Dark Side Family Jams, 2022

Ko obravnavamo glasbenike, katerih osebna prepričanja in vrednote tečejo navzkriž z našimi, se skoraj neizbežno znajdemo v dilemi. Pogosto se skušamo otresti občudovanja, ki ga čutimo do umetnika samega, ter potegniti strogo ločnico med osebo in njeno umetnostjo, kar naj bi dovolilo, da jo užijemo brez slabe vesti. Argument o ločitvi avtorja od njegovega dela je seveda prastar, a brezčasen in danes še posebej relevanten, ko vzamemo v zakup, da živimo v dobi, zaznamovani z vseprisotno moralizacijo javnih figur v imenu politične korektnosti in vzdrževanja etičnih standardov. Glasbeniki morajo torej delovati kot moralni paragoni, ne pa kot zmotljivi posamezniki, ki tako kot vsi ljudje držijo pogosto disonantne in kontradiktorne pozicije. Začnemo jih dojemati kot osebne znamke, do katerih naj vzpostavimo isti kritični odnos in enake standarde kot pri korporativnih entitetah. V vsakem primeru je diskurz okrog tako imenovane cancel kulture močno polariziran in pogosto vodi k površnim obsodbam v eno ali drugo smer, ki pa jim manjka iskrena obravnava obsojencev in niansa, za katero v spletnih linčanjih ponavadi ni prostora.

S tem v mislih se spomnimo šestega januarja 2021, dneva, ki se je v zgodovino sodobne zahodne politike zapisal kot eden najbizarnejših. To je bil dan, ko se je horda Trumpovih privržencev po protestu pri Beli hiši zbrala pred washingtonskim kapitolom in pognala pohod na stavbo, postavila giljotino na dvorišče ter hlastala po glavah politikov, ki so medtem sestankovali o prenosu oblasti novemu predsedniku. V senci ameriških zastav in ob žvenketu orožja krvoločnih wanna-be revolucionarjev je med protestniki patriotske slogane vzklikal tudi ameriški glasbenik Ariel Marcus Rosenberg ali Ariel Pink, ki je bil zavoljo svoje edinstvene pojave kaj hitro prepoznan in nato podvržen medijskemu spektaklu.

Pinkova udeležba na protestu ni izzvala le ogorčenja njegovih poslušalcev, temveč ga je obsodila na izključitev iz glasbene industrije nasploh. Založba Mexican Summer je takoj prekinila sodelovanje s Pinkom, ki je skoraj čez noč postal nedotakljiv odpisanec, blacklistan z vseh koncertnih prizorišč in prisiljen, da se umakne iz javnosti. Pink, nekoč najbolj priznano ime indie pop scene, danes pa njen l’enfant terrible, se je v intervjuju na Fox News sicer kasneje zagovarjal, da je bil prisoten le na mirovnem protestu pred Belo hišo, nato pa se je umaknil v svoj hotel in prespal vdor v kapitol. A škoda je bila storjena in predstavniki glasbene industrije so se ga začeli v širokem loku ogibati. Pink je naposled sprejel svojo izobčenost in se umaknil v zasebnost, v kateri je zadnji slabi dve leti koval novo glasbo, ter dokončno prevzel svojo vlogo trna v peti liberalni kulturni industriji – kot velezlo, ki navkljub svoji kočljivi poziciji vztraja naprej, mimo prevladujočega sistema.

Prva izdaja, ki jo je Pink spravil skupaj po dogodkih na kapitolu, je bila pravzaprav NFT linija, v kateri je glasbenik prek memov iz objav na družbenih omrežjih popisoval svoje izkušnje šestega januarja. Ko se je v roku nekaj tednov projekt izkazal za polomijo, je izdal kompilacijo starejših, do tedaj neslišanih komadov, nakar je obrnil hrbet pretočnim storitvam in se prestavil na blogovsko platformo Substack, ki je tudi danes edini uradni vir njegove glasbe. Tam je septembra ponudil prvo novo dolgometražno plato z naslovom The Key of Joy is Disobedience, s katero se ne poteguje več za prestol in krono sodobnega indie popa, temveč se na glasbeno sceno vrača čisto po svoje, kot samoopisana žrtev cancel kulture in domnevno nov obraz uporništva proti mainstream industriji.

Arielu težko očitamo dvoličnost, ko se njegovi pogledi in osebne patologije že od nekdaj odražajo v njegovem delovanju, četudi jih včasih težko prepoznamo v valu blišča in nostalgije, ki jo pričara njegova glasba. Z novo spremljevalno zasedbo Dark Side, družbo skejterjev in mladih glasbenikov, tako Pink že na prvem komadu Darkside kroji imidž izgnanega ekscentrika. Skladba odpre album z Bloody Mary podobnim ritualom, v katerem s ponavljanjem imena Ariel Pink prikliče mitologiziranega glasbenika in ob tem potrjuje sloves, iz katerega se Pink hkrati norčuje in ga obenem krepi. Skladba je otročja, lahko dostopna in igriva – kot tudi vse ostale na albumu – in nas prisili, da odložimo svoje predsodke in se prepustimo izkušnji nedorasle, provokativne in priljudne kreativne vizije Ariela Pinka. Kdo se zares boji rožnatega moža?

Čeprav v večini komadov prepoznamo Pinkovo klasično lo-fi produkcijo, je The Key of Joy is Disobedience njegova najbolj večstranska in dostopna izdaja doslej. Bubblegum popu in disku se ponekod pridružijo trap beati in autotune, a ti elementi ob bolj starošolskih, bolj hipnagogičnih Pink komadih ne delujejo kot tujki, temveč kot naravno nadaljevanje in posodobitev njegove glasbe za novo desetletje. Iz naslovnega komada, pa tudi iz skladbe Chupacabra tako buhtijo novi produkcijski prijemi, ki nakazujejo, kam se lahko Arielova glasba sploh še razvija, in jasno je, da ima boter mnogoterih vej popa še veliko povedati. Vsaka skladba ima tako svoj lasten, unikaten privlak, ki nas zagrabi že ob bežnem poslušanju in ki slika igrivo, lahkodušno vzdušje, značilno za Pinkovo diskografijo. Prav hitro naletimo na tipične poteze, ki smo jih vajeni v njegovih delih, najsi bodo to hrastav, zombijevski glas v skladbi Not Arthritis ali spevi v komadu House of the Haunted Hebrews, ki močno spominjajo na delo njegovega prijatelja in sodobnika Johna Mausa. Plata nudi prav toliko novih prijemov in vplivov pesnikov znotraj Dark Side ansambla kot tudi kompozicij starega kova, ki jih bo gotovo cenil vsak dolgoletni privrženec Pinka.

V zadnjem komadu plate, Shut your Mouth and be Quiet, se Pink najočitneje sreča z izgnanstvom iz glasbene industrije. V otročji popevki pokaže, kako se glasbeni svet igra skrivalnice z njegovo zapuščino, ki je bila po šestem januarju tako rekoč izbrisana iz zgodovine, glasbenikova vladavina nad indie popom pa obravnavana, kot da se nikoli ni zgodila. Pink se v komadu norčuje iz slogana »silence is violence«, ob vedno bolj zapleteni ideologiji politične korektnosti pa niti sam ne ve, o čem sme govoriti. Malo se dela neumnega, malo trola, v vsakem primeru pa s humorjem blaži svojo novo usodo, v kateri je ime Ariel Pink postavljeno v boj s celim svetom.

Pot iz kreativnega brezvetrja, v katerega je bil vržen po udeležbi na washingtonskem protestu, je Pink našel tam, kjer je lahko rekontekstualiziral svoje izgnanstvo kot mučeništvo. Kot oseba, ki od nekdaj jasno izziva s svojimi zarotniškimi, desničarskimi prepričanji in z obsesijo z lastno interpretacijo individualizma, je Pink vedno deloval v duhu alt-rightovskega slabovernega trolanja in ognjevitega nasprotovanja liberalnemu establišmentu. Njegove frustracije glede indie scene seveda izvirajo iz čisto realne percepcije. Kakršnekoli floskule o alternativnosti znotraj indie popa so pogosto lažne, glasba je vedno bolj homogena, hkrati pa podvržena enoznačnemu kulturnemu diskurzu; ta dejansko alternativnost nudi le tistim, ki se z izražanjem liberalizmu odročnih stališč zamerijo njegovim akterjem. Desničarski glasbeniki torej nase gledajo kot na nove pankerje, in bolj kot so ljudje zgroženi, več kot se govori o transgresijah nekega glasbenika, bolj ima ta lahko občutek, da je stopil na pomemben živec in se s tem postavil na pravo umetniško pot. Izključevanje iz popularnih platform ima tako lahko obraten učinek, ki vodi k radikalizaciji glasbenika in njegovega občinstva, še posebej kadar se uspešne umetnike izžene zaradi njihovih spodrsljajev, namesto da bi se jim ponudilo možnost za dialog in sčasoma morda tudi vrnitev v širšo glasbeno družbo, onstran neiskrenih piarovskih opravičil.

Album The Key to Joy is Disobedience je predvsem testament temu, da je Pink še vedno eden najkreativnejših pop ustvarjalcev nasploh, in to poslanstvo bo nadaljeval tudi v prihodnosti, četudi mimo dominantnih inštitucij. Hkrati pa je izkaz njegove nezlomljive drže, ki jo uspešno ohranja v senci izključitve, poziv k širšemu dialogu o smiselnosti vzdrževanja absolutistične moralne politike zoper posamezne ustvarjalce, ki svoja stališča večkrat razvijejo kot sicer zgrešeno reakcijo, a še vedno reakcijo na obstoječe družbene problematike. Njegove zmote in neuspehi so namreč odsevi sistemskih neuspehov, in dokler se glasbena industrija, ki se pod diktatom lastniškega razreda omamlja s prepričanji o moralnem čistunstvu, ni pripravljena soočiti s svojimi metodami in jih reflektirati, bo glasbeni svet potencialno prikrajšan za vedno več nadobudnih in nadarjenih posameznikov.