različna prizorišča, Ljubljana, 13.–14. 2. 2025

Prejšnji teden se je odvila enajsta edicija showcase festivala Ment. V štirih dneh se je predstavilo 82 glasbenikov in sto govorcev, ki so sodelovali v razpravah o glasbenem podjetništvu. Ment je bil, zdaj že tradicionalno, okvirno razdeljen na dopoldansko ter popoldansko in večerno dogajanje. V prvem delu dneva so se udeleženci festivala lahko udeležili različnih pogovorov, okroglih miz, poslušalnic, ob predhodni prijavi pa tudi mentorskih srečanj z glasbenimi strokovnjaki, kar je marsikateremu mlademu nadobudnemu glasbeniku oziroma glasbenemu profesionalcu prišlo prav.

Ko govorimo o tipu festivala, kot je Ment, je treba razumeti, komu so v prvi vrsti namenjeni ti tako imenovani showcase festivali. Gre namreč za platformo, ki manj znane glasbenike izpostavi pomembnim akterjem tako regionalne kot tudi mednarodne glasbene industrije. Omogoči jim, da lažje vzpostavijo stik z glasbenimi profesionalci, ki jim morebiti lahko pomagajo na poti do uspeha. V ospredju je torej biznis. Ment je izjemen prav tam, kjer ga zgolj novih glasbenih odkritij željan obiskovalec pravzaprav zgreši – namreč v mreženju vseh mogočih glasbenih profesionalcev. Najsi gre za organizatorje festivalov in koncertov, glasbene založnike, koncertne agente, menedžerje ali glasbene publiciste, Ment predstavlja dogodek, ki ga ne gre zamuditi.

Konferenčni del je obiskovalcem ponudil zelo širok nabor različnih dogodkov, od spoznavanja posamičnih regionalnih scen do intervjujev z eminentnimi gosti, kot sta britanski radijec Gilles Peterson ter valižanska pisateljica in novinarka Jude Rogers. Okrogle mize so predstavljale vse od regionalnih festivalskih ponudb, različnih lokalnih scen, ki se navdušujejo nad širino in neskončnim odkrivanjem z modularnimi sintetizatorji zvoka, nekoliko bolj nišnih festivalov, kot sta Rewire in Supersonic Festival, ki vedno ponudita eklektičen nabor nastopajočih, pa do napotkov mladim glasbenikom, kako se še bolje izpostaviti in katere marketinške strategije je vredno naštudirati. 

Enega takih pogovorov je moderiral Silvij Skok z založbe Glitterbeat Records. Imenoval se je Pogovor z založniki: razvoj novih izvajalcev, na njem pa so sodelovali predstavniki večjih založb: Partisan Records, ki se med drugim podpisuje pod izdaje zasedb in glasbenikov Idles, PJ Harvey in Cigarettes After Sex, založbe Bella Union, ki sodeluje denimo z Explosions In The Sky, The Flaming Lips in A.A. Williams, ter založbe Rough Trade, ki sodeluje oziroma je sodelovala z black midi, Lankum in Sleaford Mods. Zanimivo je bilo slišati izkušnje in nasvete založnikov, kako so že drugi glasbeniki  pritegnili njihovo pozornost. Vsi bi sicer vsem uspeha željnih glasbenikov svetovali, naj se udeležujejo showcase festivalov, kjer jih profesionalci, kot so oni sami, lahko »odkrijejo«, v drugi sapi pa so dejali, da je v njihovem poklicu pomembno poslušati predvsem novice iz ust do ust, seveda oseb, ki jim zaupajo. 

V nadaljevanju se je predavanje založnikov poklopilo s pogovorom Chrisa Cooka, soustanovitelja in direktorja podjetja CMU, ki širi znanje o glasbenem poslu s Scottom Cohenom. Cohen je najprej soustanovil podjetje The Orchard, prvo podjetje, ki se je ukvarjalo z digitalno distribucijo glasbe na svetu, kasneje pa se je pridružil Warner Music Group kot njen prvi direktor za inovacije. Pogovor je nosil naslov Plan B za glasbeno industrijo. Cohen je precej hitro razjasnil, da glasbena industrija ni v nobeni krizi in da plana B ne potrebuje. Če ima kdo občutek, da je glasbena industrija v krizi, to pomeni zgolj, da tej specifični osebi (še) ni uspelo. Bil je precej neposreden in neprizanesljiv, a nekako se ni bilo mogoče ne strinjati z njim. Njegov recept za uspeh se je bolj nanašal na to, da smo, če sledimo trendom glasbene industrije, že v zaostanku in je velika verjetnost, da nam ne bo uspelo doseči želenih rezultatov. Zato Cohen raje pravi, da naj sledimo glasbenemu podjetništvu, pri čemer moramo biti predvsem iznajdljivi in inovativni. Torej korak pred ostalimi. Glasbeno podjetništvo v osnovi ni posebej drugačno od katerega koli drugega podjetništva. Potrebujemo poslovni načrt, preučiti moramo svoj trg, ne škodi pa, če se ob pravem času znajdemo na pravem mestu.

Hkrati je potekalo mnogo različnih panelov, zagotovo je vsak glasbeni profesionalec lahko našel kaj zase. Med pogovori so organizatorji festivala poskrbeli tudi za pogostitev gostov, ko so se obiskovalci lahko tudi osebno spoznali in se sproščeno podružili ob finih belgijskih pivih in slastnih picah.

Koncertni del festivala je tudi tokrat gostil nekaj večjih imen, ki so napolnila tudi Katedralo Kina Šiška. Osrednja zasedba, ki je premierno nastopila v Sloveniji, je bila tokrat irska zasedba Lankum. Nastopili so na drugi festivalski dan in posebej lepo jih je bilo videti ob boku Širom, ki so nastopili pred njimi. Oboji so bili namreč že leta 2023 bukirani za Supersonic Festival v Birminghamu, a Širom tja zaradi težav z letalskim prevozom niso uspeli pripotovati.

Koncertno dogajanje se je odvilo po različnih prizoriščih po Ljubljani. To so bili Komuna in Katedrala Kina Šiška, klubi na Metelkovi, prostori Ljubljanskega gradu, Stara mestna elektrarna in Orto bar. Urnik je bil vse štiri dni povsem natrpan, kar je dobro, ker obiskovalca vnaprej prisili v premislek, kaj sploh želi slišati. Imena nastopajočih, ki so najbolj odmevala v pogovorih obiskovalcev, so bila poleg Lankum še Gilles Peterson, ki je nastopil tudi s svojim DJ setom, britanska eksperimentalna zasedba Still House Plants ter srbski hardcore bend Neven. Neven so sicer odmevali predvsem v bolj nišnih krogih ljubiteljev hitrejših godb, kajti pri nas bend ni nastopil prvič, julija lani se je zasedba že potepala na festivalu Trnje.

Manjkali pa niso niti domači glasbeniki. Čudovito so se predstavile zasedbe Moving as a Giant, Warrego Valles in Širom. Posebno mesto domačih iniciativ je tokrat pripadlo skupnosti Clockwork Voltage, ki se posveča ustvarjanju glasbe s pomočjo modularnih sintetizatorjev zvoka. V tem sklopu so se predstavili izvajalci 08080, beepblip, DUF, Lowlander, Nalax Temus, nobena in two round robins, med njimi pa se je tudi dobro znašla berlinska producentka Jessica Kert, teta iz ozadja kultne trgovine sintov Schneiders Laden.

Čeravno je Ment tokrat padel ravno na Valentinovo, to v prvi vrsti ni festival za glasbene romantike in idealiste, ki se radi spogledujejo z naredi sam ideologijo in specifičnimi subkulturami. Četudi se festival ponaša z izjemno raznolikim programom, ga je na koncu težko celostno zaobjeti. Izbor glasbenikov je po eni strani zelo raznolik, po drugi strani pa izmuzljiv. Obiskovalec se zlahka izgubi v poplavi manj znanih imen, ki si lahko velikokrat na prvi posluh zvenijo podobno, vsa pa imajo isti cilj: čim bolj impresionirati glasbene profesionalce. 

Če ponovno povzamemo Cohena, ki nam je svetoval, da naj raje ne sledimo trendom glasbene industrije, temveč jih raje poskusimo ustvariti, bo festival, kot je Ment, vedno korak za samoniklo glasbeno sceno, ki se načeloma lažje posveča grajenju skupnosti znotraj specifičnih subkultur. Toda tega festivalu vendarle ne moremo očitati, ker se ne pretvarja, da je nekaj, kar ni. Je showcase festival in je dober v tem, kar počne. Predstavlja potreben most med manj znanimi izvajalci in glasbenimi profesionalci ter ustvarja prepotreben prostor srečanja velikega števila glasbenih delavcev iz kulturnega sektorja.