Mike Cooper: Tropical Gothic

Mike Cooper: Tropical Gothic

Oddaja
3. 11. 2018 - 19.00

Discrepant, 2018

 

Tokratna Tolpa bumov je kot nalašč za jesensko sivino, ki je v zadnjih dneh nad Ljubljano že pokazala svoje brezobličje. Mike Cooper, angleški kitarist, ki šteje že zavidljivih 76 let, namreč nadaljuje svojo obravnavo godb južnega in osrednjega Pacifika, s tem pa brezoblično sivino nadomešča z bogato floro in favno tropskih otokov. Plošča Tropical Gothic je izšla pred slabim mesecem pri založbi Discrepant, v katalogu lahko v bogati beri izdaj sicer najdemo na Radiu Študent že recenzirana Lievena Martensa Moano ter Muslimgauza, Mike Cooper pa od leta 2016 pri njih izdaja ponovne edicije svojih starih klasik.

Zlahka bi bil soundtrack nememu dokumentarcu o ekvatorialni Ameriki
 / 7. 1. 2018

Tropical Gothic daje že z imenom vedeti, da Cooper ne odstopa radikalno od smernic, ki jih je začrtal s ploščo Kiribati leta 1999, ploščo, ki je otvorila serijo ambientalnih exotica zvočnih krajin. Zvoki tako nezmotljivo aludirajo na pacifiške zvočne tradicije ter divjo džunglo, prevladujoča atmosfera pa je značilno cooperjevsko temačna in introspektivna. Plošča nadaljuje kombiniranje kitare in terenskih posnetkov v koherentno zvočno celoto, ki tokrat ohlapno reflektira prostore, v katerih so se evropske kolonialne velesile borile s staroselci ter med seboj zavoljo kontrole nad surovinami in zemljo. Struktura plošče je z malce imaginacije precej podobna istoimenski knjigi Nicka Joaquína iz leta 1972, ki je zbirka devetih kratkih zgodb o verskih prepričanjih, magičnem realizmu ter odraščanju, v kateri Joaquín opusti konvencijo pike in ločil ter izpiše enostavčne odstavke, ne da bi bralec to zares opazil, kar bi lahko vzporejali z zvočnimi prijemi na plošči, ki se ji posvečamo nocoj. Mike Cooper nas na tropske otoke postavi in medias res, otvoritvena skladba The Pit s svojim hitrim ritmom in distorzirano kitaro namreč deluje, kot bi se nepripravljeni znašli sredi bitke, okoli nas pa vlada zgolj hektika, morala je zabrisana, edino, kar je zares jasno, je nevarnost, v kateri smo se znašli. Vendar pa območje neugodja traja le borih 48 sekund in kaj kmalu hektiko boja nadomesti introspektiven drone skladbe A Mask of Flesh, osebna in temačna izkušnja nalik jutru po bitki, ko vzhajajoče sonce razblinja nočno meglo in grozljive posledice boja postajajo bolj in bolj očitne, mi pa smo že tako izčrpani, da lahko le katatonično opazujemo.

Prva polovica plošče oziroma bolje rečeno A stran vinila sestoji iz kratkih impresij, ki trajajo od 48 sekund do 4 minute in s tankočutnim smislom za podrobnosti ustvarjajo sliko tropske Azije, ki presega naivne predstave o vročih brezskrbnih plažah s turkizno vodo, barvitimi ptiči ter koralami, četudi je denimo skladba Running Naked materializacija vsega naštetega, in v svojem neinhibiranem optimizmu izpade skorajda tujek na sicer cooperjevsko temačni in čudni plošči. Ko tako plavamo po tropskih morjih umirjene, a vendarle intenzivne samorefleksije ter kontempliramo kolonialistične občutke krivde, se s skladbo Onibaba A stran vinila zaključi in nas prepusti eni sami dolgi meditaciji skladbe Legong/Gods of Bali, ki z 18 minutami kraljuje na drugi strani vinila.

Dekonstruirana, idiosinkratična exotica ali ambientalne zvočne plastike angleškega kitarista Mikea Cooperja
 / 21. 4. 2013

Legong/Gods of Bali je kulminacija vseh elementov, ki jih Mike Cooper predstavi že na prvi strani plošče; če je prvih osem skladb popotovanje po skrivnih kotičkih Filipinov, vsrkavanje kratkih impresij in sprotna hitra kontemplacija, je Legong dvodnevni psihedelični trip na Ayahuasci, med katerim smo se prisiljeni soočiti z vsem, česar prej nismo predelali. 18 minutna skladba ima svoj lasten narativ, ki nas z mojstrsko umeščenim gamelanom ter nazaj predvajanimi beati drži v šahu psihedelične zanke, ki se venomer ponavlja, vendar se v vsaki novi iteraciji subtilno, a vseeno zaznavno spremeni, dokler droge ne popustijo in se znajdemo v pomirjujočem okolju tropskega pragozda, z zvoki premnogih žuželk ter ptic.

Preden pa se podamo v večerno meditacijo ob zvokih Tropical Gothic, se na kratko pomudimo še pri bolj tehničnih aspektih plošče. Nobenega dvoma ni, da je Mike Cooper izjemno zverziran v kombiniranju zvoka kitare (navadno lap steel kitare) ter musique concrete in da to počne na sebi lasten način, ki je zvočno takoj prepoznaven, vendar pa je ob pozornem poslušanju plošče moč zaznati podrobnosti, ki same kompozicije zvočno dvignejo še eno raven višje. Ploščo je namreč masteriziral Rashad Becker in četudi zgolj po končanem izdelku ne moremo soditi, koliko je masterizirana plošča zvočno drugačna od Cooperjevega izvirnika, so subtilna sprehajanja zvokov po stereo polju, umeščenost različnih delov frekvenčnega spektra v prostor ter dinamika, ki se ne trudi skrivati šuma iz terenskih posnetkov, elementi, ki poglobijo doživljanje plošče, če jo le poslušamo na dobrih zvočnikih ali slušalkah.

 

Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness