Black Sites: R4
Tresor Records, 2025
Pred natanko tednom dni smo bili priča izidu novega surovega, analognega albuma R4, ki v elektronsko sceno prinaša loophole. Dolgo pričakovani izdelek je zagotovo antiteza digitalni elektronski sceni in njeni hitro rastoči internetni slavi. Vrnimo se na začetek. Black Sites je hamburški dvojec, v katerem se dopolnjujeta didžejka in producentka Helena Hauff in interdisciplinarni zvočni umetnik, didžej, organizator eventov Kris Jakob, podpisan kot F#X, znan pa tudi pod psevdonimom dj blip ali G E K, odvisno od žanra in performansa. Par je po enajstih letih izpeljal tako imenovani comeback, nekateri pa trdijo, da gre bolj za dolgo pričakovano nadaljevanje po principu kdor čaka, dočaka. Album R4 se žanrsko giblje med electrom, acid housom in tako imenovanim machine funkom. Izraz je skoval Andrew Weatherall za zvočni svet, v katerem se strojna preciznost prepleta z lomljivo telesnostjo. Kot bi tehnologija sanjala o duši, pravi Weatherall sam.
R4 je prvi dolgometražec, zavesten upor algoritemsko zaznamovanemu svetu, kjer dvominutni singli nadomeščajo dolgometražne simfonije. Odpor do digitalne družbe več kot očitno uteleša Helena Hauff. Njeni zadržanost in odsotnost, mnogim morda presenetljivi, se zrcalita v popolni distanci in odporu do socialnih omrežij. Kljub temu se Hauff vztrajno vzpenja med najvidnejša imena elektronske scene. Z nevsiljivim, a odločnim stališčem želi navdihniti druge ustvarjalke, da zaupajo naravnim ritmom ustvarjanja, da ne iščejo potrditve v algoritmih, temveč v pristnem človeškem stiku.
Album je izšel pri založbi Tresor. Tresor je mnogim bolj znan kot odprtomiseln berlinski techno klub, kar je F#X v objavi komentiral z naslednjimi besedami: »Po letih, ko je projekt tlel v surovosti in nedokončanosti, je ta končno našel svojo izpolnitev v tem trezorju.« Okoliščina, ki osmisli vso surovost albuma, je dejstvo, da je bil ta v celoti posnet na analogni trak – skoraj brez popravkov in postprodukcije. Prav ta neizbrušena neposrednost mu vdihne poseben utrip. Kot bi poslušali misel v trenutku njenega rojstva. Poudarek je na trenutku ustvarjanja, ne pa na njegovi izpiljeni različici.
Gonilna sila albuma je zagotovo distorzija. Ujame nas nepripravljene, pa naj bodo to kicki, sneri, basi ali sintetizatorji. Eden sestavnih elementov bo vedno odtaval v totalno disonanco, ki deluje. Zvoki ne predstavljajo ničesar revolucionarnega, tega pa se zavedata tudi avtorja sama. Tempo komadov niha in je odvisen od intenzivnosti komada. Mirnejši tempo dopolnjuje industrijske, hitrejši pa lahkotnejše zvoke. Dvojnost in ravnovesje dvojice sta vseprisotna. Album kliče k poglobljenemu poslušanju in prebuja spoštovanje do nepopolnosti, ki ji digitalna sterilnost ne seže do kolen.
Kljub njuni producentski in didžejevski izurjenosti zaznamo, da poskušata ustvariti nekaj intuitivnega in da pri tem eksperimentirata. Zdi se, da poudarek sloni prav na sinergiji glasbenikov, ne pa na zaključenih komadih. Solo projekti Jakoba, kadar ustvarja pod psevdonimom F#X, so mestoma bogatejši z vokali, v instrumentalnem razponu širši in prepojeni s klubskim švicem. Podobno lahko trdimo tudi za projekte Helene Hauff, ki klubski švic nadomestijo s hladnim, svežim vetričem, ki vsake toliko pronica skozi rejversko industrijsko cono, v kateri smo se znašli ob tretji uri zjutraj.
Zelo očitni so industrijski vplivi Hauff in igrivost Jakoba, kjer dialog intenzivnega in sproščenega deluje kot notranji monolog sanjajočega stroja. Uvodni komad C4 nas previdno zapelje v strojev sen. Ob vstopu se naslednji komadi le stopnjujejo, kot da bi sanjajoči objekt zaznal tujko v lastnih sanjah. Tok misli Black Sites se steka v tok zvočnih krajin, ki so pravzaprav zelo skromne, toda princip manj je več je tukaj udarnejši, ker je docela nepričakovan. Ob poslušanju ponavljajočih se ritmov ali linij ne občutimo živčnosti, ki je, ko smo ujeti v zvočnih zankah, vse pogostejša. Ta občutek se nam zdi nenavaden. Zakaj uživamo ob poslušanju ene in iste misli, ki se predvaja skozi celoten acid komad 3D? Zakaj bi nas hipersproducirana različica pesmi II spravila v epileptični šok, tu pa je distorziran pisk nekaj povsem subtilnega? Ob izteku komada Skketch že malo jasneje razumemo jezik sanjajočega objekta in se zavemo, da je morda čas, da izstopimo iz njegovega sveta, preden bo za to prepozno. Realnost se v pikslih spet izriše, v ozadju se predvaja zaključna, odslovilna skladba Motherjam, ki zaradi melanholično igrivih sintetizatorjev res zveni kot pesem odhoda. Ne izteče se v evforijo, temveč v podton zapuščanja – toda ne kot nekakšen beg, temveč kot sprejemanje konca. Tistega konca, ki ni nujno zadnji, temveč nujen.
Razcvet dvojice Black Sites nas opominja, da ustvarjanje terja svoj čas, višek pa ni le izdelek, temveč proces – počasen, ranljiv in neponovljiv. V svetu, v katerem je vse prevedeno v klike, šeranje in formate, plošča R4 ponuja upor – zvenenje strojev, ki poskušajo sanjati v našem jeziku. Ne da bi kričali, temveč, da zadržano, toda vztrajno šepetajo v distorziji.
Dodaj komentar
Komentiraj