Proti kulturi: komentar Muanisa Sinanovića

Proti kulturi: komentar Muanisa Sinanovića

Mnenje, kolumna ali komentar
7. 8. 2020 - 13.30

Mentalno stanje kulturnega polja za Radio Študent komentira nekdanji sodelavec Muanis Sinanović:

Proti kulturi

Nismo še preboleli enopartijske ureditve. V nekaterih potezah smo še celo monarhični. Zagotovo nismo navajeni parlamentarne demokracije. To pa je razlog, zakaj si del volilnega telesa z delom političnega razreda vred zamišlja, da je oblast legitimna le, ko je v njegovih rokah. Demokracija pomeni našo vladavino. Vsa prepričanja in vse stranke so enakopravne, toda nekatere so enakopravnejše od drugih. Dediščino enopartijske ureditve je videti v preprosti formuli, ki je temelj ozadnjega verovanja: če ne vladamo mi, bodo vladali fašisti. Če ne partizani, potem domobranci. Dediščina monarhije pa je v tem: mi smo provincialno polplemstvo, nosilci kulture, ostali pa so nedoletni kmetje, barbari. Posledica tega sta dve ključni anomaliji. Prva je, da lahko tapravi na oblasti delajo kar koli. Kajti bolje je, da kar koli počnejo tapravi kot napačni. Druga je, da napačni postajajo vedno bolj jezni in obupani, s tem pa vedno bolj strupeni in dejansko napačni. Če pa so res napačni, potem nam pač ne preostane drugega, kot da se zmeraj držimo tapravih in modro molčimo.

Kultura. Kakšen nenavaden pomen nosi ta beseda v naši govorici. Je sopomenka za umetnost, a ravno zato, ker je sopomenka za umetnost, je tudi sopomenka za sklop simbolnih institucij; običajev, obredov, odnosov … Če v večini govoric kultura označuje nekaj, kar je lastno najširšim množicam, je v naši politični govorici kultura last maloštevilnega sloja umetnikov in delavcev v umetniških institucijah. Ostali so onkraj kulture, v nekem primordialnem, idiotskem stanju. Mi smo odrasli, ostali so otroci.

Tudi tu prepoznavamo nasledstvo preddemokratičnih ureditev. Kot v narodnoosvobodilnem boju je tudi tukaj umetnost podrejena politiki – zato tudi je kultura. Umetnost je obenem meščansko državotvorna, opredeljuje nas v odnosu do drugih narodov – zato tudi je kultura. Kot taka je režimska. Kulturniki, ki vpijejo proti oblasti, so po svoji režimski dolžnosti vselej radikalni, vselej antikatoliški, vselej antimalomeščanski. Ravno zato, ker so vse te lastnosti v službi režima, je radikalnost vedno že konvencija, antikatolicizem vedno moraliziranje, antimalomeščanstvo pa meščanstvo. Umetnost se ni osvobodila kulture. Ne sooča sprtih, ni področje avtonomne spoznave, vedno prepričuje že prepričane in se boji drznosti.

Kultura je oddelek. Je biro s svojo birokracijo, svojim notranjim življenjem, ločenim od javnosti. Kot taka je v veliki meri samonanašalna. Umetnost zanima predvsem umetnike in ožji sloj progresivnih ljudi. Predstave, ki tematizirajo preganjanje migrantov, igrajo pred drugimi umetniki in progresivci, ne v podeželskih kulturnih domovih. Ko se na odru ljudje čisto vsakič slečejo, se ne slečejo pred konservativnimi mamkami, temveč pred ljudmi, ki so že zdavnaj vse slekli in jim je slečenost sveta nova oblečenost. To, da se znajdeš na Nova24TV, pač ni konfrontacija. Gotovo je lahko neugodno, predvsem pa je nekaj dragocenih točk pri nabiranju simbolnega kapitala.

Iz tega se razume, da dejstvo, da umetnost – kakor jo ožje skupine umetnikov predstavljajo v javnosti - množic ne zanima, ni zgolj posledica njihovega barbarstva, temveč tudi tega, da umetniki kot kulturniki pogosto aktivno delajo na tem, da jih ne bi zanimala. Kultura je zbirokratizirana institucija, ki ima dva poglavitna namena: prvič, služenje neki ideji politike, in drugič, samoohranitev. Ne gre za tveganje, skok v eksistencialno brezno, za delanje s krvjo. Zadeva je precej duhamorna. Samonanašalnost pripelje do izgube stika z resničnostjo. Tako je lahko skok v roke profesionalne in k dialogu naravnane policije izenačen z izvenpravno eksekucijo Afroameričana. Tako je vsaka kritika, ki izstopi iz zapovedane paradigme, nacizem, ki preganja degenerirano umetnost. Rešitev za vse probleme sta slačenje in branje pravic. Vse to so odrazi infantilnosti v kar najnatančnejšem smislu. Tako se obnašajo otroci, preden usvojijo simbolni red, preden spoznajo pravila igre. Da pa bi kršili pravila igre, jih moramo najprej poznati.

Seveda tako ni z vso umetnostjo. A kaj, ko skupini kulturnikov vedno uspe prepričati ostale, da so na istem. Da gre za skupni boj. Čeprav ne gre. Razredne razlike, precej povezane z lastnostmi same umetniške produkcije, prečijo tudi kulturniški sloj. In tisti, ki kažejo na zunanjega sovražnika, potrebujejo cel kup podplačanih koristnežev, da se derejo vedno iste fraze o pomenu kulture. Tudi kultura je izrazito centralizirana. A to še ni ključno. Umetnost je ontološko področje neudobja. Je mesto, kamor stopimo iz cone udobja. Je področje, kjer nas nagovori Zunanje. Zvesti umetnost na birokratsko tečnarjenje in reproduciranje parol pomeni izstopiti iz umetnosti.

Edina rešitev za umetnost je torej dekulturalizacija. Da bi umetnost postala politična, se mora depolitizirati. Reševati umetnost pomeni vzeti v zakup, da boš morda moral na Zavod za zaposlovanje. Solidarnost z delavskim razredom se izkazuje tako, da nase vzamemo tveganja delavskega razreda. In boriti se za ohranitev financiranja pomeni boriti se za ohranitev možnosti tveganja. Vse ostalo je kultura.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Za Radio Študent komentira mentalno stanje kulturnega polja nekdanji sodelavec Muanis Sinanović

tut če ne

fak spet bo nekdo r/iamverysmart

A NIMAJO FRED PERRY OBLEK SKINI?????

Volim miris hejtera prije objave.

Pred nevihto se sliši lajež.

In za dobrim konjem se praši.

Enjoy the ride :P

Podpisem tekst (in podpisem cetrti komentar :)). Vse polno stavkov, vrednih citiranja. In za mnoge umetnike: vrednih razmisleka.
PS: Muanis, vrni se! :)

Odličen tekst.

Odlič!

Prva liga!

Fenomenalen tekst, do jaja, res majka

Ps.: Moanis, vrni se in postani hišni bluzator novega radia študent in kot paragon kritične misli, ki je sposobna misliti onkraj belih, rdečih in birokratov, pokaži tem bleferjem, kako se stvari streže

Od kod ideja, da je socializem preddemokratična ureditev? A to je izpeljava, da je v našem prostoru obstajal pred "demokratično"? V Venezueli recimo je prišel v veljavo po demokratični ureditvi, a ga tam razumemo kot postdemokratičnega?
In a je razlika v tem, da je tam, kjer so navajeni parlamentarne demokracije, umetnost bolj podvržena (prostemu) trgu, pri nas je pa ujeta v kulturni oddelek? Al je kultura ujetnik umetniškega esteblišmenta?

Hvala za podporo, 

see you,

appreciate it.

 

Borja: saj nisem omenil socializma. Če se ne motim, ta beseda v mojem tekstu ni niti enkrat uporabljena.

Nvm, začetne predpostavke so bolj kr neki, al kaj. A zdej ne smem imet mnenja proti vladi, če ni moja omiljena opcija al kaj. Pa sori Muanis, ampak kultura povezana s pomladnimi strankami je bedna, oziroma precej bolj bedna kot bolj spontana kultura povezana z liberalci. Kvalitativen preskok je vmes.

That being said, I can't say I disagree with the last point.

Vaše ime: hvala za konstruktiven komentar.
Kar se tiče mnenja proti vladi, seveda, to je normalno. Jasno je, da imam tudi jaz mnenje proti vladi. Bolj govorim o tem, da se ustvarja neka atmosfera, še pred nastopom vlade (res je vsaj deloma tudi razumljiva, saj poznamo Janševo ozadje), da je nastop druge vlade praktično prepovedan. Oziroma kolikor razumem, je konservativnost pri nas pogosto praktično izenačena s fašizmom, in v starih meščanskih demokracijah to ni razumljeno. Ja, lahko se ne strinjamo z liberalci/konservativci, bomo pa spoštovali to, da drugi obstajajo in kdaj pa kdaj dobijo oblast.

Bi pa rekel, da bi bilo marsikaj bolje, če bi imeli neko bolj "resno" konservativno stranko.

Odličen komentar, všeč mi je nov lakoničen slog. Ubesedil si tisto, kar leta zgolj slutil. Šeram naprej. Muanisa za precednika!

Se pridružujem čestitkam za komentar.
Politizirajoči odstavek (prvi) bi se lahko povzel tudi z univerzalnim ter preventivnim in kurativnim "ad rem" in ne "ad personam".
Strinjanje pa ni oz. ne bi smelo biti v neskladju z akcijo, natančneje s tem, da se tudi (kri ščijoči) umetniki zavzemajo za (etablirano) kulturo. Oboje mora biti, prvo prepreda, osmišlja in plemeniti drugo, drugo pa ustoličuje in muzealizira prvo. Eno je telo iz mesa in kosti, drugo pa njegov kip. Eno je džungla, od katere bo ostalo bore malo, drugo je proizvod naravne selekcije.
Itd.

edina beseda ki manjka v celotnem tekstu.
super spisano.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness