Potovanje v srce luči

Potovanje v srce luči

Recenzija izdelka
6. 1. 2020 - 13.00

Potopljeni svet James Graham Ballarda
 / 24. 7. 2019
KUD Police Dubove v zadnjih letih britanskemu pisatelju Jamesu Grahamu Ballardu izkazuje izjemno pozornost. Ne mine leto, da ne bi v slovenskem prevodu izšel vsaj en njegov roman. Po romanih Suša in Potopljeni svet smo v prevodu Ane Jasmine Oseban dobili še zadnji roman njegovega v šestdesetih letih prejšnjega stoletja napisanega apokaliptičnega triptiha. A medtem ko je bila katastrofa, ki je uničila svet v prejšnjih dveh romanih, še razmeroma običajna - preveč ali premalo vode -, je roman Kristalni svet bistveno bolj fantastičen. Naslov namreč ne skriva ničesar; svet dobesedno prične kristalizirati.

Izbruhi kristalizacije so sicer na začetku romana še omejeni na majhne površine, a hitro rastejo. Na vesoljskih telesih jih opazijo teleskopi, na Zemlji pa eden požira Florido, drugi Pripjatsko močvirje, kjer pojav navdušeno raziskuje biolog Trofim Lisenko - resnični sovjetski znanstvenik, ki je razvijal skrajno sumljive psevdoznanstvene teorije; ta poskuša s kristalizacijo povečati količino žita. Tretje prizadeto območje je ob kamerunskih rudnikih diamantov. 

Tja se, ne vedoč, v kaj se podaja, napoti britanski zdravnik iz bolnišnice za gobavce, iščoč svojo bivšo ljubimko in njenega moža, ki sta v okoliških gozdovih postavila bolnišnico. Po opisih kristalnega gozda v njenih pismih se namreč boji, da je njegova nekdanja kolegica v leprozoriju okužena z gobavostjo, ki lahko napada tudi živčevje ter povzroča halucinacije in ekstaze.

Crash - Ballard, Baudrillard in Cronenberg
 / 25. 5. 2014
A pot v osrčje Kameruna, kjer vladajo ekscentrični lastniki rudnikov diamantov, ni enostavna. Je pa kot vsi Ballardovi romani posejana z lepimi ženskami, ki se vdajajo protagonistu. Ko se ta s pomočjo tihotapcev draguljev vendarle prebije do epicentra kristalizacije, ga tam vojska, ki evakuira ozemlje, sprejme presenetljivo prijazno, stotnik, ki nadzira operacije, pa mu pokaže dele pragozda, že spremenjene v fantastični kristalni labirint, ter mu pojasni teorijo, da gre za bolezen, nekakšno gobavost materije, “čezmerno rast subatomske identitete materije, kot da bi lomljenje skozi prizmo ustvarilo vrsto izpodrinjenih, a identičnih podob istega objekta, pri čemer svetlobo nadomesti element časa”. 

Kristali, ki se počasi širijo in požirajo vse okoli sebe, pa niso vselej povsem obstojni. Hitro gibanje, tekoča voda ali bližina dragih kamnov jih stalijo in prizadeta območja povrnejo v stanje pred kristalizacijo. Nasploh je teorija, ki naj bi pojav pojasnjevala, precej bizarna in neverjetna, obnašanje kristalov v romanu pa ni povsem konsistentno in smiselno. Enkrat jih raztali že mahanje po zraku s kristaliziranim predmetom, drugič pa helikopter strmoglavi, ker mu kristalizira propeler. Prav tako je povsem nejasno, kako se kristalizacija širi. Po eni strani se okužba lahko širi hitro in neopazno - na primer na že omenjeni helikopter -, po drugi pa protagonist lahko več dni preživi s kristalizirano dlanjo, ne da bi se kristali širili po telesu. Še manj razumljivo je, zakaj se prizadeta območja širijo s pomočjo nekakšnih ledenih tornadov.

Prav tako je nenavadno in precej nesmiselno, da prisotnost pravih draguljev onemogoča kristalizacijo. Kljub temu da je to nekako “pojasnjeno” z načinom lomljenja svetlobe, pa je nelogično, da je center kristalizacije v rudnikih diamantov. Še bolj nejasno je, zakaj dragi kamni hitro iztrošijo svojo moč raztapljanja kristalov. Za povrh vsega pa je Ballard pri tem še nekonsistenten: po tem, ko se iztrošijo, včasih tudi sami kristalizirajo v orjaške sijoče dragulje, drugič pa se spremenijo v oglje.

Ne trdim, da morajo znanstvenofantastični romani imeti smiselne teorije, ki razlagajo fantastične pojave. Pa vendar, če jih že imajo, bi lahko bile dejansko zanimiv in pomemben del romana, kakor je to mojstrsko izvedel Stanislaw Lem v Solarisu, vsekakor pa bi morale fenomen, na katerega se nanašajo, pojasniti in ga narediti verjetnega. Ballardova čezmerna rast subatomske identitete materije pa pojasni tako malo, da naredi romanu več škode kot koristi, nekonsistentnost pri funkcioniranju fantastičnega elementa pa je občasno prav malomarna.

Vendar pa je to zgolj malenkost. Bolj moteča pomanjkljivost romana je, da posamezne zgodbe in osebe ne tvorijo zares smiselne celote. Nenavaden ljubezenski trikotnik med lastnikom rudnikov, arhitektom in njuno ženo sicer premika večino dogajanja in skrbi za napetost, vendar ni zares povezan z nobenim drugim tematskim sklopom ali osebo. Pravzaprav so motivacije skoraj vseh oseb nejasne, pogosto tudi njim samim. Ballard sicer v romanu poskuša poudariti, da je vsak izmed pomembnejših likov zrcalno nasprotje drugega, pa vendar je dejstvo, da mora to izrecno poudarjati, ker sicer ne bi bilo očitno, precej povedno.

Po drugi strani pa psihološke motivacije niso bistvene. Vsa psihologija, ki Ballarda zanima, so različni načini soočanja z apokalipso. In ker fantastični element, torej kristalizirani gozd, ki se nezadržno in vse hitreje širi, izpodriva dimenzijo časa, je ta apokalipsa dejansko prihod če že ne božjega kraljestva, pa gotovo večnosti. Večnost v neskončnih draguljih pa se pravzaprav niti ne sliši tako zelo slabo. Vsekakor bolje kot umiranje zaradi gobavosti in podobnih precej manj estetskih usod, ki doletijo ljudi v tej solzni dolini. Pozicija tistih, ki se pred neizbežno kristalno večnostjo umikajo in skušajo nadaljevati življenje, kot da še ima smisel, je pravzaprav bolj pesimistična od tistih, ki romajo v kristalni gozd z namenom, da za večno postanejo del njega.

Uničenje (Annihilation, Alex Garland, 2018)
 / 10. 4. 2018
In res je ta fantastični pragozd ne glede na to, da morda njegova razlaga ni povsem kristalno jasna, opisan čudovito. Od prvih strani, ki opisujejo temačno listje gozdov in pragozdno reko, po kateri protagonist potuje ne v srce teme, temveč v srce luči in mnogo hujšo grozo, do zadnjih fantastičnih apokaliptičnih vizij vitražnega sveta iz raznobarvnih kristalov roman ne skopari z dih jemajočimi sanjskimi prizori. Ne preseneča, da je navdihnil enega najlepših filmov v zadnjem času, Uničenje iz leta 2018, v katerem imajo junaki, ki se podajo v skrivnostno cono, v poklon romanu enake priimke kakor Ballardovi liki.

 

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.