Šank filozofija Černobila

Šank filozofija Černobila

Recenzija izdelka
17. 6. 2019 - 13.00

“Še boljše kot The Wire”, “Najboljša serija do zdaj!”, “Noro!”, “Ej, nujno glej Černobil” so le fragmenti hajpa, ki smo ga v zadnjih mesecih lahko detektirali na socialnih omrežjih ali pa zgolj ob pivskem hlajenju s prijatelji. Če se to dogaja tudi vam, niti slučajno ne živite v bubblu. HBO-jeva miniserija Černobil je še pred svojo finalno epizodo dobila rekordni rating na IMDB-ju, članek o pravi černobilski nesreči pa je že več kot mesec dni najbolj bran vnos na Wikipedii. In če mislite, da niti to ne priča o razsežnosti hajpa, dodajmo, da je tole že druga recenzija šova na vaši najljubši frekvenci - in niti slučajno ni zadnja. Ob pol devetih danes boste lahko prisluhnili oddaji Temna zvezda, ki se bo posvetila - uganili ste - seriji Černobil

Faktorjev popularnosti te serije je mnogo; od menda zelo natančne kopije sovjetske estetike do “distaster porn” aspekta. V naslednjih nekaj odstavkih se bomo posvetili sporočilnosti Černobila, torej komentarju družbene stvarnosti. Še pred tem pa krajši disclaimer. Serija mi je praktično zamorila v prvih nekaj minutah, ko sem slišal prve izgovorjene besede. Bile so namreč v angleščini, moderni lingui franci. Zakaj zaboga serija, katere glavni adut je menda avtentičnost, uporablja jezik, ki nikakor ni bil prisoten pri obravnavanem dogodku? Tvegavši, da zvenim “woke af”, leta 2019 smo, no! Netflix na polno stavi na lokalizirane produkcije, ravno tako gigant HBO pa lagano casta britanske in švedske bigshote. Ampak ajde, gremo dalje. 

1. kritika HBO-jeve serije Černobil
 / 14. 6. 2019

Glavno sporočilo serije je prisotno že v njenem podnaslovu: “What is the cost of lies?” oziroma “Kaj je cena laži?” - tak je tudi prvi oz. zadnji monolog Valerija Legasova, glavnega sanatorja černobilske katastrofe. To je praktično rdeča nit serije, ki še posebej cveti v popolnoma fikcionaliziranih delih serije. Ulana Homjuk, glavna iskalka resnice, je izmišljen lik. Sodni proces v finalni epizodi je ravno tako v celoti dramatiziran. Če vas podobe gasilcev, katerih post-radiacijske face izgledajo kot margerita s kupčki mozzarele, niso prepričale, da je zanikanje resnice slabo, je za vas glavni ustvarjalec Craig Mazin, sicer poznan po cinematičnih presežkih tipa Hangover 2, pripravil približno dvominutni komentar po vsaki epizodi, v katerem vam še enkrat pove, da je sistem, ki temelji na lažeh, slab sistem. 

Trdim, da je univerzalnost sporočila “neresnica je bad, resnica je gud” eden glavnih aspektov privlačnosti serije. V serijo lahko svoje politične vizije umestijo tako progresivci kot tudi novodobni konservativci. Prvi bodo lahko gledali Trumpa, Grimsa in druge, ki se na vse kriplje upirajo pripoznavanju globalnega segrevanja. Spet referenca na post-epizodni komentar: “Resnico lahko zanikaš le toliko časa, preden ti ne izbruhne v obraz.” Ali pa na primer scena, ko se iskalka resnice Komjuk bode s partijskim funkcionarjem in mu na neki točki zabrusi: “Jaz sem jedrska znanstvenica, ti pa si pred tem delal v tovarni s čevlji”, kar bi kaj kmalu prevedli v “Mi smo znanstveniki, zaposleni na EPA, ti pa reality show bogataš.” Gre za postavljanje znanosti na piedestal, ki ga zadnje čase lahko opazimo tudi v novoreku ekologov - nove smernice naročajo, da “global warming skeptikom” rečemo “climate science deniers”. 

Fascinacija nad Resnico in primatom dejstev bo navdušila tudi novodobne konservativce. Znani vzkliki desničarskega manleta Bena Shapira “Facts don’t care about your feelings” ali “Destroyed by Facts and Logic” se namreč čudovito vklapljajo v koncept “zataškanja” katastrofe s strani Sovjetske zveze. Smo pravkar rekli sovjetske? Evo, še en razlog več, zakaj bodo desničarji oboževali zadevo - serija namreč vsebuje polno “red scare” bombončkov. Od govora šefa KGB o ustvarjanju naracije za narod do pričanja Legasova pred sodiščem, kjer poudarja, da je pač Sovjetska zveza edina država, ki špara pri jedrski energiji in o tem še laže državljanom.

Univerzalnost sporočila o škodljivosti laži tako deluje s podobnimi mehanizmi kot šank filozofija. Neskončni truizmi tipa “Vsi so barabe” ali “Noben ne sprejme odgovornosti” pač funkcionirajo v katerem koli kontekstu. Hkrati pa so mehanizmi, ki produkcijo laži spodbujajo, popolnoma zakriti. Namesto tega dobimo karikirano podobo Sovjetske zveze, kjer bolj kot praktično liberalizirana 80-ta gledamo Stalinova 30-ta, kjer partijski funkcionarji kar vsepovprek grozijo s strelskim vodom.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Uf, prej šank recenzija. Ali karkoli že to je. Ampak grem vsaj jaz po vrsti. Skoraj edini komentar na mestu v tej recenziji je umanjkanje ruščine. Jebi ga, nihče ni pričakoval takega uspeha serije in je bilo tako lažje. Ulana Homjuk je fiktivni lik, ki nadomešča kopico znanstvenikov, ki se je ukvarjalo s problemom. In problem je bil velik. Verjetno veš, zakaj je lažje narediti en lik namesto desetih. Sodni proces je bil res dramatiziran, a vseeno je Legasov povedal vse to, kar pove v seriji. Ala mu vera. Verjetno brez moralno napihnjenega govora na koncu procesa. Podobe gasilcev niso prav nič pretirane. Kako le, če so skoraj gledali v odprto sredico reaktorja.
Zagovarjanje sovjetskega sistema na koncu pa je prav tako patetično kot ameriški pogled na ta isti sistem. Razen tega, da so junaško omejili nesrečo, so Sovjeti nesrečo (na škodo ljudi) skrivali, kar se da dolgo, nato pa še dlje prikrivali razsežnosti. Tudi popravilo RBMK reaktorjev je trajalo precej dlje, kot bi človek po taki nesreči pričakoval.
Mislim, da je od Američanov težko pričakovati, da bi naredili bolj realen popis dogodkov in se obenem držali zakonitosti novodobnih tv serij. Rusi, recimo, še niso naredili primerljivega izdelka. Zakaj neki? Verjetno je težko drezati v tako boleč spomin v državi, kjer še vedno zapirajo režiserje. No, k sreči je vsaj boljše kot v 30-ih.

ss内容ss

bi od američanov težko pričakoval bolj veristično in faktografsko reprezentacijo dotične nesreče.

ne štekam, zakaj tudi ti padaš na štefančičevski diskurz, da je serija popolna za vse sovražnike socializma in komunizma, da je preveč poudarka na znanstvenosti intelektualcev vs neznanstvenosti partije. še najmanj je bilo problematično črno-belo portretiranje politike, se mi zdi lame, da je levičarjem težko priznat, da je bil dotični fuckup predvsem posledica katastrofalnega decision-making procesa, ki je bil pač posledica političnega ustroja SZ (kar ne pomeni, da bi bila kje drugje nesreča apriori bolje administrirana).

kljub liberalizaciji, perestrojki in odpiranju na zahod je bilo za sovjetsko oblast priznanje te nesreče in takojšnja prošnja za pomoč zahodu pač še vedno preveliko metaforično priznanje kapitulacije nad sovjetskim projektom. priznanje bi bila / je bila potrditev zmotljivosti partije, vsekakor dovolj usoden žebelj v takrat še odprti krsti SZ.

sam bi prej kot resnica vs neresnica rekel, da je glavni point in fascinacija serije problem POLITIČI INTERES vs JAVNI INTERES oziroma koliko lahko kot izvajalec politike, kot funkcionar presežeš svojo vest, svoj drive po preživetju za voljo, za zaščito neke višje ideje, za afirmacijo nezmotljivosti partije in sovjetskega projekta. torej kako so lahko funkcionarji, kljub zavesti o daljnosežnih posledicah zase, svoje družine, ukrajino in širšo evropo, bili nesposobni ugovora vesti.

a se ti zdi, da bi moralo biti v seriji več politikov, ki so takoj stopili v bran ljudi in klicali po nemudni javni najavi katastrofalnih posledic nesreče? a jih je bilo v resnici več? ali misel, da je bilo v številnih komitejih nedvomno nemalo funkcionarjev, ki je podvomilo v odločitve IK, ki pa ni spregovorila, dovolj, da serijo kritiziraš kot propagandistično? a je KGB portretiran kot preveč zloben?

na kaj misliš, ko praviš, da "so mehanizmi, ki produkcijo laži spodbujajo, popolnoma zakriti"? precej mehanizmov je bilo, čeprav za voljo širše publike shematično, prav lepo prikazanih.

pač ne gre za portret liberalne SZ v poznih 80. letih, gre za prikaz hendlanja specifične situacije, v kateri pač liberalni tokovi in odpiranje družbe proti zahodu, vsaj pri sprejemanju partijskih odločitev, očitno niso igrali omembe vredne vloge, sicer bi takoj zaprosili za pomoč zahod, dali ljudstvo na prvo mesto in pri hendlanju globalne katastrofe vključili cel svet... kar so storili, po tem, ko so po tednih zanikanja priznali svojo nezmožnost.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.