Season of Mist, 2024

Na lep Valpurgin večer tokratno Tolpo bumov začenjamo s pedagoškim vložkom. Se morda še kdo spomni, kako tristopenjsko stopnjujemo pridevnik? Verjetno teoretično ne, toda v praksi ni panike. Če apliciramo utrjevanje na današnjo recenzijo, dobimo nekaj primerov. Prvi je: star – starejši – Benighted. Toda ta na prvi posluh nima smisla. Pa gremo z drugim primerom: hiter – hitrejši – Benighted. No, zdaj smo na pravi poti. Združimo oba primera in malce preuredimo, a se nam zlahka nato odstre povzetek in tudi smisel začetka današnje oddaje: kljub temu da so starejši, so še vedno Benighted, kot so vedno bili, a čeprav so krepko starejši – bend le obstaja že 25 let – niso nič kaj počasnejši. Pustimo zdaj dilemo, ali je recenzent te plošče živ dokaz, da je pedagoški sistem na osnovnošolskem nivoju pod vprašajem, vsaj kar zadeva poučevanje slovenščine, in se usmerimo v nedvomno dokazovanje, zakaj in kako so francoski brutaličarji Benighted po 25 letih in desetih albumih zelo pomemben del evropske in svetovne hitroprstne brutalne glasbene scene.

Ekbom je album z nič kaj prijetnim naslovom. Beseda ekbom namreč pomeni sindrom, ob katerem oseba, ki za njim boleha, verjame, da je njena koža domovanje neštetim … no, insektom, bubam, črvom in tako dalje, sindrom pa je dobil ime po švedskem zdravniku, ki ga je odkril. Ali ima naslov plošče globlji pomen? Sodeč po prejšnjih naslovih albumov zasedbe Benighted ne pretirano, toda gotovo nam – imenu primerno – album hitro zleze pod kožo in za razliko od naslova albuma na precej bolj prijeten način. Toda to je posledica tega, da je glasbena podoba desetega albuma zasedbe Benighted res nalezljiva, pesmi pa zlahka in nevsiljivo zlezejo v uho – in pod kožo. Pa ne samo glasba, tudi struktura albuma, torej razporeditev komadov, deluje smiselno dinamično. K temu dodamo še strukture posameznih skladb, zaradi katerih zlahka najdejo pot v vaš spomin in se tam zasidrajo. Benighted, skratka, obvladajo. Z vsakim albumom so boljši, kar za grind sceno ni nujno prevladujoča maksima, čeprav naj bi že osnovna logika narekovala, da dlje kot nekaj delaš, boljši si v tem oziroma bi vsaj moral biti.

Čeprav je v zasedbi danes samo en izvorni član, in sicer je to vokalist Julien Truchan, imajo Francozi že dolgo utrjeno in konsistentno postavo, ki jo tvorijo še bobnar Kevin Paradis, kitarist Emmanuel Dalle in basist Pierre Arnoux. Poznavalci zasedbe seveda vedo, da je bend nedolgo tega zapustil še en kitarist, ki se je odločil, da se bo posvetil normalnemu življenju, toda kljub temu bend ni izgubil ničesar, vsaj ne v smislu studijskega snemanja oziroma rezultata. Nova plošča Ekbom, ki se v predvajalnikih vrti dobrih 36 minut, je dokaz utrjenosti zasedbe.

Album namreč, kot smo že poudarili, zveni res dobro. Že otvoritvena skladba Scars jasno pokaže, da se Benighted ne upočasnjujejo, toda da hkrati hitrosti ni treba enačiti s kaosom. To dokazuje dobra struktura komada, v katerem prednjači kitarska melodija, ki se je konec devetdesetih let prejšnjega stoletja ne bi branil niti en pravi blackmetalski bend drugega norveškega vala. Dobro so odbrani tudi precej surovi vokali, ki jih podloži nečloveško hitra in udarna ritem sekcija. To bi lahko bil načrt za praktično celoten album, toda natančno poslušanje pokaže, da temu ni tako. Album je prekleto razgiban – bolj ali manj hiter, a velikokrat tudi precej počasen in še bolj udaren.

Hitrost je torej prevladujoč faktor, kar zadeva bobne, a se to dodobra dopolni s kitarskimi linijami, ki so zapomnljive, udarne, včasih res heavy, pogosto pa lepo melodične. Dober primer tega sta komada Morgue ali pa tudi Nothing Left to Fear, ki jo vrtimo v ozadju oddaje in v kateri gostuje vokalist Oli iz kanadske zasedbe Archspire. Benighted so znani po gôstih na albumih, toda tudi brez njih bi vokalist Julien Truchan več kot dovolj zanimivo zapolnil vokalne pasaže na plošči. Prevladuje kruljenje, a njegovi kriki in občasni bendovski gang vokali pokažejo, da ima glasbenik nešteto idej, kako dopolniti grozljivo atmosfero, ki je napovedana v naslovu albuma in ki dejansko prevladuje na njem.

Toda hiter album se lahko kljub melodičnim delom sčasoma znajde v bazenu povprečja in nekakšne brezveznosti. Na srečo se to pri albumu Ekbom ne zgodi, kajti Benighted res znajo graditi dinamiko tako posameznih komadov kot albuma v celoti. Hitrost se umika udarni in rušilni počasnosti, a dinamika plošče res dobi zagon z dolžinami posameznih pesmi – velik del jih ne preseže dolžine slabih treh minut.

Zdi se, da je Ekbom čista desetka, pa vendarle temu ni tako. Albumu bo marsikdo lahko očital sterilnost v zvoku, vse namreč zveni jasno in izjemno čisto, kar nasprotuje temu, kar se danes skriva v podzemlju, ki časti hrup, umazanijo in disonanco. Toda če bi Benighted po zadnjih treh albumih zašli v ta trend, bi bilo to verjetno še slabše. Jebat ga, Benighted pač niso in jim tudi ni treba biti bend, kot so Autopsy oziroma njim podobni. Kar zadeva brutalnost nasploh, Francozi z novo ploščo danes zlahka parirajo marsikateremu death grind ali death metal izdelku oziroma ga nemara celo presežejo.