City Slang, 2022

Poglejte tuareške ljudi, kako ponosno nosijo svoje brazgotine, ki pričajo o njihovi preteklosti. Poglejte gazelo, ki se zaganja čez prostranost peska, in kulturo, popisano z bogato zgodovino. Svež piš vetra bo v Tolpo bumov natrosil nekaj puščavskega peska, s katerim je zabeljena tudi glasba zasedbe Imarhan, ki korenine poganja globoko v tuareško pokrajino, se napaja z blues in rock vplivi ter pripoveduje zgodbe afriške celine.

Imarhan je petčlanska zasedba, ustanovljena leta 2008, ko je skupina prijateljev začela igrati pod okriljem Tinariwen, mogotcev puščavskega bluesa. Beseda »imarhan« v prevodu pomeni »tisti, za katere mi je mar«, še ena beseda, mimo katere ne moremo, ko govorimo o puščavskem rocku in bluesu, pa je »assouf«. Gre za eno najbolj razširjenih besed v sodobni tuareški glasbi in poeziji, pomeni pa izgubo, hrepenenje, domotožje in bolečino onkraj fizičnega in globoko v duši zasidranega. Pripoveduje o tem, kar so Tuaregi nekoč imeli in izgubili. Opisuje pa tudi glasbeno spojitev blues in rock glasbe z glasbo saharskih, tuareških, malijskih in severno- ali zahodnoafriških pokrajin.

Vidnejši pionirji te zvrsti so vsekakor Tinariwen, za dediče njihovega puščavskega blues prestola pa bi nedvomno lahko imenovali Imarhan. Ti imajo s Tinariwen tudi krvno navezo. Frontman Imarhana, najbolje poznan kot Sadam, je bratranec basista iz Tinariwen, občasno pa se jim je pridružil tudi kot gostujoči član. Za izdajo Aboogi sta kar dva člana Tinariwen prispevala vokale, in sicer Abdallah Ag Alhousseyni in Mohamed At Itlale, za slednjega pa je bilo to žal zadnje snemanje pred njegovo smrtjo februarja lani. Naj mu bosta rahla pesek in zemlja.

Imarhan so v svojem domačem mestu Tamanrasset v Alžiriji leta 2019 začeli graditi prvi profesionalni snemalni studio. Studio so krstili kot Aboogi po prvih strukturah, ki so jih gradili njihovi nomadski predniki. Po tem prostoru je imenovan tudi njihov tretji album, ki je prvi sad tega studia in ki skozi vsak ton slika oazo, obkroženo s puščavo, v kateri je nastajal. V primerjavi z njihovo prejšnjo izdajo Temet je Aboogi baladnejši, osredotoča se bolj na akustične inštrumente, zaznamujejo pa ga mehki vokali, tople harmonije, ostri komentarji in okretne kitare.

Ploščo Aboogi otvori pesem Achinkad, alegorična zgodba o gazeli, ki mora pobegniti iz domovine, stran od svoje družine, da bi si rešila življenje. Začne se akustično in baladno, v drugi polovici pesmi pa se ritem stopnjuje, pridružijo se ploski in mehki vokali, ki jih reže zvok električne kitare. V tem duhu se nadaljuje tudi naslednji komad Derhan, ki ga poganjajo ploski, tradicionalni afriški ritmi in funky podton, Temet pa nas popelje med svoje hipnotične in psihedelične kitare. Pesmi na Aboogi se ves čas izmenjujejo tako, da ne postanemo pasivni poslušalci. Balada se požene v galop gazele, zvijajoče se električne kitare se izmenjujejo z akustičnimi. Ko se izgubljamo v hipnotičnih in psihedeličnih kitarskih rifih, nas prebudita ploskanje in zaganjanje ritma, kmalu zatem pa nas spet božajo mehke harmonije in nežni vokali.

Od gostujočih vokalov lahko poleg Sadamovega petja in spremljevalnih vokalistk na Aboogi slišimo Gruffa Rhysa in dva tinariwenca, in sicer Abdallaha, raskav in karizmatičen vokal v pesmi Tamiditin pa pripada pokojnemu Mohamedu. Poleg omenjenih gostov so Imarhan k sodelovanju povabili tudi izjemno sudansko vokalistko Sulafe Elyas, katere glas odzvanja v pesmi Taghadart, v kateri si s Sadamom izmenjujeta verze in pojeta o velikosti praznine. Tukaj se morda še posebej opazi melanholičnost Sadamovega vokala, saj se ta, postavljen ob bok Sulafe, zdi nekako meglen. V drugih pesmih tega niti ni toliko opaziti, pa vendar, ko enkrat to zaznamo, gremo težko mimo.

Čeprav hrbtenica glasbe Imarhana temelji na tradiciji, so njihove pesmi moderne in dostopne ter gradijo most med sodobnostjo in preteklostjo. Čez ta most hodijo zgodbe afriškega ljudstva. Na tem mostu se rock, pop, blues in psihedelija srečujejo s tradicionalnimi ritmi in zvoki afriške celine. Na tem mostu se srečajo električne kitare in tradicionalni inštrumenti. Se pa na tem mostu srečata tudi surov zvok in zvok postprodukcije, ki ga na Aboogi lahko slišimo kar precej. Pri tem zazeva vprašanje, koliko tradicije se izgubi v takšnih žanrih, ko pesmi dobijo v roke in pod mešalke evropski in ameriški producenti ter založbe, ki zvočnost tujih tradicij prilagajajo zahodnim ušesom.

Glasbeno je Aboogi prostoren in prostran ter leži na mehkejši in subtilnejši strani puščavskega rocka in bluesa. Na albumu prsti po vratovih kitar ne izvajajo kaskaderskih trikov, prav tako ni vokalnih presežkov z izjemo Sulafe. Pa vendar se zdi, kot da je morda ta zadržanost tukaj na mestu. Izdaja je precej pripovedna, veliko poudarka je na vsebini in besedilih o zatiralskih zakonih, vladni korupciji, kolonizacijah in nepravici, kar velja tudi za veliko drugih izdaj z značilnostmi assoufa. In čeprav pesmi na Aboogi govorijo o grozotah preteklosti, sta v njih nekakšna mirnost in svetlost. Morda bi lahko celo rekli, da je izdaja introvertirana. V samem jedru se ustvarja veliko napetosti in vsebin, na zunaj pa se sliši kot mirna gladina vode. To mirnost je verjetno prineslo tudi okolje, v katerem so Imarhan album posneli. Niso bili razpeterjeni po različnih koncih sveta, bili so doma. In kot so tudi sami rekli, tam so našli mir.

Aboogi morda ni tako eksplozivna plošča kot na primer zadnja dela Mdouja Moctarja in morda ni tako zvočno večplastna kot Tinariwen. In čeprav Aboogi ni najbolj eklektičen puščavski blues album, je zasedbi s strastjo in spretnostjo uspelo predstaviti tako glasbeno kot pripovedno bogastvo svoje kulture. Poklonitev tuareškemu ljudstvu in zvoku njihove tradicije je stalnica skupine Imarhan, Aboogi pa govori za tiste, katerih glasovi so bili utišani. Morda si ob poslušanju Aboogi ne bomo zgulili pet ali se naježili kot ježevec, bomo pa svoja pljuča napolnili z globokimi vdihi in okusili esenco Tuarega.