Pred skoraj tremi leti, v čisto prvih Serijskih motrilcih, je Andreja Štepec že oznanila uboj: internet je ubil televizijo. Približno leto kasneje je Miha Turk ob serijah Louie ter Horace in Pete govoril o zlati dobi televizije onkraj televizije. »Televizija je mrtva, hollywoodski film je mrtev oziroma bo umrl z zadnjim režiserjem iz prejšnjega obdobja. Kakorkoli, zacvetela je nanizanka kot najbolj vitalna forma, predvsem zato, ker je tisti del televizije, ki se je najbolj prilagodil - oziroma si upamo trditi - je najbolj zacvetel skozi internet.«  Ohranjanje s propadanjem je očitno modus existendi sedme umetnosti. Tokratni Serijski motrilci se odpravljajo na novo prizorišče zločina smrti filma: pod drobnogled jemljemo YouTube serijo Eighty-Sixed.

IMDB pravi, da je Eighty-Sixed TV-miniserija, vendar se nam ob pomanjkanju boljšega izraza oznaka YouTube serija zdi primernejša. Kaj sploh pomeni, da je neka serija YouTube serija? Prvič, da je YouTube njen primarni medij. Ne boste je slučajno našli med zdolgočasenim preklapljanjem programov na televiziji ali Netflixu – vsaj zaenkrat ne. Serije so bile med lanskim aprilom in septembrom naložene na YouTube kanal Eighty-Sixed, kjer jih še vedno lahko najdete. Epizode so objavljene v celoti in popolnoma brezplačno dostopne. Ker ni nastala pod okriljem nobene televizijske hiše in ker je YouTube drugačen od televizije, seriji ni treba izpolnjevati povsem klasičnih parametrov, kar daje drugačen estetski vtis. Na primer Eighty-Sixed ne pozna uvodne špice ali glasbene podlage, prav tako ni oglasov in cliffhangerjev – deloma tudi zato, ker so epizode tako netipično kratke. Najkrajša je dolga zgolj štiri minute in 17 sekund. Vseh osem epizod prve sezone Eighty-Sixed lahko pogledate dobesedno v eni uri. Za sitcome je nekoč veljala rigorozna forma glavne zgodbe z dvema manjšima zapletoma, ki privedeta do ponovne vzpostavitve začetnega reda. V formi YouTube serije je ta formula povsem neuporabna. Vzpostavitev problema in njegova razrešitev sta bedni, ne rabimo tega. Zapleti so kul, torej bomo gledali samo zaplete. Prav v tem je intimna bližina Eighty-Sixed in duha časa: kdo še ima čas ali spomin spremljati celo epizodo z več zapleti? One shot, one opportunity, idemo!

Eighty-Sixed je serija, ki združuje mlade ustvarjalce okoli Cazzie David in Elise Kalani. Cazzie je hčerka Larryja Davida, pisca Seinfelda in Curba, kar je vsekakor pripomoglo k popularizaciji serije. A to je obenem tudi njeno prekletstvo. Zelo amatersko se je na tem opekel The Atlantic, ki je serijo opisal kot 'Curb Your Enthusiasm za milenijce'. V bistvu celoten prispevek zgolj vleče vzporednice s Curbom. Temu pristopu nasprotujemo dvakrat: Eighty-Sixed je veliko več kot Curb 2.0 in vsekakor ni zgolj za milenijce.

Preden dokončno pričnemo s predstavitvijo serije, se pri recenzentu javlja nuja, da en odstavek nameni izrazu milenijski. Oznaka millennial je postala prazni označevalec, enako kot se je to pred leti pripetilo oznaki hipster. Podobnost je očitna: postranski, površen označevalec se je s pretirano rabo razpasel v vsakdanjem govoru in izgubil meje svojega jalovega obstoja. A v pomanjkanju boljše oznake bodo specifični opisani mehanizmi soočanja označeni kot milenijski.

Kaj je torej eighty-sixed? Izraz je severnoameriška slengovska oznaka za dejanje, ko vam natakar odreče streženje alkoholne pijače. Obča raba izraza pa je še širša in označuje kakršnokoli prepoved oziroma zunanje odrekanje. Z gotovostjo trdimo, da je v mislih to slednje. V prvi epizodi smo že s prvim dialogom seznanjeni z vsem, kar moramo vedeti. Remi, ki jo upodablja Cazzie David, je ravnokar prekinila z dolgoletnim fantom. Remi je bila zoseminšestdesetana oziroma eighty-sixed: »Dovolj ljubezni za vas, mlada dama!« Način soočanja z brejkapom pa je, hja, milenijski. Iti ven, se napiti, imeti one-night stande … Ah, ne, ne. To je za generacijo x ali y oziroma ful passé. Ležati doma, se samopomilovati, pričakovati miloščino svojih prijateljev in skrbeti za svojo spletno podobo. O ja, to je milenijski brejkap in esenca Eighty-Sixed. Zmagati brejkap pomeni dajati vtis, da je bil brejkap povsem netravmatičen. Četudi je brejkap za Remi dejansko povsem netravmatičen. Gledalci ji zlahka verjamemo, da fanta sploh ne pogreša: brejkap je zanjo travmatičen zgolj toliko, kot trpi njena samopodoba. Oziroma kot trpita njeni samopodobi: Remi in instagram Remi.

Ob Remi spremljamo še dva osrednja lika: prijateljico Lily in prijatelja Owna. Poglejmo si, kakšno je naše prvo srečanje z njima v prvem delu. Medtem ko Remi googla, »kako je Demi Moore po brejkapu z Ashtonom Kutcherjem«, v njeno sobo vstopita prijatelja. Lily pravi, da ji zavida samski stan. »Oh, ko bi le bila samska kot ti. Biti v zvezi na razdaljo je tako naporno: ko sva skupaj, samo seksava, ves čas, ko nisva skupaj, pa zdravim svojo razbolelo vagino.« Pitoreskno, kajne? In Owen? Owen je temnopolti gejevski prijatelj, ki z žajbljem odganja prisotnost bivšega fanta. Owen se takoj izkaže za poznavalca nenapisanih socialnih interakcij. Ko Lily ne razume, kaj pomeni zmagati brejkap, ji Owen razloži: »Ko mislijo, da ti ni mar, začnejo plaziti nazaj.«

Občudovanja vredno je, kako pronicljivi so podobni novodobnejši aforizmi. Lik Owna se izkaže kot izvrsten poligon za opazke tipa »Ob brejkapu je omenil tvojo osebnost? Nesramno.« Prav v zavedanju govoričenja je pisanje Cazzie David in Elise Kalani najmočnejše oziroma najaktualnejše. Na primer, ali je klicaj po pozdravu »Hi!« socialni samomor? Patetična tema, pa vendar strašno domača dilema. Govoriti z nekom je eno, pisati mu na socialnem omrežju je nekaj povsem drugega. Neverjetno je, koliko časa serija posveča socialnim omrežjem in kako spretno in plodovito refleksijo spletnih omrežij dobimo v Eighty-Sixed. Večina družbenih situacij, v katerih se trojica znajde, je tako ali drugače povezana s socialnimi omrežji. Pristop je presenetljivo natančen, zanimiv in svež. Socialna omrežja že dolgo niso več postranska stvar, ki jo počnemo takrat, ko ničesar ne počnemo. Ne, postala so medij, ki formira način našega dojemanja sveta. Kako utečeno, enolično in predvidljivo je to življenje, pa bolje od neštetih pesimističnih cinikov znajo razložiti mladi, ki so sredi socialnega vrveža.