Goat: Oh Death

Recenzija izdelka
28. 12. 2022 - 19.00

Rocket Recordings, 2022

 

​Did you ever think when the hearse goes by that someday you are going to die?
The worms crawl in and the worms crawl out.
The ones that go in are lean and thin.
The ones that come out are fat and stout.
Your eyes fall in and your teeth fall out.
Your brains come tumbling down your snout.
They eat your eyes and they eat your nose.
They eat the jelly between your toes.
Be merry, my friends, be merry.​

Švedski psihedelični rockerji ponujajo afrobeat ritmičnost in voodoo šamanistiko
 / 27. 12. 2012

Ko prvič slišimo za skupino iz zakotne vasice s severa Švedske, katere ime Goat je na naslovnici albuma odtisnjeno v črni srednjeveški kaligrafiji, njeni anonimni člani pa so zamaskirani v nekakšna neopoganska bitja, bi velika večina v njihovi glasbi najbrž pričakovala zvok črnometalskih htoničnih transmisij. A bi se krepko zmotili in si po prvem poslušanju skupino v spomin prej vtisnili kot najbolj neskandinavsko zveneč bend, ki preigrava nagruvano zamazan psihedeličen rock z vplivi godb sveta. Krovni člani zasedbe prihajajo iz vasi Korpilombolo, nekakšne švedske verzije Twin Peaksa, o kateri so napletli zgodbo, da goji samosvojo tradicijo glasbenih ritualov, ki jo je pred stoletji tamkaj zasejal popotni črnski vrač, sami pa so le ena od izmenjujočih se postav, ki nadaljuje različico te tradicije. Pa naj bo tako …

Sedemčlanska zasedba, ki poleg klasičnega rockovskega jedra vključuje še tolkalista in par ženskih vokalov, je do sedaj navrgla tri polnopravne dolgometražce. Prva albuma World Music in Commune sta bila močneje zaznamovana z rezkimi kitarskimi linijami in živahnejšo postpunk energijo in sta ob kričeče spevnih ženskih vokalih spominjala na kakšne The Slits, ki so se odločili preigravati distorziran puščavski blues. Na tretjem albumu Requiem se je skupina podala v bolj mehkobno zasanjane vode folk psihedelije, ki sta ju z glasbo poprej družila hipnotično repetitivna ritmika in nalezljiva spevnost linij. Čeprav je zadnja izdaja s svojim naslovom in umirjenim vzdušjem nakazovala na morebitno slovo zasedbe, se ta sedaj ponovno vrača v življenje in po šestih letih nedelovanja doživlja svoje vstajenje s ploščo Oh Death

Švedski band se vrača s še bolj hipnotičnim in meditativnim drugim albumom
 / 23. 9. 2014

Uvodna skladba Soon You Die, v katero nas pospremita verza stare otroške pesmice o mrliškem vozu in črvičkih, nam kaj hitro da vedeti, da pričujoče delo ne bo nikakršna melanholična kontemplacija minljivosti, temveč nam bo v roke najprej stisnilo robec, da se useknemo in obrišemo morebitno solzico, nato pa nas za roko popeljalo na ples. Čez komad se vleče žmohtno distorzirano zamazano kitarsko soliranje, ki pa se takoj v naslednjem štiklcu razbistri in preskoči v indijsko-afriško fuzijo svahilskega napeva v ritmu table. Temu sledi skok v nigerijski Lagos s skladbo Under No Nation, katere bežni uvodni fragment melodije nosi posvetilo afrobeat očaku Feli Kutiju, njeno besedilo pa govori o moči posameznika in neuklonljivi želji po prostosti od zatiralskih okovov, ki ju je Fela s svojim življenjem prav zagotovo poosebljal. Od tu v poskočnem burundijskem ritmu odplešemo dalje in brezskrbno pozabimo na težave, dokler se tok skladb bežno ne zaustavi in nas z brenčečim zvočenjem, ki spominja na nekakšen, s smejalnim plinom navdahnjen, roj muh, ne opomni, da je téma albuma pravzaprav smrtno resna. 

Drugi del skladb se odvrti v nekoliko resnobnejšem tonu, ki ponekod odzvanja v dubovskih globočinah, se kotali čez suhe pokrajine puščavskega bluesa in spet dalje v območje kitarskih distorzij. Na svoji poti podpihuje žareč plamen upanja, ki se v zaključni skladbi Passes Like Clouds katarzično razprostre v jasnino počasnih klavirskih in kitarskih tonov, se odlepi od hrupa tolkal in mirno odlebdi v daljave.

Rocket Recordings/Sub Pop, 2016
 / 11. 1. 2017

Na albumu Oh Death je niz različnih vzdušij in perspektiv zavedanja in soočanja s človeško minljivostjo povezan z ohlapno konceptualno nitjo, a kljub temu album kot celota, ob preskakovanju med različnimi glasbenimi izrazi posameznih skladb, deluje nestanovitno, skupina pa brez nekih določenih smernic, ki bi jim sledili in okoli njih razvijali svoje igranje. Sam pristop h konceptu se na nekaterih delih sprevrže skorajda v parodijo, ki je postavljena ob bok resnobnejšim delom albuma in jih tam s svojo prisotnostjo razbremeni teže. Ko pa s pogledom ošinemo še orgiastično nadrealistične živopisane monstrume na ovitku plošče, lahko samo skomignemo z rameni, rekoč: življenje je karneval. A da ne bo pomote, tako slednje kot tudi plošča pred nami sta polna krasnih trenutkov, melodij in ritmov, ki pomirijo duha in razživijo plešoče boke, da prej ali slej pomislimo: oh, da bi le trajalo dlje

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness