Samo bedaki in konji

Oddaja
20. 6. 2021 - 16.00

Naključnim in priložnostnim opazovalcem študentske politike se vselej zastavi preprosto vprašanje: kako je nekaj takega sploh možno? Že najbolj površen pregled – kaj pregled, že splošno sprejeta družbena resnica – prikaže študentsko politiko kot dramo absurdo par excellence. Poslušalce na tem mestu napotujem na zbir oddaj 5 minut za boljši ŠOU, v sklopu katerih so moji izvrstni sodelavci le v zadnjih nekaj mesecih nanizali dovolj štorij za kakšno dramsko antologijo ali pa nek novodobni Satirikon. Toda ostanimo pri vprašanju: kako je nekaj takega sploh možno?

Pred pol leta sem napovedal, da bode študentska politika kmalu zamrla in te napovedi se držim. Toda študentska politika ne bo zamrla skozi odločen poseg državnega zbora, pa tudi skozi spontan študentki revolt à la Ceaușescu ne. Umrla bo postopno oziroma je že davno tega v tem procesu: umrla je recimo tako, da je ŠOU v Ljubljani privatiziral Beletrino, pa smo študenti izgubili svojo založbo. Pa je ŠOU v Ljubljani prodal Kersnikovo. Pa Celico in tako naprej. Toda slabo gospodarjenje v navezavi s klientelizmom in parcialnimi interesi niti ni tako zanimiva tema: boljše vprašanje je, kako to, da nihče nič ne stori.

Začetek postopka prodaje nepremičnin ŠOU na Kersnikovi 4 in 6 ter na Vojkovi 63
 / 21. 5. 2021

Kar zadeva državno politiko, ŠOU v Ljubljani in ŠOS nikoli nista precej visoko na spisku prioritet. V veliki meri gre za to, da je politiki za tistih deset milijonov v resnici precej vseeno, vsaka resna prenova neke ceste v naključni občini lahko pade v isti red magnitude. Morebiti je to dejstvo – da je nekomu namreč vseeno – težko sprejeti: zdi se mi, da je na svet veliko preprosteje gledati skozi prizmo izrisanih in zaostrenih antagonizmov, kjer ima vsakdo svojo pozicijo in svojo linijo. A vendar: državna politika se s ŠOS in ŠOU ne ukvarja.

To nas privede do drugega koraka: ravno zato je odnos državnega zbora do študentske politike razmeroma ambivalenten. Razni zakonski predlogi se zgodijo priložnostno. Recimo: zgodi se Tarča, ŠOS je nekaj tednov tema gostilniških debat in novela Zakona o skupnosti študentov, ki je ŠOS opredelila za osebo javnega prava, se po več letih ležanja v predalu znajde v državnem zboru in je sprejeta. Po drugi strani pa potem SAB uporabi znižanje državnega sofinanciranja za poceni nabiranje političnih točk, češ glejte, študentom jemljejo.

To naključnost in sporadičnost moramo jemati za zmes več kavzalnih zvez: po eni strani ima veliko strank člane, ki so bili tako ali drugače udeleženi v študentski politiki. Dočimer stranke nimajo resnih programskih točk na tem področju, pač pridejo do izraza kontingentni dejavniki: kateri strokovec katere stranke je bil študentski funkcionar ali katera poanta se piarovcem neke stranke zdi kot dobra Instagram objava.

O poslovnem sodelovanju med ŠOU in podjetjem dveh bivših funkcionarjev
 / 4. 5. 2021

Zdaj pa lahko v tej negativnosti – kako dramatičen obrat – vidimo tudi nek pozitiven razlog, zakaj politiki vseeno ugaja, da ŠOS obstaja. Ne dovolj, da bi za ohranitev študentske politike stranke porabljale politični kapital, vendar pa dovolj, da se ne borijo za njeno ukinitev. Gremo po vrsti.

Prvič, obstoj ŠOS pomeni, da se odločevalci lahko odrečejo javni razpravi. Veliko aspektov – narobe, praktično vsi aspekti študentskega življenja so urejeni precej katastrofalno in bi terjali resen pogovor o tem, kaj sploh želimo od študija in univerze. Temu se izogneš, če obstaja študentska organizacija, ki uradno predstavlja študente. To pomaga v zakonodajnem postopku. To pomaga, ker v Svetu RS za visoko šolstvo študente med drugimi predstavljata Omar Smajlović in Gregor Gulič. Ker so to osebe, ki ne delajo problemov. Po eni strani zato, ker nimajo izbire, kajti študentske organizacije ne uživajo dovolj podpore, da bi se lahko kar tako upirale, po drugi strani pa zato, ker so same povsem nevsebinske.

Drugič, obstoj ŠOS pomeni, da imajo stranke možnost fototerminov, s katerimi svojim starejšim volilnim bazam sporočajo, da se ukvarjajo s študenti. Recimo: na Novo24 pride Klemen Peran in podpornikom SDS pove, da vlada s študenti lepo sodeluje. Morda boste rekli, da je deset milijonov na leto veliko za nekaj fototerminov, toda tako ali tako gre za študentski denar, niti del proračuna ni, Jelinčič se s tem verjetno ne ukvarja preveč.

Težaven prehod med osebe javnega prava
 / 16. 4. 2021

Tretjič: državni politiki je v interesu, da se problemov študentskega dela ne ureja. Ker bi to terjalo poseganje v razporeditev moči na trgu. Ker bi to terjalo dejanski trud urejanja nekega področja, ki ga zdaj lepo ureja trg, medtem ko se slepomišimo o vrednosti izkušenj kelnarjenja. To, da študentsko delo uničuje obsežen del trga delovne sile, ni važno. Tudi to, da veliko študentov študija ne uspe dokončati: ni važno. To, da gre pri vsem skupaj za izkoriščanje, še enkrat: ni važno. Kar pa je važno, pa je, da je tudi ŠOS vezan na obstoj študentskega dela – od tam se napaja.

Zato je politiki v interesu, da obstaja ŠOS, ki se na vse kriplje bori za ohranitev študentskega dela. Ker to politiki daje izgovor, da se s tem ne ukvarja, ker obstaja uradna študentska organizacija, ki je – tako ali drugače – izvoljena in ki je ostro proti ukinitvi študentskega dela. Zato na koncu izgleda, kot da študenti sami želijo biti izkoriščani in pač želijo kelnariti. Pa še enkrat: ne gre za neko hudo zaroto, pač politika ne razmišlja o ŠOS prav pogosto. Takrat ko pa razmišlja, je zelo jasno, da bi ukinitev prinesla potencialno velike glavobole, obenem pa zelo malo političnih koristi.

Če bi bil ŠOS ukinjen, bi strukturno mesto zagovornika študentov ostalo odprto. Verjetno je, da bi mesto organizatorja skupnosti študentov zasedla bolj radikalna gibanja, kar bi potencialno – če bi bila v svojih prizadevanjih uspešna – radikaliziralo vsaj določen del študentske skupnosti. Tudi splošne ljudske iniciative, kot je »Študentje še obstajamo«, bi bile, kolikor se nanje ne bi navlekle razne uradne strukture, verjetno bolj radikalne, če ne v vsebini, pa vsaj v izvedbi. Saj veste, treba je uporabiti vse uradne kanale, vmes dvakrat omiliti vsebino, doseči nek tretji dogovor in objaviti nekaj na Instagramu, nekaj osladnega in slabo formuliranega.

Zatorej: študentska politika je mrtva. Vsebinsko je izpraznjena, forma pa bolj kot resnemu zagovorništvu pritiče kakšnemu postmodernemu dramaturgu. Toda kljub temu se nekdo pretvarja, da živi: študentski funkcionarji sami so že dolgo zelo cinični. Direktor ŠOU v Ljubljani, Andrej Klasinc, že leta odkrito govori o biznisu in o ničemer drugem. Študenti v študentsko politiko že dolgo ne verjamejo – če so sploh bili kdaj verjeli.

Kaj imata skupnega waldorfski vrtec in ŠOUL?
 / 2. 4. 2021

Tudi širše je tako: verjetno je ni bolj splošno sprejete resnice, kot pa je tista o problematičnosti in nesmiselnosti študentskih organizacij. Vseeno se, vsemu rečenemu navzlic, državni zbor ne spravi resneje posegati v materijo. Verjetno bodo, ob neizbežnih prihodnjih dramah, Tarčah in razkritjih, zopet le novelirali razne zakone, nižali državno sofinanciranje. Ne bo pa se našel junak, ki bi upal v temeljito reformo, bolj verjetno je, da bodo organizacije nadaljevale z razprodajo lastnine in nesmotrno porabo denarja. In nato bo napočil dan, ko bo institucionalni okvir študentskega organiziranja res samo še to: nekaj prostorov na Vojkovi 63 in nekaj cankarjanskih likov, ki se razumejo kot velike biznismene, čeprav je njihov domet privatizacija javnih sredstev. In še tu obstanejo, ne zaradi svoje politične žilice, pač pa zato, ker država rajši ne posega v ureditev študija.

Skratka, bilo bi smešno, ko ne bi bilo obenem žalostno. A vendar tudi tu poanta: najhujše je, da ne gre za uspešnost nekega genialnega plana nekega genialnega zlikovca. Ali pa zaroto neke buržuazne elite. Večino študentskih funkcionarjev sestavljajo dokaj naključno izbrani posamezniki, in tudi razne packarije so ponavadi izpeljane dokaj amatersko in bizarno. Gre pač za strukturno mesto, ki po naključju – in po političnem ustroju naše države – omogoča nekim štiridesetletnim modelom, da služijo s »svetovanjem«. Suma sumarum: če tega še ne počnete, namenite kanček pozornosti tudi študentski politiki. Morebiti vas bo to spravilo v žalost, vendar se boste vmes tudi do solz nasmejali.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Super komentar je bil! 🔥😈

Se strinjam

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.