Pozdravljeni v oddaji Frequenza della scienza, ki jo pripravljamo v znanstveni redakciji. Tokrat se sprašujemo, kakšno je stanje zobozdravstva v Sloveniji. Veliko večino nas je verjetno že večkrat udarilo po denarnici, ko smo morali poskrbeti za zdravje ustne votline, ali pa smo po več dni prečakali z bolečim zobom in zavojčkom ibuprofena, preden smo prišli do zobozdravnika. Plačilo za belo zalivko, po zobni aparat v Zagreb in dve leti čakanja na termin za puljenje modrostnih zob. Takšna je prepogosto realnost zobozdravstvenih storitev.

Začnimo z nekaj podatki. 31. januarja 2025 je bilo v Sloveniji slabih 28 odstotkov zavarovancev brez osebnega zobozdravnika. Poudarimo, da smo v Sloveniji praktično vsi s stalnim prebivališčem tudi obvezno zavarovani in plačujemo za storitve, tudi če jih ne moremo koristiti. Kot so nam sporočili z Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, v nadaljevanju Zavoda, kjer beležijo te podatke, je brez zobozdravnika dobrega pol milijona slovenskih državljanov in dobrih 60 tisoč tujih zavarovanih oseb. Še leta 2019 je bila ta številka za štiri odstotke nižja. V zadnjih petih letih je torej osebnega zobozdravnika izgubilo dodatnih 100 tisoč ljudi. Leta 2004 je bil ta delež sicer še bolj zaskrbljujoč – 29 odstotkov, vendar kot sporočajo z Zavoda, podatki pred letom 2019 zaradi metodoloških razlogov niso primerljivi. 

V oddaji bomo poskusili odgovoriti na vprašanji, zakaj je zobozdravstvo najbolj privatiziran del zdravstva in kakšne posledice ima privatizacija za ljudi.

UVEDBA KONCESIONARSTVA VODILNI KONJ PRIVATIZACIJE

Z restavracijo kapitalizma ob osamosvojitvi se je v slovenskem javnem zdravstvu začel nagel proces privatizacije storitev, pri čemer je bil ta proces najbolj obsežen prav v zobozdravstvu. Formalno je bilo zasebništvo v zdravstvu dopuščeno z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ter z Zakonom o zdravstveni dejavnosti, ki sta bila sprejeta leta 1992. Nasprotno je bila v socialistični Sloveniji zasebna zobozdravstvena praksa nezaželena, v določenem obdobju tudi prepovedana. Vseeno pa so zametki zasebne dejavnosti v zobozdravstvu obstajali že v socialističnem obdobju, kot bomo slišali v nadaljevanju. 

Sistem dostopnega zobozdravstva je Jugoslavija urejala z zavarovalnim sistemom, ki je v nekih aspektih podoben današnjemu, obstaja pa več razlik. Novost v 90-ih je bila torej uvedba drugačnega zavarovalniškega modela. Zaradi obsežnosti in kompleksnosti tedanjega in tudi trenutnega sistema zavarovanja bomo naredili le njun oris. Stanje zdravstvenega sistema je namreč težko razumeti, če ne razumemo njegovega odnosa z zavarovalniškim sistemom financiranja. 

Sistem zavarovalništva na Slovenskem ima že dolgo zgodovino, je pa obstajal v različnih oblikah. Ob koncu 19. stoletja so delavci ali redko delodajalec organizirali delavske skladóvnice, v katere so denimo rudarji vplačevali prispevke, s katerimi so si zagotovili plačilo ob odsotnosti zaradi bolezni ali bolniško oskrbo ob poškodbi na delu. Kot navaja zgodovinarka medicine Zvonka Zupanič Slavec v knjigi Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem, so bili v socialistični Jugoslaviji predvojni zavarovalni zavodi odpravljeni. Zdravstveno zavarovanje je temeljilo na principu sovjetskega Semaškovega modela, po katerem je bila socialistična družba preko svojih državnih institucij dolžna zagotoviti svojim prebivalcem vse z zdravjem povezane dobrine brez doplačil. Zasebna praksa je bila prepovedana ali vsaj nezaželena, saj je bila skrb za zdravje razumljena kot dejavnost posebnega družbenega pomena in posameznik ni smel služiti na ta račun.

Leta 1946 je bil ustanovljen Zavarovalni zavod Slovenije, ki je na začetku deloval centralizirano in je bil vključen v jugoslovanski Državni zavarovalni zavod. V 50-ih letih so delno decentralizirali sistem z ustanovitvijo okrajnih zavodov za socialno zavarovanje, ki so združevali pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje. Kasneje so iz zavoda z idejo samoupravljanja skoraj vse pristojonosti prešle na občine in lokalne skupnosti. 

Z restavracijo kapitalizma je prišlo do ponovne centralizacije obveznega zavarovanja. Leta 1992 je bil ustanovljen Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki še danes ureja pravice, povezane z obveznim zdravstvenim zavarovanjem za vse prebivalce Slovenije. Ponovno smo uvedli Bismarckov model zavarovanja, ki je obstajal že v času Avstro-Ogrske monarhije. Bismarckov model za razliko od Semaškovega dopušča zasebno prakso, vloga države pa je manjša. Vsi državljani plačujejo obvezni prispevek, na postavljanje cen pa naj bi vplivala pogajanja med izvajalci storitev, plačniki in zavarovalnico. 

V Sloveniji zobozdravstvo plačujemo skupaj z ostalimi zdravstvenimi storitvami v obliki obveznega zdravstvenega prispevka v višini slabih 40 evrov mesečno, ki je bil uveden lani. Pred tem smo poleg obveznega plačevali še dopolnilno, če smo želeli imeti pokrito večino pomembnejših zdravstvenih storitev. Kot v intervjuju za Delavsko enotnost razlaga zdravnik in bivši zdravstveni minister Dušan Kéber, ima dopolnilno zdravstveno zavarovanje svoje korenine v času osamosvojitve države, ko je Slovenija zaradi izgube jugoslovanskega trga izgubila polovico bruto domačega proizvoda. Bali so se, da zdravstvo z obveznim zavarovanjem ne bo zbralo dovolj denarja, da bi pokrilo vse potrebe.

Manjkajoči denar se je začel zbirati z doplačili pri skoraj vseh zdravstvenih storitvah. V kratkem času se je zavarovalo več kot 90 odstotkov prebivalcev. Lani je vlada Roberta Goloba dopolnilno zdravstveno zavarovanje ukinila, saj so zavarovalnice poljubno dvigovale cene in s tem ustvarjale dobičke. Trenutni prispevek je sicer enoten za vse ljudi in je zato izrazito regresiven – tisti z nižjimi dohodki plačajo približno dvakrat več, saj se bogatejšim upošteva kot davčna olajšava.

Poleg uvedbe novega zavarovalniškega modela v sistem zdravstvenega varstva v 90-ih letih je bila zasebna zdravniška praksa ena temeljnih novosti. Zakon o zdravstveni dejavnosti je denimo določil, da zobozdravstvo, medicina dela, fizioterapija in reševalni prevozi v zdravstvenem domu niso bili več obvezni. Velik del omenjenih dejavnosti se je privatiziral. O zametkih zasebništva v socialistični Jugoslaviji spregovori docent doktor Tit Albreht, raziskovalec zdravstvene službe in zdravstvenih sistemov na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje.

Izjava

Čeprav je zdravstvo v Jugoslaviji temeljilo na socialistični ideji dostopnosti in pravičnosti, ki prepoveduje ali vsaj omejuje zasebno pobudo, je bilo zobozdravstvo v določenih primerih izjema. Zaradi specifik zobozdravstvenega dela je bila zasebna praksa lažje izvedljiva in se je razmahnila tudi na črnem trgu. V primerjavi z drugimi zdravstvenimi dejavnostmi se pri zobozdravstvu uporablja manj kompleksna oprema, materiali so cenovno bolj dostopni – tudi porabi se jih manj. Določeni posegi tehnično niso tako zahtevni in časovno zamudni. Večino posegov lahko zobozdravnik opravi sam. To je tudi eden od razlogov, da je danes zasebna praksa tako razširjena v večini zahodnih držav, vključno s Slovenijo – lahkó jo je privatizirati. 

Po obnovi kapitalizma v Sloveniji je bila ključna novost v zobozdravstvu, kot tudi nasploh v zdravstvu, uvedba koncesionarstva. Kako je v 90-ih nastajala nova zdravstvena zakonodaja, predstavi Albreht.

Izjava

Ideja predvidljivih tveganj se v zakonodaji ni udejanjila, so pa oblikovalci nove države še vedno verjeli, da bo razmere v zdravstvu izboljšala zasebna pobuda. Tako so v javnem zdravstvu omogočili koncesionarje – zobozdravnike podjetnike s koncesijo za opravljanje javnih storitev. V tem segmentu svojega dela torej nadomeščajo javnega zobozdravnika, za kar so plačani iz javne blagajne. Hkrati pa imajo več svobode pri izbiri dela, denimo pri izbiri strank in naboru opravljanih storitev. Po podatkih Zdravniške zbornice je lani v Sloveniji delovalo slabih 1800 zobozdravnikov, od tega v javnem sektorju dobrih 600, torej tretjina. Največ, 706, je bilo koncesionarjev, dobrih 400 zobozdravnikov pa je bilo čistih zasebnikov, ki imajo pri ponudbi storitev in postavljanju cen največ svobode. Pred 30 leti je bilo to razmerje veliko bolj v prid javnim zobozdravnikom – dobrih 900 javnih in slabih 150 s koncesijo. 

Prvič je število koncesionarjev preseglo število javnih zobozdravnikov leta 2005. Od takrat se trend ni več obrnil. Zobozdravstvo v Sloveniji tako temelji na koncesionarjih. V času prve vlade Janeza Janše od leta 2005 dalje so namreč množično podeljevali koncesije, namesto da bi na novo razpisovali javne programe zobozdravnikov. Podobno se je dogajalo v času druge in tretje Janševe vlade. Koncesije so podeljevali z argumentom, da bo to zmanjšalo čakalne dobe. V praksi pa je množično podeljevanje koncesije pomenilo, da so zobozdravniki zgolj prestopili iz javnega v zasebni sektor. Tako se število zobozdravnikov in količina opravljenih storitev nista zares povečala, dolge čakalne vrste še vedno ostajajo. 

Koncesija naj bi se podelila zobozdravniku zasebniku, ko javni zdravstveni zavod ne more zagotavljati opravljanja zdravstvene dejavnosti v obsegu, kot je določen z mrežo javne zdravstvene službe, oziroma če javni zdravstveni zavod ne more zagotoviti potrebne dostopnosti do zdravstvenih storitev. V realnosti pa določene zdravstvene ustanove večinsko zaposlujejo koncesionarje. V praksi se dogaja, da posamezni direktorji zdravstvenih domov ali župani raje zaposlujejo koncesionarje, saj se s tem izognejo morebitnemu ustvarjanju izgub v svoji ustanovi. Koncesionarji namreč sami skrbijo za svoje prihodke in opremo pod pogoji Zavoda za zdravstveno zavarovanje, ki krije stroške storitev. Na primer, leta 2016 so vsi zobozdravniki Zdravstvenega doma Ljubljana s podporo direktorja napovedali prestop v koncesionarstvo. Tega jim občina sicer ni dovolila, je pa že takrat več kot polovica zobozdravnikov Zdravstvenih domov Ljubljana delovala kot koncesionarji.

Ključen problem koncesionarjev je v tem, da lahko za razliko od javnih zobozdravnikov opravljajo še dodatne, plačljive storitve v času, ko ne opravljajo obveznosti iz koncesije. Prav tako lahko koncesijsko delo opravljajo le nekajkrat na teden. Glavna kritika takega sistema je, da koncesionarji lahko ustvarjajo dolge čakalne vrste in s tem usmerjajo bolnike v svoje plačljive storitve, ki jih lahko izvedejo že isti dan.

Javno zobozdravstvo je podobno kot ostala zdravstvena dejavnost financirano s samoprispevki zaposlenih. Stroške obveznih zobozdravstvenih storitev v javnem sektorju na podlagi samoprispekov naj bi v celoti pokrival Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Vse od leta 1992 se stroški Zavoda za zobozdravstvo gibajo med 4 in 5 odstotki celokupnih zdravstvenih izdatkov, kar je skoraj za polovico manj kot pred osamosvojitvijo. Kot so nam pojasnili na Zavodu, že peto leto zapored s prispevki ne uspejo zagotoviti uravnoteženega finančnega poslovanja. Letos bodo zato iz državnega proračuna prejeli okoli 420 milijonov evrov. 

Zavod sicer deluje po principu kritja stroškov za vsako posamezno storitev, pri čemer se večji del v celoti pokrije, nekatere storitve so delno plačljive. Določa tudi minimalno število opredeljenih bolnikov na zobozdravnika. Za vsako storitev je natančno navedeno, pod katerimi pogoji je bolnik upravičen do kritja stroškov. Eden izmed več pogojev za upravičeno pridobitev mostička je recimo izguba zob v vidnem delu, upravičenost do totalne proteze pa, da manjkajo vsi zobje v eni čeljusti. Do zobnega vsadka je bolnik upravičen le redko, ko so izčrpane možnosti mostička, proteze ali zalivke in ob tumorjih ustne votline ali slabem stanju kostnine. Do čiščenja zobnega kamna so upravičeni le mladi do 26. leta starosti, za ostale je poseg samoplačniški. Prav tako je zavarovanec največ enkrat na leto upravičen do pregleda, če to zahteva.

Upravičenost do kritja stroškov zobozdravstvenega zavarovanja se je v različnih obdobjih spreminjala, trenutno najbolj aktualna je denimo uvedba popolnega kritja stroškov izdelave bele zalivke. Zavod je namreč z letošnjim januarjem razširil pravico do belih zalivk, najprej za mlade do 26. leta, od julija prihodnje leto pa tudi za vse ostale. 

Težave pa se pojavljajo tudi pri izračunu cen materialov. Nova cena belih zalivk je po izračunu Zavoda 80 odstotkov povprečne samoplačniške cene. Kmalu po napovedi kritja stroškov bele zalivke so se oglasili nekateri zobozdravniki, ki trdijo, da tolikšno kritje ne bo pokrilo dejanskih stroškov bele zalivke. Zdravniška zbornica je lani sklicala novinarsko konferenco, na kateri so zaradi tega napovedali dodaten prestop koncesionarjev v zasebništvo. Pri Zavodu vztrajajo, da so cene izračunane na podlagi stroškov, ki so jih je pridobili v 20 zdravstvenih domovih, pri 20 čistih zasebnikih in 20 koncesionarjih, kar naj bi podalo realno oceno stroška. Cene se med ponudniki storitev sicer močno razlikujejo zaradi uporabe različnih materialov in vštetega dobička pri čistih zasebnikih. 

Preplet koncesionarstva, uveljavljanja zavarovalniških pravic, zasebništva in različnih političnih interesov je ustvaril kaotično stanje, v katerem je težko razumeti, kdo je zares odgovoren za čakalne vrste in slabo dostopnost. To se odraža na primeru uveljavljanja belih zalivk. Slovenija se je namreč zavezala, da bo amalgamske zalivke opustila do 1. julija 2026. Kaotično stanje poskuša osmisliti Albreht.

Izjava

Sledi glasbeni premor. V drugem delu oddaje bomo predstavili nekatere najbolj pereče primere nedostopnosti zobozdravstvene storitve.

Kralj meteorit - Dobri zobozdravnik

Poslušate oddajo o privatizaciji slovenskega zobozdravstva. V prvem delu oddaje ste slišali, kako smo v javni zdravstveni sistem uvedli koncesionarstvo in kakšna je vloga obveznega zavarovanja. V drugem delu oddaje pa o tem, kako se je privatizirala ortodontija, ki je bila zgodovinsko namenjena skrbi za zdravje zob otrok. Spregovorili bomo še o dentalnem turizmu.

ORTODONTIJA ZA MLADINO ALI DOBIČEK?

Posebnost jugoslovanskega zobozdravstva je bila čeljustna ortopedija oziroma ortodontija, ki je bila namenjena predvsem otrokom. Že leta 1959 se je v Sloveniji odprla možnost specializacije iz ortodontije. Čeprav so jugoslovanski ortodonti svojo prakso razvili skoraj iz nič, je v 60-ih letih slovenski zdravstveni sistem postal prvi na svetu, ki je brezplačno zdravil nepravilno lego zob pri mladini. Ortodonti so prav tako prvi prevzeli pobudo za zobozdravstvene preventivne dejavnosti predvsem pri šolarjih. 

Kasneje se je razvila posebna stroka mladinskega zobozdravstva. Skupaj s Katedro za otroško in preventivno zobozdravstvo so pričeli izvajati preventivne programe in sistematične preglede na šolah. Posledica te akcije je bila delitev službe na mladinsko in splošno zobozdravstvo. V šolah so se začele odpirati šolske zobne ambulante. Leta 1985 je bilo na območju Slovenije 497 ambulant, v katerih je delalo 1019 zobozdravnikov. Tretjina teh je delovala v mladinskem zobozdravstvu. 

Ob koncu 60-ih let so bili slovenski zobozdravniki med prvimi v evropskem merilu, ki so uvedli množično fluoriranje zob. Leta 1970, ko je bila opravljena prva epidemiološka raziskava, so imeli slovenski 12-letniki v povprečju okvarjenih ali plombiranih več kot šest zob. Do leta 2000 se je povprečje znižalo in je znašalo manj kot dva zoba. Prav tako je bila socialistična Slovenija prva v svetovnem merilu, ki je od konca 80-ih let izvajala preventivno zalitje zob, saj se karies v 90 odstotkih primerov začne v jamicah zadnjih zob. V začetku tega tisočlejta se je Slovenija ponašala z najvišjim odstotkom preventivno zalitih zob pri 12-letnikih.

V današnji Sloveniji mladinsko zobozdravstvo, kot smo ga poznali v Jugoslaviji, več ne obstaja. Že Zakon o zdravstveni dejavnosti iz leta 1992 ne opredeljuje več mladinskega zobozdravstva kot obvezne službe in ne omenja več dispanzerske metode dela. Sicer je za otroke in mladino še vedno dobro poskrbljeno, če stanje primerjamo z zobozdravstvom za odrasle. Predvsem so se nadaljevali določeni preventivni programi v šolah, ki so se začeli v 80-ih letih. Prav tako obvezno zavarovanje krije vse stroške zdravljenj za mladostnike, čakalne dobe pa so z izjemo ortodontije kratke.

Leta 2014 je bila najdaljša čakalna doba za ortodonta v Sloveniji osem let. Tudi danes se čakalne dobe gibajo med petimi in sedmimi leti. Na zdravniški zbornici za dolge čakalne vrste krivijo pomanjkanje specializacij in prenizko financiranje s strani Zavoda, medtem pa na Zavodu pravijo, da bi morala država razpisovati več koncesij oziroma mest kot javni uslužbenci, saj Zavod že plačuje 94 timov ortodontov, medtem ko jih je aktivnih 90. Prav tako je po ocenah Zdravniške zbornice tretjina otrok k ortodontu napotena prehitro. Na ortodontsko obravnavo je napotenih kar 90 odstotkov otrok.

O vlogi ortodontije pri zagotavljanju zdravja ustne votline in njeni privatizaciji spregovori Albreht.

Izjava

Kot so nam sporočili z Zdravniške zbornice, je bilo lani v Sloveniji slabih 40 ortodontov zaposlenih v javnem zdravstvu, 39 je koncesionarjev, 20 pa čistih zasebnikov. Specializantov ortodontije je trenutno 14, od tega jih 11 plačuje država in se bodo morali zaposliti v javni mreži.

DENTALNI TURIZEM

Zaradi dolgih čakalnih dob v javnem zobozdravstvu se veliko posameznikov odloči za zobozdravniški poseg v tujini, kjer stroške zdravljenja lahko povrne Zavod. Za ortodontsko zdravljenje oziroma pridobitev zobnega aparata se zato mnogo ljudi iz Slovenije odpravi na Hrvaško. Trenutno Zavod povrne stroške zasebnih izvajalcev v tujini do vsote, na katero so materiali ocenjeni v Sloveniji. Zavod sicer ne krije stroškov zdravljenja pri slovenskih zasebnikih, kar je tudi ena izmed kritik Zdravniške zbornice. Ti bi želeli, da Zavod raje krije stroške slovenskih zasebnikov, čemur Zavod nasprotuje z argumentom, da bi to vodilo v še večjo privatizacijo. Po podatkih portala bizi.si je leta 2019 največji dobiček – en milijon evrov – ustvarilo Zobozdravstvo diamant, nekoliko manj pa 

Implantološki center in podjetje Zobozdravnik.

V letih od 2018 do 2022 je bilo s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje za ortodontsko zdravljenje v tujini povrnjenih sredstev v višini skoraj pet programov ortodontije. Za primerjavo, od leta 2012 do 2023 je Ministrstvo za zdravje razpisalo 4,5 novih programov in 19 programov za prevzem že obstoječih, denimo po upokojitvi zobozdravnika. Novih programov je bilo torej manj kot plačanih v tujini. Do kritja zdravljenja v tujini so zavarovanci upravičeni, če so pri nas izčrpane možnosti zdravljenja ali če termin presega najdaljšo dopustno čakalno dobo pri vseh slovenskih izvajalcih. 

Primer zobozdravenega stanja, za katerega bolnik v Sloveniji ne more dobiti termina, saj so dopustne čakalne dobe presežene v celotnem javnem zdravstvu, je po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje zdravljenje umika dlesni. Povprečna čakalna doba za prvi termin ob stopnji nujnosti redno je dve leti in pol. Podobno je z zdravljenjem zobnih korenin, za katerega lahko na spletu najdete posrednike, ki vam pomagajo urediti zdravljenje na Hrvaškem in si pri tem zaračunajo provizijo. 

Cene materialov v Sloveniji pri izvajalcih v javni mreži in v tujini pri zasebnikih se lahko močno razlikujejo. Leta 2021 je bilo dobrih 1000 podanih zahtevkov za povračilo stroškov zdravljenja v tujini, več kot polovica vlog pa se je nanašala na zobozdravstvo. Po podatkih iz leta 2024 na Hrvaškem za koreninsko zdravljenje enega kanala zoba Zavod plača dobrih 490 evrov, pri javnem izvajalcu v Sloveniji pa taka obravnava stane le okoli 90 evrov. Če po zapletu zavarovanci obravnavo iščejo v Sloveniji, jo morajo v celoti plačati.

V večini držav, kjer javni sistem hira na račun zasebnega, je že pred leti cvetel dentalni turizem. Tako Avstrijci hodijo na Madžarsko, Nemci na Poljsko, Italijani v Slovenijo in Slovenci na Hrvaško. Primer dentalnega turizma zaradi slabo delujočega javnega sistema predstavi Albreht.

Izjava

Po poročilu Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj, krajše OECD, smo v Sloveniji leta 2019 za zdravstvo iz žepa plačevali 12 odstotkov vseh izdatkov za zdravstvo. Povprečje v državah članicah OECD – torej večini držav Evropske unije – je bilo 21 odstotkov. Ta ocena sicer ne upošteva denarja, ki smo ga namenili dopolnilnemu zavarovanju, le plačila čistim zasebnikom na trgu.

Nekatere problematične vidike individualnega plačevanja zdravstva in vloge zasebnega zavarovanja predstavi Albreht.

Izjava

V nocojšnji oddaji Frequenza della Scienza smo poskusili predstaviti nekatere ključne probleme zobozdravstvene oskrbe v Sloveniji, ki večinoma temelji na koncesionarstvu. Čeprav naj bi v Sloveniji vsak prebivalec imel zagotovljenega osebnega zobozdravnika, je realnost drugačna. Brez osebnega zobozdravnika ostaja vse več ljudi. V kolikšni meri je koncesionarstvo razlog za dolge čakalne vrste in nezmožnost dobiti osebnega zdravnika, je težko izmeriti. Dejstvo pa je, da koncesionarski sistem v konflikt interesov postavlja zobozdravnika, ki lahko poleg skrbi za zdravje izvaja tudi dobičkonosno dejavnost. 

Po drugi strani h kompleksnosti trenutnega stanja doprinese vloga zavarovalniškega sistema. Težko je pokazati, do katere mere je za slabo stanje kriv Zavod za zavarovanje Slovenije, ki odmerja cene zobozdravstvenih storitev. Lahko pa rečemo, da bi za oskrbo morali namenjati več denarja. Kot smo slišali, je obseg zbranih sredstev iz prispevkov obveznega zavarovanja nezadosten že za kritje priznanih pravic bolnikov, kaj šele dejanskih potreb. Skoraj za polovico zmanjšan izdatek za zobozdravstvo glede na čas pred osamosvojitvijo ne more plačati za vedno dražje storitve, ki jih prinaša napredek v stroki. Prav tako bi bil sistem zobozdravstva kot tudi zdravstva zares solidaren, če bi tisti, ki imajo več, tudi prispevali več. 

Oddajo sta pripravili Gloria in Urška. Urednikoval je Luka. Lektorirala je Neža, tehniciral Seliškar, brala sva Živa in Biga.