Sacred Bones Records, 2023

Sextile, prvotno postpank bend z nekaj sintovskimi sloji, si je za novo ploščo, ki je izšla sredi septembra letos, prvič zastavil cilj ustvariti plesnejšo glasbo. Tretja studijska plošča Push je vrelec plesnih bengerjev, oblitih z veliko mero nahajpanega poskakovanja, vzklikov, narekovanj, pankovske in gabber nastrojenosti in tudi nastopaštva, nekakšnega navdušenja nad tem, kaj lahko naredi glasba z našimi mislimi, občutki in predvsem s telesom.

Bend sta okrog leta 2015 ustanovila Melissa Scaduto in Brady Keehn, potem ko sta se preselila iz New Yorka v Los Angeles. Kmalu zatem se je projekt pretvoril v štirico in izdal prvenec A Thousand Hands, album, ki bi ga najlažje primerjali z glasbo Joy Division. Nato je dve leti pozneje sledil še vedno postpankovski, kitarski album Albeit Living, na katerem so glasbeniki kitare že dopolnili z zvoki sintetizatorja. Leta 2018 so ploščo predstavili tudi v Sloveniji, ko smo na Radiu Študent z bendom opravili intervju. Leto pozneje je pri devetindvajsetih letih preminil eden od pridruženih članov, multiinštrumentalist Eddie Wuebben, in zdelo se je, da se je glasbena pot tega benda s tem zaključila. Marca lani, po treh letih od smrti Wuebbena, je bend, po novem v tričlanski postavi, presenetil z dvema singloma, ki sta napovedala novo ploščo in tudi obrat k drugačnemu zvoku.

V času plošč A Thousand Hands in Albeit Living so bili Sextile zagotovo kitarski bend, danes, po prihodu nove plošče, pa jih tako ne moremo več opredeliti, četudi kitare iz nove muzike ne izostanejo. Na preteklih albumih smo zasledili drobne koščke tega, kar slišimo na novi plošči, denimo v komadih Ripped in Situations z bendovega drugega albuma, a je bila kljub sintovskim vnosom glasba zgrajena na kitarski osnovi. Komad Crisis je denimo popolna odslikava glasbe losangeleškega industrialnega postpank tria VR Sex, ki ga vodi Deb Demure, polovica darkwavovskega dvojca Drab Majesty. Z obema omenjenima bendoma Sextile zagotovo delijo tudi publiko, tedanji komadi namreč slonijo tudi na darkwavu, izrazito na primer v zaključni skladbi z albuma Albeit Living, komadu Avc, in na coldvawu v skladbah Mental in One of These.

Z novo ploščo se je v glasbi izrazila premostitev k še bolj elektronskemu zvoku in s seboj prinesla lahkotnejše, manj mračno in veliko bolj udarno vzdušje, za seboj pa bolj ali manj pustila darkwavovski in coldwavovski oziroma postpankerski vajb, čeprav bi lahko rekli, da nekatere komade, predvsem prvo skladbo, verjetno najbolj zapomnljiv hitič z albuma, Contortion, še vedno lahko postavimo ob bok kakšni skladbi s starejšega materiala; podobno se godí tudi z najbolj kitarsko, a še vedno zelo živahno skladbo Basically Crazy. V več napovedih bendovih singlov so pisci omenjali hormon sreče, ki naj bi ga nova muzika prinesla. In niso se zmotili. Prvi komad Contortion je nedvomno zelo dobra vaba za plesišče, vse bolj pa h gibanju vlečejo še preostali komadi, tudi edini počasnejši, sanjav popoiden komad Crash, ki album prelomi nekje na poti v drugo polovico.

Temeljni del plošče je zasnovan za nastopaško nabijanje na plesišču in uživancijo. V drugem komadu No Fun Scaduto zahteva, naj ji nekdo ukaže, kaj naj počne – slišimo ponavljajoči se tell me, ki vriva vtis pogledov z reklamnih panojev in žarčenje ekranov vse okrog nas. Bend je nekdaj bolj jasno, tudi v glasbi, izražal mnenja o politiki in družbi, z novo ploščo pa je kljub kakšnim ne sicer prav poglobljenim tovrstnim opazkam videti, da je fokus predvsem na žurki. Muzika neredko preži na nas, toda s pridihom vabljive toplote, podobno kot pri Boy Harsher, le da je glasba dvojca Boy Harsher neprimerljivo delikatnejša, počasnejša in introvertirana, morda celo romantična, komadi Sextile pa so večinoma napadalni, neposredni in kdaj tudi zlovešči, toda v pozitivnem smislu.

Push je zelo nalezljiv album, s tretjo skladbo Crassy Mel se zasuče v drum'n'bass, rezek naspidiran komad z nekaj surovimi kitarskimi rifi, v katerem slišimo tudi Underworldovske sinte. Pankersko nastrojenost glasbeniki ponekod dopolnijo z odsekanimi odmevajočimi redkobesednimi, drugje tudi z nekoliko bolj zgoščenimi zapetimi ali nagovarjajočimi besedami Melisse Scaduto in Bradyja Keehna. Vokala nas občasno nagovorita tudi z globljim glasom, denimo v skladbi LA DJ, v kateri recitiranje spominja na nagovarjanje Karla Hyda iz omenjenega britanskega dvojca Underworld, s tem da je v tem komadu to zgolj podobnost v načinu podajanja vsebine in stopnjevanju komada. V predzadnjem komadu Plastic odzvanjajo The Prodigy, skladba pa nas znova potisne v občutke nečesa pretečega, kar se pravzaprav potrdi tudi s ponavljajočimi se mislimi o zaupanju. Med občasnimi vzkliki vsebino komadov vokalista podajata bolj ali manj brez pretiranega naprezanja ali pretiranih poudarkov, kar je ostalina postpanka.

Sextile svojo muziko s ploščo Push tudi po zaslugi osrednjih dveh članov, ki sta se v nekajletnem zatišju ukvarjala predvsem s produciranjem elektronske glasbe, potiskajo k trenutno znova bolj vzpenjajoči se oziroma v zadnjem času precej priljubljeni hardkorovski različici plesne elektronike in s tem namenom uporabijo temelje techna, gabberja in drum'n'bassa. Kar morda najbolj zmoti pri sicer finih komadih, je pogosta nezaključenost skladb oziroma njihov nenaden konec, prav tako nenadno pa se z zadnjim komadom Imposter zaključi tudi plošča kot celota. V duhu te odrezavosti lahko morda razumemo tudi izrazito pospešitev hitrosti ritma in spremembo namena ustvarjanja treh glasbenikov v primerjavi s preteklo muziko. Odobravajoče sprejemamo izziv bendovega spogledovanja z drugačnim zvokom in poziv glasbenikov, da izkoristimo moč transformacije, ki jo nudi (plesna) glasba.