LIGHTNING BOLT: SONIC CITADEL

Oddaja
26. 10. 2019 - 19.00

Thrill Jockey, 2019

 

Čeprav smo s strani razvpitega dvojca Lightning Bolt vajeni, da sta v prvi vrsti koncertni bend, je marsikdo v zadnjem obdobju ob njuni navidezni koncertni neaktivnosti in diskografski suši pomislil na najhujše. Bend, od katerega smo bili vajeni prejeti album na vsaj dve do tri leta, je kljub vsemu hrupu, ki ga premore, za nekaj časa preglasila tišina. V začetku tega leta pa je zatišje prekinila turneja, v sklopu katere se je tandem ustavil tudi v zagrebški Močvari, iz katere smo na to priložnost tudi poročali na Radiu Študent. Tokrat pa po štirih letih od bendovega zadnjega, predhodnega albuma Fantasy Empire torej obravnavamo novo izdajo dveh glasnih Brianov, izdajo, ki sliši na ime Sonic Citadel.

Mošpit, ki je lajf in ljubav
 / 29. 1. 2019

Od vselej podivjana rockovska dvovprega bobnarja in kričača Briana Chippendala ter basista Briana Gibsona je že nekaj po prvencu in kasneje v novem mileniju opozorila nase s hrupnimi koncerti, pa tudi z ne dosti bolj prizanesljivimi platami. Hitro je dvojec obveljal za eno nevarnejših rockovskih zasedb, ki se je odkrito napajala iz korita brezkompromisnih godb številnih raznolikih značajev in porekel ter po sestavi in glasnosti peljal ena dalje tudi denimo dlje od ameriških blaznežev godheadSilo ali japonskih bizarnežev Ruins. V skoraj četrt stoletja dolgem obstoju sta Briana navrgla sedem albumov, jih podprla z neštetimi koncerti na tako običajnih kot tudi na najbolj neobičajnih možnih lokacijah. Za mnoge sta bila in še vedno sta sinonim za intenzivno godbo, idealen preplet robate, surove agresije in neverjetne sinhrone uigranosti, sestavljenosti. Od trušča, ki jima ga uspeva ohranjevati vseskozi večino svojih studijskih posnetkov, se prah običajno poleže šele pol ure po zaključku albuma, ko končno nastopi tudi prva možnost za izkašljevanje. Če torej koncertov niti ošvrknemo ne. Pomanjkanje časa zaradi gomile dela je oba Briana uvedlo v počasnejši tempo tako v smislu izdajanja nove glasbe ter samih vaj, nenazadnje pa tudi v smislu gostote koncertiranja. 

Sicer sta Lightning Bolt vse, kar je bilo preveč jasno, ravno in urejeno, venomer dajala na stran. Sonic Citadel je tako čvrsta trdnjava, zgrajena iz prav takšnih pas za dostavo komadov v kombinacijah z dvojčevo že poznano neukrotljivo zverinskostjo. Prav zato pa bosta tokratni raznolikost in udarnost na drugih frontah mnoge poslušalce lahko presenetili ali celo šokirali. Nič čudnega torej, da se je v promocijsko besedilo ob izdaji albuma prikradla največkrat nehvaležna in v napačnih kontekstih uporabljena beseda pop.

Popovska priponka torej, katere umeščenost jasno ni novost niti znotraj polja podtalnih težko-kitarskih muzik. Mogoče je prav dvojčev domači Providence v zvezni državi Rhode Island trenutno predvsem leglo bojazni pred šminkerajem, obremenjenostjo s prekomerno spevnostjo in za ped bolj razločno zvočnostjo. Leta 2016 je bila podobnega oklica deležna plošča No One Deserves Happiness prav tako zasedbe iz Providenca, zasedbe The Body. Podobno se je čudna oklicanost za pop prijela celo lanske plate You Won't Get What You Want benda Daughters. Karkoli že tare omenjene bende, se skratka kaže kot izjemno dobra ubrana poteza. Konec koncev je tukaj le govora o eni izmed najbolj ekstremnih in hkrati najbolj zanimivih zasedb, v primerih katerih takšno opletanje z žanrskimi oznakami običajno pomeni le še bolj radikalne odklone in vbode v nove spektre terorja, ki so na novi plošči dvojca Lightning Bolt morda še bolj nepokorni kot kadarkoli prej. Sonic Citadel zato premore izredno sintezo starih in novih Lightning Bolt. Priča smo torej Gibsonovim veščinam vselej samosvojega basa z različnimi naklepnimi izvenserijskimi potezami, s široko paleto hrupnih zvokov, loopanih podaljškov in neprizanesljivih linij. A na drugi strani gre za poenostavljene basovske fraze, plastenje in nadgrajevanje motivov. Prav tako je Chippendale kot običajno neubogljiv z vsemi bobnarskimi lomastenji, neverjetno točnimi poudarki in nerazločnimi kriki. A na mestih se poda tudi na tirnice ravne ritmike, krotkih prehodov ali celo spevnega, čeprav še vedno z efektom zakritega petja. Morda pa prav z vsem tem tudi bolje vidimo in občutimo način, na katerega Briana ustvarjata, ter tako pridobimo jasnejši vpogled v razigrano ogrodje njunih pesmi.

Noise rockovski dvojec se s sedmim albumom z Load-a seli k Thrill Jockeyu ...
 / 8. 4. 2015

Začetek albuma je Blow To The Head, zvočni zid, odlično sproduciran napad. Kot tudi v komadu USA Is A Psycho se Gibsonovo rifanje tu drži začetnih linij z loopanimi vbodi v višjih legah. Naslednji je komad Air Conditioning, živčen cepet z zapomnljivim kitarskim rifom in skoraj otroško razigranostjo. Husker Don't z najboljšim naslovom s plate stoji tudi kot eden izmed svetlejših komadov na plošči. Srednje hitra in okleščena ritmika s pankersko nabritim vokalom tu posreduje verjetno najbolj jasno strukturiran komad dvojčeve celotne diskografije. Gibsonove melodične linije so več kot uporabne že na samem začetku, a se do konca še dodatno razpršijo v že rahlo psihedelične odmevne vode. Prav tako speven je komad All Insane, ki ga poslušamo v trenutni podlagi branemu besedilu. V tej skladbi z vsemi sing along linijami morda prvič zares zasije Chippendale v vlogi vokalista, ki ga spremi Gibsonova ponovna nadgradnja okleščenega rifa z razdvojenimi višjimi notami. V pesmi Don Henley In The Park je moč prvič transparentno slišati vešče igranje Gibsona, ki nam s po svoje uglašenim basom in dodanima banjo strunama v najbolj mirnem komadu do tega trenutka, lepo proda razcepljenost med folkovskim banjo stilom in sitarsko rago. Big Banger ter Halloween 3 s kitarskimi prelomi in bobnarskim pišem ponovno vzpostavita zvočni zid stare šole, Tom Thump pa kljub enostavnosti deluje kot odlična demonstracija stila iz še bolj oddaljenih začetkov zasedbe.

Lightning Bolt sta torej z novo ploščo oklestila tako format kot tudi svoj zvok. A vibra in zanos sta ostala; takšna, ki skozi vse avdio naprave, kaj šele skozi nastop, pri poslušalcu povzročita ogromno v obliki zvočnih klofut, živčnih trzljajev ali nezavedne utrujenosti ob koncu plate. Sonic Citadel bo morebitne nepristaše in dvomljivce gladko prepričala z neverjetno medigro protagonistov glasbenikov ter hkrati z razkrivanjem številnih prej morda skritih gradnikov dvojčeve glasne glasbe. Gre za še vedno divji in intenziven, tokrat le bolj definiran, pogumen izdelek tandema dveh Brianov, s pač večjim dosegom in vdelano globljo spominsko brazdo.

 

Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.