Partisan Records, 2024

Idles je skupina, ob kateri je malokdo ravnodušen. Bend muziko ustvarja na marljiv in kreativen način, skromno se zavedajo, kaj njihova glasba pomeni oboževalcem, njihove ideje pa so neprebojne. Vse to je bendu v dobrem desetletju obstoja prineslo cenjen status v glasbeni industriji. Njihova odkrita in ostra mnenja tako o dobrem kot slabem so jim prinesla tudi veliko več pristašev kot nasprotnikov, kljub temu da se večinoma postavljajo na stran šibkejših in proti statusu quo. Jebeš kralja, ljubi soseda, je odnos, s katerim se na srečo lahko poistoveti večina razumnih ljudi, vrednotenje zdrave družbe in samega sebe pa ima kljub moralni revščini velikega dela sodobne zabavne industrije dovolj magnetizma, da lahko oblikuje nove skupnosti, ki v glasbi ne vidijo le zabave, temveč municijo za socialne spremembe. Skupini zagona in materiala ne zmanjkuje, kajti danes imamo pred sabo njihovo peto ploščo, poimenovano Tangk.

Muzikalno plošča nadaljuje radovednost skupine in njihovo lakoto po razvijanju novih glasbenih smeri. Na pomoč so poklicali mojstrska producenta Nigela Godricha in Kennyja Beatsa, ki sta razširila nabor zvokov, s katerimi skupina upravlja, rezultat pa je zvočno najbolj raznolika plošča v repertoarju benda. Razvoj, ki je sledil udarcu albumov Brutalism in Joy as an Act of Resistance, je sprva vodil do nekoliko predvidljive plošče Ultra Mono, nato pa še do glasbeno težjega in ambicioznejšega albuma Crawler. Nekatera dognanja s plošče Crawler lahko slišimo tudi na plati Tangk, denimo trenutke zanašanja na sinte, napeto prepletanje različnih dinamik in pa švic. Toda pričujoča izdaja ponuja veliko več mirnih dogodkov, v katerih glasba ne predstavlja destruktivnega besa, temveč splete ambient z dobrim čutom za podrobnosti, okusom za izbor inštrumentov in razvijanjem melodičnih linij, ki jih vokalist Joe Talbot nato prevede v svoja besedila. Tista kultnih spevov vredna mantričnost, s katero Idles hipnotizirajo svoja občinstva, na aktualni plošči dobi novo globino, ki je vpeta v bolj umirjene, razmišljujoče plesne korake.

Talbotov gol in surov tok zavesti je kot navadno osrednji inštrument skupine. Talbot v nekaj pesmih namesto po značilnem laježu poseže po mehkejšem vokalnem stilu, komad Grace vsebuje celo falzet, tanek in lomljiv vokal po letih kričanja in zlorabljanja glasilk. In pa švica. Kvaliteta petja je dvomljiva, upravičeno bi se lahko kdo počutil nerodno ali kremžljivo ob poslušanju Talbotovega glasu, toda kilometrski odmik od njegovega jedkega dretja predstavi pomemben kontrast figuri vokalista Idles in zares ustreza njegovim ranljivejšim besedilom. Petje tako prinaša svežino v bendov način soočanja z lastno občutljivostjo. Medtem ko so v preteklosti suvereno in neustrašno razgaljali svoje občutke, so tokrat zrelejši in razmišljujoči, toda hkrati tudi slišno ranljivi.

Po hitrem vzponu in etabliranosti se Idles s Talbotom na čelu kot pionirji zdrave moškosti in čustvene iskrenosti v žanru, zaznamovanim s preštevilnimi momenti zlorabe moči in vpliva, kljub domnevno čisti moralni načelnosti globlje ozrejo navznoter. Sicer z manjšo prepričanostjo vase, toda še bolj ojačanim prepričanjem, da je ljubezen glavna vrednota in edino pomembno vodilo v življenju. To prepričanje so spoznali na svoji poti in je pravzaprav plod idej, ki so jih v sceno sejali tudi sami. Eksplozivne minidoze emocij, ujete v kratke in udarne verze, so zaznamovale reaktor izpovedne energije, imenovan Brutalism. Še pa odmevajo na peti plošči, tokrat zaobjete v daljša razglabljanja, ki ne zanikajo pretekle neposrednosti benda, temveč priznavajo krivuljo rasti in jo sprejemajo kot neizprosen poduk življenja in ljubezni.

Tangk predstavlja evolucijo in spremembo benda. Naslov izraža pristop skupine, kakršnega smo vajeni. Onomatopoija zvena kitare, ki ga je bend želel slišati, v svojem navideznem nesmislu in absurdnosti nosi velikansko maso enajstih komadov. Fasada imena in naslovnice albuma pa hitro pade, to bend tudi odkrito priznava. Namen je bila odkrita, ljubezenska, plesna muzika. Ustvarjena je bila na ozadju dancepunka in z njegovimi vplivi, s študijami diskografije bendov, kot so Bloc Party, !!! in LCD Soundsystem. Prav LCD Soundsystem so ob ustvarjanju plošče sodelovali z Idles, James Murphy in Nancy Whang sta namreč prispevala spremljevalne vokale v singlu Dancer. Prisotnost polbogov žanra je seveda vznemirljiva, toda izjemno omejena. Glede na sposobnosti in izkušnje para Murphy-Whang je njuno petje v refrenu skromen prispevek, ki za seboj pusti razmislek o tem, kaj bi velikani svojih žanrov lahko skupaj dosegli, če bi bili v sodelovanju dejansko ambiciozni.

Bend, ki ga alternativnejši in tudi mainstream kanali opevajo kot pionirja zdrave čustvenosti v punku, se z novo ploščo najbolj doslej zanaša na samoodkrivanje in glasbeno terapijo, ljubezen pa ni nič več in nič manj kot izmuzljiva odrešiteljica. Kljub drznemu zasuku v zvoku pa album bendu ne bo prinesel nove eksplozije uspešnosti. Kljub dosledno kvalitetnemu izdajanju je viharni moment, ki so ga Idles doživeli ob sosledju albumov Brutalism in Joy as an Act of Resistance, pač minil, take stvari preprosto ne trajajo večno. Bend se je zavihtel v ospredje sodobnega punka ter ga pomagal definirati in razločiti od starejše različice s surovo, glasno iskrenostjo ter s kriki po slogi in ljubezni. Odkritost in glasbena neustavljivost benda sta tisti, ki ohranjata čislanje občinstva in na koncerte vlečeta zveste plesalce, željne punkovske katarze. In pa švica.