Vrti se, Žižek, vrti

Vrti se, Žižek, vrti

Recenzija izdelka
18. 8. 2014 - 13.00

Pri Analecti je izšla nova, v slovenščini berljiva knjiga svetovnega, a našega filozofa Slavoja Žižka z naslovom Eppur si muove, ki smo jo prebrali in jo kanimo tukajle malo pokomentirati. Ker se sicer bolj ali manj ažurno vsaj seznanjamo, če že ne prebiramo prav vseh filozofovih predvsem v angleškem jeziku pogosto izdajanih del, smo že pred samim branjem zaznali nekaj čisto tehničnih, pa morda ne nepomenljivih detajlčkov. Lahko bi jih malo za hec malo zares označili s posebnim statusom pozicije izjavljanja, recimo.

Nič novega, pravzaprav. Že nekaj časa ga v slovenščini beremo z rahlim zaostankom za angleščino, tudi nič hudega. Zadnja Žižkova knjiga v angleškem jeziku, tokrat za razliko od ostalih po obsegu takole solidnih bestselerskih dvesto plus nekaj strani, ki je izšla predlani pri založbi Verso, pa je po avtorjevih besedah tisto res veliko delo, na katerega je posebej ponosen ter je bilo pisano s posebno skrbjo, brez siceršnjega duhovičarskega nakladanja itd. Gre za več kot tisoč strani debelo bukvo, naslovljeno Less Than Nothing. Hegel and the Shadow of Dialectical Materialism. In naše delo tule je prav prevod pravkar omenjenega.

Delni prevod, zelo delni, pravzaprav, kajti knjiga obsega nekaj več od dvesto strani, razdeljena na tri dele. Naslov je znan, anekdotičen, tiho vstran zamomljan Galilejev rek, in vendar se vrti, skladno in prikladno modificiran ali raje zaobrnjen, češ tudi če ničesar ni, onstran, pod samo čisto ničlo, se reči nič manj ne vrtijo, toliko bolj, vrti se prav zato. Tematika je utečeno žižkovska, samo delo, posebej tisto v angleški veliki sestri naše slovenske, imamo lahko za veliko summo dosedanje žižkovske misli.

Slednja je znano, heglovsko lacanovstvo, lacanovsko hegeljanstvo. Subverziven mislec na neki točki ne zmore več misliti v matriki, konsekvencah, ki izhaja iz same revolucionarne srži njegovega mišljenja, zaradi česar ga je treba zavoljo njega samega dopolniti, popraviti, dopisati. Žižek to že desetletja počne skozi svojo optiko, Heglovo ter Lacanovo sito. V pričujoči in spet posebej oni angleški razširjeni varianti, poleg nujne obravnave prvih dveh imen, to stori na nekih treh, štirih poglavitnih točkah.

Tudi slednje niso nevidene, morda v naši knjigi izpeljane najtemeljiteje, z dosti manj pop preseravanja, stand up duhovičenja ter precej več samega filozofiranja. Najprej precizno branje Platonovega Parmenida kot izjemne dialektične demonstracije, v kateri probava uvideti več ali raje manj od ničeve filozofske vaje v slogu. Dalje, branje krščanske skupnosti, Svetega duha, kot v bistvu religije ateizma, ki, takole nahitro, že z obstojem na dogodek, z ničevostjo in ljubeznijo vezane in zavezane skupnosti daleč presega ter revolucionira standardne religijske postavke. Potlej zopet natančno branje, tokrat Fichteja, ki po knjiginem razumevanju s svojo radikalno postavitvijo subjektivnosti, absolutnega jaza, zamaje predpostavke same resničnosti, in tako ni le čudaški ter začasen prehod od Kanta k Heglu.

Namreč, kolikor lahko spet in spet tule zgolj na hitr'co oplazimo, običajna zdravorazumska stava, ki na eno stran postavi naš um, dojemanje sveta skozi njegovo subjektivno prizmo, bistveno popači neko kakor objektivno resnico, katera da pa vztraja neodvisno od njenega umskega dojema. Ta slabo razsvetljena podlaga naivnega, teleološkega materializma, je skozinskoz nezadostna. Po Žižkovi formuli je tako subjektivnost, njena absolutna nezadostnost same sebe, nujen spodrsljaj v samozapopadanju kot edini štrcelj lastne resničnosti, bistven za strukturo same realnosti, njena ključna imanenca.

In slednjič kvantna fizika, zadnja dognanja raziskav osnovnih delcev, Higgsovo polje. Lahko bi rekli, da je to zadnje neke vrste Žižkov obrat v seriji onega slavnega Kopernikovega; ta je Zemljo dislociral iz središča vesolja, zatem Darwin človeško telo iz privilegiranega biološkega mesa in mesta ter končno Freud z nespucljivim podstrešjem naših možgan. Žižek bi potlej v tej seriji zasedal mesto, onkraj katerega tako rekoč ne gre več. Takole: vse dosedanje svoje zimzelene teme, zgoraj omenjen lapsus subjektivnosti, z ničimer napolnljiva praznina, zgolj njene priložnostne parcialne raztrganosti kot podstat tistega, čemur pravimo realnost, čista kontingenca dogodka, ki šele s svojim vznikom retroaktivno sfalcificira lastno nujnost, nebhodna brca mimo in njen formalen hod, s katerim edino zaobjamemo sami sebe itd. Vse to zdaj locira v samem srcu fizičnega sveta, kakor ga zmore razkrivati najnovejša znanost.

Lahko razumemo velike inkvizitorje, ki o kakšnih kozmičnih vrtiljakih niso želeli niti slišati, toda danes lahko menda za konec mirno zamomljamo še mi,

in vendar se vse vrti,

tudi

Matjaž.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

..."se to zdaj locira v samem srcu fizičnega sveta, kakor ga zmore razkrivati najnovejša znanost".... ta zmore sila malo, kot tudi žižek -v primerjavi z gibanjem ,kaj šele z gibalom le tega , ni žižek niti žužek ... pravzaprav več kot po slavi hlepeči slavoljub meni pove že janez: v začetku je bila beseda in beseda je bila....

..."se to zdaj locira v samem srcu fizičnega sveta, kakor ga zmore razkrivati najnovejša znanost".... ta zmore sila malo, kot tudi žižek -v primerjavi z gibanjem ,kaj šele z gibalom le tega , ni žižek niti žužek ... pravzaprav več kot po slavi hlepeči slavoljub meni pove že janez: v začetku je bila beseda in beseda je bila....

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.