Večni interregnum
Francoski predsednik Emmanuel Macron je konec prejšnjega tedna za premierja ponovno imenoval Sébastiena Lecornuja štiri dni po sprejemu njegovega odstopa. Novemu staremu premierju je predsednik naročil, da do danes predstavi osnutek proračuna za naslednje leto. Peti – sedaj pa hkrati tudi šesti – francoski premier v zadnjih dveh letih je s položaja odstopil slab mesec po tem, ko se je na premierski stolček zavihtel prvič. V zadnjih dveh letih je torej v Franciji spodneslo že pet premierskih stolčkov: stanje francoske parlamentarne politike je zelo lepo rečeno na psu.
Macronovo sprenevedanje in mirno menjavanje premierjev brez sprejemanja kakršnih koli reform, ki jih njemu podobni liberalci načeloma radi opevajo, medtem ko sam z ženo tožari ameriško desničarsko vplivnico, pravzaprav pove vse, kar je treba vedeti o liberalcih oziroma centristih. Njihovo tako imenovano delo je pravzaprav njihov hobi, najljubši izmed teh pa je zapravljanje časa. Funkcija in cilj Macrona in parlamentarnega manevriranja njegove stranke je ohranjanje statusa quo v francoski družbi. Razen ko je treba dodatno omejiti delavske pravice ali pa potešiti svoj rasizem z antimigrantskimi politikami. A vrnimo se na prejšnjo poanto: cilj Macrona in njemu podobnih centristov je ohranjanje obstoječega stanja. Na nek način je trenutno krizno stanje v francoski politiki popoln primer tega, kar v svojem bistvu je parlamentarna demokracija: zabijanje z glavo v zid, znova in znova. Vse, kar liberalni centristi, ki so v parlament izvoljeni v Franciji in drugje, v resnici počnejo, je zasedanje prostora v parlamentu. Kakršne koli reforme, za katere se pod pretvezo zavzemajo, že teoretsko težko izpeljejo, kaj šele praktično. Kako naj namreč entiteta, ki se samoopredeljuje kot nepristranska in nevtralna, sploh ustvari nekaj, kar ima substanco? Preprosto ne more.
Spomnimo: sedmega julija lani je v Franciji potekal drugi krog predčasnih parlamentarnih volitev, na katerih je namesto fašističnega Nacionalnega zbora slavila levičarska koalicija pod imenom Nova ljudska fronta. Levičarska koalicija je prejela 182 poslanskih stolčkov v 577-članskem parlamentu, tretjeuvrščeni Nacionalni zbor, ki ga neuradno vodi Marine Le Pen, pa je uspelo prehiteti tudi renesančnemu zavezništvu predsednika Emmanuela Macrona s 168 sedeži. Nacionalnemu zboru s 143 sedeži sledijo desni republikanci, ki so prejeli 45 poslanskih mest.
Fronta je zavezništvo več levih strank: glavna izmed njih je La France Insoumise, katere osrednji politik je nekdanji evropski poslanec Jean-Luc Mélenchon. Druge vidnejše članice fronte so Socialistična stranka, Ekološki pol, Francoska komunistična stranka in nekatere druge. Program fronte ni pretirano radikalen, a v nekaj osnovnih točkah kljub vsemu nasprotuje tako fašistični stranki Marine Le Pen in Macronovi Renesansi. Najpomembneje fronta podpira upokojitveno starost 60 let in razveljavitev francoske pokojninske reforme iz leta 2023, poleg tega pa želi razveljaviti tudi reforme nadomestil za brezposelnost. Poleg tega bi fronta ponovno uvedla solidarnostni davek na premoženje, ki ga je Macronova vlada odpravila leta 2017, uvedla pa bi tudi nov davek na presežni dobiček in zvišala splošni socialni prispevek, ki ga plačujejo najbogatejši davkoplačevalci. V programu se fronta zavezuje tudi »radodarnejšemu« postopku azila in razveljavitvi zakona o priseljevanju iz leta 2023.
Poleg teh glavnih postavk se fronta zavzema še za nekatere druge socialne reforme, kot so uvedba menstrualnega dopusta, 14-odstotno zvišanje minimalne plače, prilagajanje plač in pokojnin stopnji inflacije ter zamrznitev cen hrane in energije, da bi povečali kupno moč svojih državljanov. Zunanje politično gledano so tipično kvazilevičarsko medli: brezpogojno podpirajo Ukrajino in pošiljanje državi orožja, hkrati pa palestinsko osvobodilno akcijo 7. oktobra opredeljujejo kot »teroristične pokole« in nasprotujejo tako imenovani »teokraciji Hamasa«, obenem pa se zavzemajo za rešitev dveh držav.
Fronta se je oblikovala zelo hitro po razpadu vlade in je v svoje vrste do predčasnih volitev lani uspela mobilizirati veliko število levih strank. Tam nekje se pozitivno sodelovanje entitet znotraj fronte tudi konča. Čeprav ima uradno gledano Nova ljudska fronta kolektivno vodstvo, je notranji diktat Mélenchonove stranke bil vedno zelo očiten. Že na seznamu poslanskih kandidatov na volitvah je manjkalo več znanih imen s francoske levice, vključno z Alexisom Corbièrejem in Raquel Garrido, ki sta se zavzemala za bolj spravljiv pristop do drugih levičarskih sil.
Če smo stranko Marie Le Pen označili za fašistično, je zgodovinsko logično, da ne oporekamo definiciji kolektiva levih strank na lanskih francoskih volitvah, zato o tem sploh ne bomo polemizirali. Kljub temu je treba reči slednje: čeprav je ljudska fronta ličen konstrukt, ki potencialno lahko vsaj na parlamentarnem nivoju bremza širjenje fašizma, je sama obsojena na propad in samodestruktivnost. Čemu o tem? Ker komentatorji za glavni problem fronte najpogosteje določajo manjko »notranje demokratičnosti«. Čeprav je ob dejstvu, da ima uradno gledano fronta kolektivno vodstvo, notranje prevladovanje ene stranke res hipokritsko, notranja demokratičnost ni nekaj, kar v tovrsttnih levičarskih konstruktih lahko obstaja, vsaj ne na dolgi rok. Ljudska fronta po svoji definicija obstaja zavoljo obračuna s fašisti, ob svoji uspešnosti pa ima omejen rok trajanja. Edino logično je, da ena izmed sil, ki sestavlja fronto, po obračunu s fašisti prevlada in začne izvajati dejanski program. Do neke mere je zato pričakovanje manjših strank, da bodo imele enak vpliv znotraj fronte kot glavna stranka, naiven. Še bolj naivno je, da so se te stranke v zavezništvo sploh spustile, saj bi morale že vnaprej vedeti, da se ne stapljajo v enotno stranko, temveč da zgolj kandidirajo na skupni listi zavoljo višjega cilja in ne zato, da si bodo pridobile povečan vpliv na levi sceni.
Čeprav je fronta po zmagi na volitvah praznovala na ulicah Pariza, je bilo to dejanje nelogično. Da, Mélenchon ni mogel z gotovostjo vedeti, da Macron fronti premierskega stolčka ne bo ponudil. Je pa zagotovo vedel, da bo v najboljšem primeru vodil manjšinsko vlado, ki ji bodo po standardih parlamentarnega zapravljanja časa opozicijske sile metale polena pod noge, dokler ne obupajo. Česa se je Mélenchon torej sploh veselil?
Preprosto povedano, veselil se je okrepitve prisotnosti lastne stranke v parlamentu. Da je stranka to dosegla, je potrebovala naslon na množico drugih manjših strank in pomenljivo ime z močno zgodovinsko konotacijo, kot je Ljudska fronta. Kolektiv strank si je omenjeno ime že večkrat nadel, še preden se je sploh pogovarjal o skupnem programu in preden je določil imena kandidatov. Namen fronte v njeni večini torej navkljub njenemu imenu nikoli ni bilo zoperstavljanje fašizmu. To dokazuje že manevriranje fronte pred samimi volitvami. Fronta je dobila podporo nekdanjega francoskega predsednika Françoisa Hollanda, ki je na oblasti od leta 2012 do 2017 zasledoval enako rasistično in neoliberalno politiko kot Macron. Poleg tega nobeno od vodstev sil, vključenih v fronto, navkljub lastnemu imenu ni pozvalo k mobilizaciji proti fašizmu ali proti Nacionalnem zboru.
Po prvem krogu volitev je Nacionalnemu zboru kazalo še dobro, kar fronte očitno ni preveč motilo. V pripravah na drugi krog, kjer je na koncu zmagala, je vsak kandidat fronte, ki je v prvem krogu v svojem okraju zasedel tretje mesto, odstopil mesto članom Macronove stranke. Ljudska fronta, ki se po svoji definiciji bojuje proti fašizmu, je že takrat očitno menila, da so za obračunavanje s fašističnim Nacionalnim zborom primernejši centristi. Poleg tega je pred drugim krogom glasovanja volivce pozvala tudi, naj glasujejo za nekdanjo premierko Élisabeth Borne, ki je poskrbela za francosko pokojninsko prevaro iz leta 2023. Da, prav to pokojninsko reformo, ki ji na papirju fronta nasprotuje. Vse skupaj postane še huje, ko se soočimo z dejstvom, da je fronta pozvala tudi h glasovanju za notranjega ministra Géralda Darmanina, ponosnega avtorja najbolj rasističnega antimigrantskega zakona v Franciji v zadnjih desetletjih.
Ljudska fronta tudi tokrat na žalost ni uspela obračunati s fašisti. Zakaj? Ker to v resnici nikoli ni bil njen cilj. Da, v vlogi opozicije rada meče polena pod noge koalicije, a nikakor ne preveč. Vse parlamentarne demokracije so obsojene na večni interregnum, večno medvladje niča, ki je centrizem. Kvazi leve stranke, kot je Nova ljudska fronta, takšnim koalicijam zgolj nadaljno omogočajo ohranjanja statusa quo, za dejansko grožnjo neofašizma pa jim ni pretirano mar. S tem ostajajo le kaplja v oceanu neoliberalne demokracije, ki jo pooseblja menjavanje premierjev hitreje kot srajc.
Dodaj komentar
Komentiraj