Rune Grammofon, 2024

Pred nami je osma plošča tria Fire!, ki pa je prva, na kateri bend slišimo brez zanje tako zelo značilnih dodatkov. Na plošči Testament lahko Matsa Gustafssona s saksofonom, Johana Berthlinga z basom in Andreasa Werliina za bobni prvič slišimo povsem brez uporabe elektronike, brez pripetih glasbeniških radikalov in v odsotnosti razširjenih derivatov originalnega tria, ki je kot superskupina švedske improvizacijske srenje nastal v zadnjih stadijih prvega desetletja tega tisočletja. V preteklosti so se te razširitve torej najpogosteje pojavljale v obliki gostujočih glasbenikov, kot sta denimo Oren Ambarchi ali Jim O'Rourke, ali pa kot projekt Fire! Orchestra, ki je kot masivna, tudi več kot dvajsetčlanska zasedba v svojih dvanajstih letih obstoja v opus tega imenitnega skandinavskega benda prispevala pet dodatnih plošč in nešteto koncertov širom Evrope.

Toda Testament je popolno nasprotje barvitega vrveža Fire! Orchestra in je bližje nekoliko mračnejši repeticiji zadnjih nekaj albumov te zasedbe. S to spremembo, da je tokrat improvizacija, za katero je v prvi vrsti zaslužen Gustaffson, v primerjavi s preteklimi izdelki še najmanj manična, seveda z določenimi ekstatičnimi izjemami. Toda tu se zdi vse veliko bolj umerjeno, dozirano in nadzorovano. Plato so fantje posneli v sodelovanju s slavnim Stevom Albinijem, ameriškim zvočnim inženirjem, lastnikom kultnega studia Electrical Audio v Chicagu, v katerem so med drugimi glasbo snemali Nirvana, PJ Harvey in mnogi drugi. Posebnost plošče Testament tako tiči v dejstvu, da je posneta na trak, v enem kosu, čisto in brez pretiranih obdelav.

V ospredje na novi plošči tria Fire! tako v vseh pogledih stopi minimalizem, najbolj očitno seveda v ritmičnem partnerstvu Berthling–Werliin. V določenih skladbah na plošči se zna Berthling omejiti na notni izbor, manjši od števila strun na njegovem basu, basovska osnova pa je v tej okleščenosti enostavna, hipnotična in s tem plošči vtisne resnično pritlehen, subtilen značaj, ki je v ospredje bendovega zvoka začel stopati v preteklih šestih letih. Werliin si sicer v dobrih štiridesetih minutah trajanja plošče privošči nekaj več izletov v prosto improvizirane ritme, toda oder je večinoma prepuščen Gustaffsonu, ki se še najbolj približa prejšnjim izdelkom. 

Novi izdelek Fire! tako pušča vtis nekakšne obrnitve navznoter, premisleka in nasploh nasprotja z bolj povezovalno, velikokrat grandiozno in nemalokrat prav po zaslugi Gustaffsona vreščečo preteklo podobo benda v njegovih širših soničnih inačicah. Po poslušanju te, osme plošče, pa se nikakor ni mogoče izogniti nekolikšnemu razočaranju. Edino, po čemer aktualna plošča v primerjavi s prejšnjimi izdelki zasedbe izstopa, so način, na katerega je posneta, njena okleščenost in odsotnost elektronike. Fire! nam prihranijo veliko svojega siceršnjega žara, performativno v manjši meri izstopa zgolj Gustafsson, vse ostale odlike albuma Testament – njegovo meditativnost, okleščeno nagruvanost in repetitivnost – pa so fantje ponudili že na prejšnjih izdelkih. Fire! torej še naprej pluje po svoji nekoliko mračnejši fazi.