The Eurosuite: Sorry

Recenzija izdelka
26. 4. 2023 - 19.00

Human Worth, 2023

 

Iz sveta britanskega postpunka se zadnja leta vali nova generacija skupin, ki vztrajno proizvaja odvode te ali druge alternativne tradicije. Za svoje mesto pod soncem so se doslej najuspešneje borili novodobni new wave akti – nekoč humorno poimenovani postbrexit postpunk –, ki se lahko bahajo z izjemno uspešnim in daljnosežnim valom zasedb. Skupine, kot so Black Country, New Road, Shame ali Idles, so nedvomno pustile močan globalni pečat, četudi jim danes že očitajo izgubo tistega kreativnega momenta, ki se je rodil iz njihovega izvornega zagona po inovaciji zastarelega zvoka britanske alternative. 

Odraščanje nove londonske scene
 / 8. 3. 2023

Po drugi strani se znotraj hardcore sfere postpunka stvari gibljejo veliko počasneje. Tu je navezanost na žanrske stalnice toliko bolj trdovratna in na videz že tako dogmatična, da le redko naletimo na nove zasedbe, ki imajo že v štartu ambicijo in pogum za vzpostavitev lastnega zvoka. Na sceni, ki že točno ve, kaj lahko pričakuje od svojih glasbenikov, je torej včasih težko razpoznati, kam se lahko ti sploh še razvijajo. Hardcore punk je kot vmesno točko med lažjimi odvodi rocka in na drugi strani metala tedaj možno obravnavati kot nekakšno presečišče, ki ne nudi pretiranega potenciala za eksperimentiranje, temveč dopušča zgolj reiteracijo že povedanega; danes seveda v bolj temačnem slogu in ob bolj socialno ozaveščenem, pesimističnem opevanju postmoderne bede, kot pač narekujejo časi.

Za dobrodošlo spremembo te običajne hardcore punk paradigme se je izkazala zasedba The Eurosuite – štiričlanska formacija iz Londona, ki se je svetu predstavila leta 2020 s prvencem Hot Off Depress. Na polurnem albumu je že tedaj trdno začrtala svoje temelje in jih sama označila za presečišče no wave, noise rock in synth punk glasbe. Na letošnji izdaji Sorry je še vedno trdno zakoličena znotraj tega stilskega trikotnika, a je ošilila svoj zvok in po slabih treh letih ponudila predvsem bolje realizirano vizijo o svoji glasbi, kot smo ji bili prvič priča leta 2020. Novi album ob razširitvi inštrumentalne palete odpravi tudi nekatere bolj mlahave poteze prvenca in njegove grobo zarisane ideje postavi na oder v bolj ostri definiciji.

Skupina je že v izhodišču odmaknjena od običajnega postpunk miljeja zavoljo svoje žanrske samokategorizacije, ki v praksi nudi več kot zgolj slogovno preobleko čez navadno hardcore punk formo. Že ob bežnem poslušanju albuma izstopa predvsem vokalist Daniel Holloway, član bendov USA Nails in Dead Arms, čigar performans skozi celoten projekt zaznamuje gol, neroden in obupan glas. V komadih, kot sta Pull Back in Body, se iz Halloweyevega grotesknega javkanja in vlečenja besed cedi skoraj pubertetniška sugestivnost. Pri tem izpade petje bolj pohotno v svoji izvedbi, kot je v samih besedilih; slednja se gibljejo od družinske drame in gnusnega opevanja človeškega telesa do sanjavega šuma televizije in celo referenciranja brutalnega zaključka trilerja se7en.

Holloway je pri svojem delu docela samoironičen in ob vlečenju besed postavi svoj britanski naglas že v domeno parodije. Kolikor pa ta sluzav in ponarejen vokal deluje kot osrednja atrakcija projekta, se kljub temu giblje po bolj kot ne isti liniji, ki ob vsej svoji nelagodnosti kaj hitro postane naporna in posledično manj zapomnljiva. Tako se ob vsakem premiku v inštrumentalni strukturi albuma nanjo prisesa bolj ali manj ista obscena pevska izvedba, ki včasih razočara pričakovanja o komadu. Plata Sorry tudi ne dopušča prostora za bolj čutne momente, ki smo jim bili priča na koncu plošče Hot Off Depress, temveč raznolikost najde v načinu, na katerega križa svoje klasično hardcore punk meso z dronečim, piskajočim sintom in na trenutke težjo, že skoraj metalsko inštrumentalizacijo – ne da bi vzdušje pri tem mutiralo. To križanje najbolje izpade v komadu Cup of Water, v katerem smo priča trezni, a nenavadni atmosferi, ki deluje kot uvertura v kasnejši spust v osladno in kaotično jedro albuma.

The Eurosuite z večjo ambicijo kot njihovi scenski sodobniki stremijo po svojem lastnem izraznem jeziku in to jim na novem albumu tudi brez dvoma uspe. A čeprav se štirica očitno počuti dovolj domače v svojem stilskem križišču, se album preveč zanaša na Hollowayev vokal kot vodilni element, ki pa zaradi enoznačne forme hitro izda svojo repetitivnost. Sinti z izjemo prvega komada igrajo bolj obstransko oziroma dekorativno vlogo, četudi je v nekaterih skladbah mogoče čutiti namig, da bi skupina lahko z njimi dosegla veliko močnejšo podlago. Morda torej nadaljnji razvojni potencial za skupino leži v pretehtanju vlog, ki jih igrajo njene posamezne sestavine, kar seveda ne pomeni nujno nekakšne žanrske širitve, temveč bolj premislek o tem, kako bolje izraziti svoje glasbene ideje s tem, kar že poznajo, in s tem, kar obvladajo.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness