Tolminator
Sotočje, Tolmin, 26. 7. 2025
Pretekli vikend se je iztekla tretja ponovitev metalskega festivala Tolminator, ki je zrasel iz pepela vsaj dveh predhodnih festivalov, Metalcamp in MetalDays. Od 23. do 27. julija se je v Tolminu, na sotočju Soče in Tolminke, nekajtisočglavi množici predstavilo skoraj sedemdeset glasbenih zasedb.
RŠ recenzentska odprava v stilu Zelenega zmaja je tokrat štela dva člana, večna študenta v najboljših letih. Čeprav se je odprla možnost prisostvovanja na celem festivalu, se je za tak podvig prikradel dvom v kondicijsko pripravo članov ekipe. Tako smo jo z Urbanom in zmajem Insignio potegnili na Sotočje zadnji dan festivala pozno dopoldan. Zamudo bomo pripisali že malo zarjaveli pripravljenosti na taborjenje in se istemu razlogu zahvalili, da sva z Urbanom ob prihodu, na pešpoti do prizorišča, uzrla erešovsko metalsko legendo. Tegla naju je dobrovoljno obvestil, da sva njegove Dickless Tracy pravkar zamudila na Beach Stageu, enem od treh odrov letošnjega Tolminatorja. Korak sva pospešila in se zvito izmuznila mimo prve okrepčevalnice takoj ob vhodu ter srečno prispela na peščeno sotočje ob oder tik ob plaži. Tolminator Beach Stage!
Ob prihodu je z odra že močno ružilo in pod odrom se je zbrala krepka množica metalskega plemena, ki je niso zmotili kopalni odkloni posameznikov. Tudi Urbana je potegnilo iz civilne opreme v kopalno. Za razliko od utrjenih članov plemena, Urban ni stekel neposredno iz Soče pod oder v divji slam dance mosh pit circle, ampak se je civilizirano obrisal, preoblekel in skupaj sva nadaljevala proti odru. Medtem so sončne žarke že zamenjale dežne kaplje. Na poti pod oder sva se zaustavila ob pokritem prostoru ob šanku nedaleč od dogajanja na odru in tam s plemenom kljubovala močnejši plohi. Plešoči del plemena se ni kaj prida zmenil za rahel naliv. Voda je voda, tako tista v reki kot tista, ki hiti z neba. Vse se enkrat konča, ploha je minila, zasedba z vokalistko med metalsko in hiphop glasbeno tradicijo je zaključila nastop z obveznim fotografiranjem pozirajočega avditorija, midva pa sva jo mahnila naproti naslednjega, D.I.Y. Stagea. To prizorišče ob osrednji stavbi Sotočja je bilo brez odra, z ozvočenjem in glasbeniki na tleh pred half pipe skateboard objektom, nekakšnimi živimi vizualijami, popolnim teatrom absurda.
Ker se je dogajanje na Beach in D.I.Y. Stageu rahlo prekrivalo, sva se ponovno sprehodila do sotočja rek in nazaj ter vsakič prečila glavno prizorišče, ki se je medtem že ogrevalo za finalni dogodek. Main Stage!
Poudaril bi, da je letošnji Tolminator kot metalski festival premogel dovolj glasbene pluralnosti in se predstavil kot odprt prostor z uravnoteženo publiko. Ta publika očitno premore dovolj samoironije, da je festival resnično sproščen in zabaven, brez takšnih in drugačnih nepotrebnih izbruhov, ter s spoštljivim odnosom do sebe, drug do drugega in do prečudovite narave, ki služi kot pravljična kulisa. Tudi zaključni večer je minil v tej metalski odprtoglavosti in nam za konec, poleg enih in edinih, kronskih industrialcev Ministry, ponudil še Dirty Rotten Imbeciles, ki so začeli kot hardcore punk bend, ter Fince Oranssi Pazuzu, katerih godbo označujejo za žanrsko široko, od black metala, psihedeličnega rocka, space rocka do progresivnega metala. Pred omenjeno sveto trojico smo imeli priložnost slišati še Nemce Milking the Goatmachine, Avstralce Psycroptic, ki igrajo tehnični death metal in škotske speedmetalce Hellripper.
Sam sicer nisem ljubitelj festivalov, na katerih se zgrne na desetine bendov, v resnici pa bi rad od spiska prisluhnil le nekaj izvajalcem. Nisem naklonjen pomanjkanju spontanosti, k čemur je resen organizator festivalov pravzaprav prisiljen. Časovnico je treba spoštovati, sicer hitro pride do sindroma slovenskega zdravstvenega sistema. A vendarle – Ministry so previsoko na listi bendov moje mladosti, da bi izpustil priložnost videti jih v živo tako prvič kot zadnjič. To zadnje bi le ocenil kot pogojno – stric Al je že znal požreti besedo, na ljubo številnim privržencem ministrstva za industrijo jekla. Leta 2012, po dobesedni odrski smrti dolgoletnega kitarista Mika Scaccie, Alovega najožjega kovača zvoka Ministry, je ta oznanil konec Ministry in se posvetil detoksu svojega že malo od maliganov nagriženega zdravja.
Ko je prišel k sebi, sta mu med uhlji šinili dve misli. Prva je bila, da bi pokojni Mike raje videl, da se Ministry tudi brez njega vali naprej, in druga – zgodil se je Trump, Al pa kot neusmiljen borec za svobodo misli, duha in za življenje, kot si ga zaslužimo v tem kratkem bivanju na Zemlji, ni mogel biti tiho in je kakšno leto, dve po volitvah 2016 vendarle izdal AmeriKKKant, prvi album po Miku Scacci. Nato sta sledila še dva studijska albuma. Zadnji izdelek, kompilacija The Squirrely Years Revisited, zaznamuje turnejo, ki je pravkar v teku. Obsega predvsem komade iz zgodnejšega obdobja Ministry, z albumov With Sympathy in Twitch, ki smo ju, priznati je treba, kot sintpopovski hec spoznali za nazaj.
Na tem istem radiu je glasbeno redakcijo namreč prvič močno zatresel šele prvi album Ministry iz njihove industrijske dobe, The Land of Rape and Honey leta 1988, zelo močno pa je njegov soliden delež zvenel tudi ob slovesu pred nekaj dnevi. Pravzaprav se je repertoar le delno pokrival z omenjenim albumom, a v enakem duhu časovne daljice, in stric ne bi bil stric Al, če ne bi klical k analizi besede »squirrely«, kar v slengu pomeni »nepredvidljivo«, tudi »čudaško«, »ekscentrično«, hkrati pa kot besedna igra v sebi skriva »early«. Večino repertoarja na Tolminatorju so sestavljali komadi z albumov The Land of Rape and Honey, Rio Grande Blood in Psalm 69, ki je morda ponudil najznačilnejše (beri najboljše), kar premore bogat nabor plošč tega benda.
Ministry so s svojima veličino in plodnostjo minulega dela za »srednji starosti« v obliki odposlancev tega radia poskrbeli za energijsko izjemen zaključek festivala. Kot bi bilo načrtovano, pa je za dodatno kuliso poskrbela labilna vremenska slika. Kjer trčita Soča in Tolminka, se je ravno pet minut pred nastopom Ministry razbohotila nevihta. Utrgan oblak je poskrbel za manjše redčenje publike v centralnem delu parterja, nekateri so poiskali streho nad glavo pod nadstreški in osamelimi ceradami na širšem prizorišču, a najbolj žlahtni industrialci se nismo zmedli. Dobro opremljeni, srednje slabo opremljeni in tudi popolnoma neopremljeni za takšno vremensko nepriliko smo z ramo ob rami valovali med nebesnimi curki ob rohnenju Ministrstva.
Težko bi sodil, ali je bilo vzrok za kratek in koncentriran nastop vreme, ali je bil to plod dogovora z organizatorjem. Vedenje o tem seveda ne bi spremenilo prav nič. Vrhunske izvedbe znanih rifov in ekspresivno procesirana Alova vokalna interpretacija, značilni videoposnetki na ekranu, ekstremno glasne nastavitve, pa vendar kristalno čist, za uho neboleč zvok. To je odlika res najizkušenejših in profesionalnih ustvarjalcev zvoka. Slučaj ali ne, ali pa zaradi vzhičenja, še ko je enkrat močno usekal grom, se je dovršeno zlil z grmenjem benda. Ob nizkotonskih vrhuncih se je čutilo ne le vibracije v drobovju, pač pa tudi tresenje zemlje.
Stric Al je kak komad napovedal s skoraj neslišnim, hripavim glasom, in kaj več iz sebe tudi ni želel iztisniti, kaj šele zganjati patetiko ob hipotetičnem slovesu. Med samimi izvedbami komadov vendarle ni bilo opaziti hendikepa v njegovem glasu. Kratko, jedrnato, veličastno – to je zaključna misel o Ministry na Tolminatorju. Vredno vsake sekunde in vsakega hektolitra na glavo zlite deževnice. Res da so na drugih prizoriščih lahko slišali tudi Stewartovo Da Ya Think I'm Sexy, sicer prirejeno že v Alovem projektu The Revolting Cocks, pa še nekatere druge himne, po katerih se cedijo sline, a nič ne de.
Ali ni nekoliko nenavadno, celo za strica Ala, da izda kompilacijski album, izvaja zadnjo turnejo, a hkrati napove menda zadnji album. Sumljivo. Upamo le, da morda ni »farewell«, pač pa »fuckin' see ya«!
Recenzijo sobotnega dogajanja na festivalu Tolminator sta pripravila Urban Vovk in Simon Vene.
Dodaj komentar
Komentiraj