jih nudi Akademski kolegij, po septembru? Takrat namreč poteče pogodba med Študentskim domom Ljubljana in Mestno občino Ljubljana. Izguba teh ležišč bi pomenila izgubo cenovno najdostopnejšega študentskega doma v Ljubljani. Zgradba tik nasproti železnice, v bližini fakultet in študijske infrastrukture, ima pač prevelik potencial, da bi bili tu nameščeni socialno ogroženi ali študentarija. 

Na izgubo doma Akademski kolegij sicer že od leta 2019 opozarjajo tudi njegove stanovalke in stanovalci – na Facebook strani Akademski kolegij študentom. Ob lanski evikciji so zapisali, da so pri rogovcih in rogovkah našli prostor za delovanje, med njimi pa podpornice in podpornike v skupnih bojih proti Mestni občini Ljubljana. Obe stavbi, tako Akademski kolegij kot Tovarno Rog, sta namreč mestna občina in država zavestno zanemarjali. Glede usode stavbe Akademski kolegij, v kateri sicer domujeta tudi Pionirski dom in Mladinsko gledališče, se bo verjetno tudi letos odločalo tik pred zdajci – 200 študentk in študentov pa bodo potisnili v hudo negotovost. Zahtevamo, da Mestna občina Ljubljana preneha z izkoriščanjem svoje pozicije moči in ravna družbeno odgovorno ter v interesu širše skupnosti. 

V univerzitetnem mestu že zdaj primanjkuje ustreznih namestitev za mlade, za študentke in študente, študentske družine. Med zahtevami, ki so se v preteklih letih pojavile na skupščinah gibanja Kje bomo pa jutri spali in Akademski kolegij študentom, lahko preberemo, da mora vsak imeti zagotovljeno primerno, dostojno in dostopno stanovanje. A oddajajo se postelje in ne stanovanja, po preprostem kapitalističnem principu več profita za manj stroškov. V Facebook skupinah, namenjenih oddaji sob in stanovanj, lahko zasledimo sobe z zavesami namesto sten, namesto bivanjskih pa se prodajajo kletni in garažni prostori. Vsak prostor ima svoj namen in vsak prostor ne more biti bivalni prostor! 

Ogromno nas je ob študiju prisiljenih delati za polni delovni čas, nestabilna stanovanjska situacija pa nas še dodatno psihično bremeni. Res ne potrebujemo dodatnih profitno naravnanih in umetnicam in umetnikom nedostopnih umetniško-kreativnih središč, ko pa nimamo kje spati in kaj jesti. Stanovanjska kriza za nas ni nekaj abstraktnega, ampak jo živimo vsak dan. Me smo tiste, ki ste nam odvzeli možnost za dostojno bivanje in pravico do mesta. Zahtevamo gradnjo študentskih domov, študentskih in socialnih stanovanj, Akademski kolegij naj ostane študentski dom do začetka obnove in po njej, cene na najemniškem trgu pa naj se pričnejo regulirati.

Javni prostor pripada ljudem in ne kapitalu!