Pahor proti Pahorju: skupaj za vedno!

Pahor proti Pahorju: skupaj za vedno!

Oddaja
Anonymous
20. 11. 2017 - 9:45

Fotografija: Borut pahor / Instagram

 

Dobro jutro in lepo pozdravljeni v nekdanji sredini jutranji rubriki Napihovanje, ki jo po sedmih letih priložnostno obujamo v izvirni sestavi naših poročevalcev-Napihovalcev in naše izvirne napovedovalsko-špikerske ekipe. Tako takrat kot sedaj čas teče kakor voda, zemlja se obrača okoli sebe in okoli sonca, vse se spreminja, vse propada, vse mineva - ostaja le Napihovanje in Radio Študent …

In, seveda, Borut Pahor, za katerega se je izkazalo, da je bolj trdoživ politik od Dimitrija Rupla, Janeza Janše in Karla Erjavca skupaj. Vsi seveda vemo, da Pahor ni od včeraj, vendar stavimo, da marsikdo med vami, naše cenjene poslušalke in poslušalci, ne ve, da bo naslednje leto vaš in naš novoizvoljeni novi-stari predsednik slavnostno obeležil že četrto desetletje svojega političnega delovanja. Toliko je namreč minilo od takrat, ko se je nekega lepega dne 15-letni novogoriški gimnazijec Borut Pahor odločil zakorakati v vodstvo Zveze socialistične mladine Slovenije.

Bilo je to davnega leta 1978, torej še preden se je ljubljanski študent mednarodne politologije Borut Pahor odločil zakorakati po modnih pistah. In sicer samo zato, da bi lahko odplačeval te svoje politološke študije, ki jih je slavnostno končal s temo Prizadevanja neuvrščenih za mirno reševanje sporov med članicami gibanja, za kar je, če ne veste, prejel tudi nagrado Prešernovega sklada in Zoretovo nagrado. Nakar je s 26 leti postal najmlajši član centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Nakar je postal še član njegovega predsedstva. Nakar je postal … Borut Pahor!

Teh biografskih podatkov pa nikakor ne navajamo zato, ker bi želeli izpostavljati nekakšne diskontinuitete v psevdopolitični misli in stališčih našega novoizvoljenega, novo-starega večnega predsednika brez portfelja Boruta Pahorja, temveč prav nasprotno – ker želimo poudariti njegovo psevdopolitično doslednost. Namreč, kako lahko drugače opišemo Pahorjev populistični psevdopolitični program kot »prizadevanje neuvrščenega za mirno reševanje sporov«, če parafraziramo naslov njegove diplomske naloge, ki jo je zagovarjal pred natanko 30 leti.

Kaj pa mislimo s tem, da je Borut Pahor psevdopolitik? Na kratko, psevdopolitika ni nič drugega kot »mirno reševanje sporov«. Gre, skratka, za spravo – »sprava« pa je beseda, ki jo je Pahor v predvolilni kampanji ponovil vsaj 12.354-krat, če je verjeti štetju superračunalnikov v našem novem tajnem raziskovalnem Inštitutu za napihovanje statistike. Večkrat od tega naj bi ponovil le besedo »skupaj«, kar je razumljivo, saj se je tako glasil njegov imbecilni volilni slogan: Pahor SKUPAJ. Vendar, glej ga zlomka, »skupaj« je seveda le drugo ime za »spravo« – »sprava« pa le drugo ime za »mirno reševanje sporov«. In tako naprej, in tako nazaj – v pahorjevsko psevdopolitično psevdoneskončnost. Ergo, Borut Pahor je dosleden v svoji psevdopolitiki.

Ergo, Borut Pahor je dosleden. In njegova doslednost je neskončna. Namreč, ne le, da je predsednik Pahor ostal zvest nekdanjemu študentu politologije Pahorju. V še večji neskončni meri je predsednik Pahor ostal zvest nekdanjemu manekenu Borutu. Pravzaprav, naš oddelek za shizoanalizo je po dolgih in temeljitih raziskavah končno in dokončno ugotovil, da sta se pri mladostniku Borutu Pahorju – ki je že takrat torej hodil po dveh vzporednih pistah: manekenski in politični – ti dve pisti oziroma temeljna poklica njegovega življenja tako neločljivo sprepletla med seboj, nekje tam v globinah njegovega nezavednega, da je on, Borut Pahor, za vedno izgubil zmožnost ločevanja med manekenom Borutom in politikom Pahorjem. In je tako postal to, kar je: Borut Pahor – maneken politike, politološki maneken. Skratka, psevdopolitik. Kar ni nič hudega, Borut, da se razumemo, saj, kot vemo, pravih politikov že zdavnaj ni.

Po tem presenetljivem odkritju našega shizoanalitičnega oddelka smo zaskrbljeni prepustili »Primer Pahor« naši futuristično nastrojeni frakciji. Vendar ta še do danes ni uspela ugotoviti, kaj bo Pahor delal v naslednjih petih letih, potem ko si je v prvem mandatu maksimalno pobelil zobe, porjavel polt v solarijih in na eksotičnih destinacijah, poteč se od domotožja? So pa naši superračunalniki s stoodstotno gotovostjo ugotovili, da se tudi sam Pahor sooča z dilemo kam in kako naprej.

Kam in kako naprej, če si svojo manekensko-politično kariero ter telesno in umsko kondicijo privedel do maksimalnih, skorajda nadčloveških zmogljivosti - z neskončnimi predvolilnimi in medvolilnimi hojami in teki ter trdim fizičnim in umskim delom v praktično vseh znanih poklicih, vključujoč urjenje v vseh obstoječih in neobstoječih obrteh, katerih ni obvladal niti tovariš Tito? Pred Pahorjem je lahko le Jezus hodil po vodi, vendar je predsednik Pahor z izumitvijo nove športne discipline supanja predsednika države po topli vodi Blejskega jezera v poslovni obleki dokazal, da se tudi to da. Vse kar rabiš je jezero, deska, veslo, poslovna obleka, manekenska drža in, seveda, Instagram.

Vzporedno s »Primerom Pahor« je naš shizoanalitični oddelek seveda delal tudi na analizi »Primera Šarec«, ki se je izkazal za enako, če ne še bolj presenetljivega. Na temelju presunljivih odkritij oddelka za shizoanalizo pa je že omenjena futuristična frakcija Napihovanja, s pomočjo že omenjenih superračunalnikov, že en teden pred prvim krogom z gotovostjo predvidela, kdo bo šel v drugi krog predsedniških volitev. Vendar so se glede drugega kroga naši statistiki ušteli, saj so napačno predvidevali 5,86 % glasov prednosti za Marjana Šarca – zgodilo pa se je ravno obratno – saj je Pahor v drugem krogu premagal Šarca, z enako procentualno razliko – 5,86 % glasov. Kako nam je uspelo predvideti rezultate prvega kroga, zakaj smo se ušteli glede drugega kroga in kako smo se ušteli s takšno diametralno natančnostjo?

To diametralno napako za 5,86 % naš statistični urad pripisuje temu, da je Borutu Pahorju pred zadnjim predvolilnim soočenjem v drugem krogu uspelo razkriti ter obrniti v svojo korist skrajnje zvito igralsko-politično strategijo kamniškega župana in prostovoljnega gasilca Marjana Šarca, ki je poleg tega in pred tem bil, kot vemo, še šolani igralec in izvrsten oponašalec politikov. Šlo je pri tem za skrajnje zvito volilno strategijo in proti-strategijo, ki ju niti naši novi superračunalniki niso mogli predvideti. Pa vendarle se je ta zapleteni predvolilni klobček začel razmotavati, ko smo na temelju poročila naše kamniške obveščevalne zalege retroaktivno ugotovili, da je Marjan Šarec do svoje predvolilne strategije prišel povsem naključno, na lanskoletni prednovoletni veselici prostovoljnega gasilskega društva Šmarca, katerega je tudi sam ponosni član. Pripetilo se je tako, da so mu že dobro vinjeni gasilski kolegi sugerirali, naj kandidira na predsedniških volitvah. Hkrati pa mu svetovali, kako naj premaga Pahorja.

»Posluš me, Marjan, kaj ti mam za povedat …«, naj bi vinjeno šepetal Šarcu na levo uho nek starejši, izkušeni gasilski kolega, objemajoč ga čvrsto okoli vratu, »dobro me posluš, Marjan … Če ti že tako dobro gre od rok igrati kamniškega župana, zakaj ne bi raje igral predsednika države? Zakaj pa ne? To ti je kot v tisti Balaševićevi pesmi o petelinu, ki je fukal vse, kar mu prišlo pod tiča: 'princip je isti, sve su ostalo nijanse' …«

Nakar se je temu prvemu pridružil še nek drugi gasilski kolega, še bolj vinjen kot tisti prvi. Ta je v drugo, desno uho Marjana Šarca položil naslednje usodne besede, ki bodo za vedno spremenile geografijo in zgodovino slovenske politične scene: »Posluš ga, Marjan, dobro ga posluš! Če znaš igrati kamniškega župana … In če si znal igrati in oponašati Janeza Drnovška, Janeza Janšo, Antona Ropa, Jelko Kacin … celo Karla Erjavca, jebenti!… - boš menda znal oponašati še tega jebenega Boruta Pahorja! Saj to menda ni težko … saj ste si že tako podobni … loh bi mu bil sin ali mlajši brat … Ti si igralec, on maneken, to ti je praktično isto … Skratka, Pahor proti Pahorju! Naju razumeš, Marjan? Igral boš Pahorja, razumeš, Pahorja boš igral! Samo tako ga lahko premagaš, samo tako loh zmagaš: Pahor proti Pahorju! Marjan! Pahor! Marjan! Edino tako, Marjan, lej ga Pahorja nared to, Marjan, nared ga! Za nas! Zase! Za Kamnik! Za Zvezo naših 13 kamniških prostovoljnih gasilskih društev! Za naše gasilsko društvo Šmarca, Marjan! … «

Tako je torej bila vzpostavljena ta zvita in domiselna politična strategija, ki je Marjanu Šarcu, ki je pravzaprav le igral Boruta Pahorja po svojih najboljših močeh, prinesla 47,07 % glasov v drugem krogu. In dobil bi jih še več, in celo zmagal, natanko tako kot so predvidevali naši statistiki, če izkušeni politični lisec – namreč pravi Borut Pahor – na predzadnjem  soočenju končno ne bi doumel »kam pes taco moli«. Namreč, da bo on, nepremagljivi Borut Pahor, izgubil volitve, samo zaradi tega, ker Marjan Šarec igra in oponaša njega – nepremagljivega Boruta Pahorja! Sicer z nekakšnimi dodatnimi odtenki janševsko-erjavčevskega kamniškega cinizma, a vendarle … To se on sam s sabo bojuje in debatira! Z druge strani ni nihče drug kot on sam – Borut Pahor!

Preostanek te presunljive politične zgodbe je dobro znan vsem. Dan po predzadnjem soočenju je predsednik Pahor, sredi še enega predvolilnega teka ob Blejskem jezeru, s telefonom v roki, nenadoma prišel do svoje nove volilne proti-strategije. Detektivska služba Napihovanja, ki ga je na skrivaj spremljala na tem teku, nam je dostavila posnetek, ki priča o tem, da je predsednik Pahor v nekem trenutku nenadoma nehal teči.

In se je ustavil. Borut Pahor je nehal teči. In se je ustavil. In se za trenutek zagledal v nepregledne globine Blejskega jezera, ki je imelo zeleno barvo njegovih oči. Potem pa je dvignil pogled v daljavo in se zagledal v višine Triglava, ki se je dvigoval nad njim v daljini kot njegova porjavela manekenska postava nad Blejskim jezerom. Nakar je pogledal v svoj telefon. Nakar se je nasmehnil tako, da su mu se ustnice razvlekle od ušesa do ušesa, njegovi beli zobje pa so zasijali kot sonce, ki se je pravkar dvigovalo nad Triglavom, toplo božajoč njegovo mehko in rjavo predsedniško kožo. 

In potem je on, predsednik Pahor, preroški razločno – kot da bi govoril tej gori, ali temu jezeru, ali temu soncu, ali tistemu svojemu telefonu - izrekel to zvito, to prevratno misel, s katero si je začrtal svojo novo politično proti-strategijo in tlakoval modno pisto svoje nadaljnje politične kariere. Bila je to skrajnje zvita misel, katere je sposoben le vešč in prekaljeni modno-politični lisec in mislec, kot je on sam - on, Borut Pahor, ki že skorajda štiri desetletja gazi po slovenskih politično-modnih pistah in avtocestah:

»Konec je! Konec! Ne bom več tekel!«, je šepete zavpil predsednik Pahor, jemajoč sapo. »Če me on, ta igralec, komik, ta Marjan Šarec, misli premagati s tem, da bo igral mene – mene, Boruta Pahorja! – se je malce uštel! Ker ni računal na to, da sem tudi jaz igralec! A malce boljši! Ne, jaz ne bom igral Marjana Šarca. Prav tako ne bom igral Boruta Pahorja. Jaz sem, ki sem – Borut Pahor! Zato bom igral Marjana Šarca, ki igra Boruta Pahorja! Tako bom zmagal. Pahor SKUPAJ! SKUPAJ nama bo uspelo!«

Aktualno-politične oznake: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

to pa je res en izmed top uvidov v psiho-analitskega manekena - našo gulikožo.

pfff. to je pa res vrhunsko! v celoti še bolje!
zihr bo zdej Pahor v naslednjem mandatu šel v rudnik in postal krt.

nije borut psiho, on je shizo...-mizo..

in potrata časa, je to dolgočasno ponavljanje tega, kar srači vsaka slovenska sraka ...

Odlicno.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.