Neki drugi punk

Neki drugi punk

Oddaja
9. 11. 2017 - 14:30

Začnimo na koncu neke lepe ideje. Romantična ali idealistična podoba punka nas napeljuje na misel, da je bil punk čist in nepokvarjen le na svojem začetku, v zakotnih beznicah Londona in New Yorka Torej smo pri koncu ideje punka kot katarzičnega dogodka, ki obrne družbo in glasbo in po katerem naj bi bilo vse drugače. Ta ideja se je pokazala za iluzorno že takoj na začetku zgodovinskega angleškega punka pred štiridesetimi leti. Punk pa v svojih neštetih manifestacijah bolj ali manj umazan živi dalje. Pa če nam je to všeč ali ne.

Ključno je razumevanje punka kot heterogenega gibanja. In tega, da heterogenost vzpostavljajo drobne razlike med podžanri, ki se kažejo tako idejno kot žanrsko. V teh razlikah gre iskati željo po ohranjanju izvorne ideje punka, ki je alternativa realno obstoječi družbi. Prav zato je v Sloveniji punk izraz upora tako v nekdanjem socializmu kot pozneje v kapitalizmu. Distinkcija oziroma pravovernost pa zahteva tudi nova poimenovanja. Sploh če si vsaka nova pojavnost punka želi čim bolj utelesiti izvorno idejo punka. In se v mnogih primerih tudi ne more izogniti ponavljanju.

Prevladujoča podoba punka v Sloveniji je punk prve polovice osemdesetih let. Tak je bil pogled na punk tudi na začetku devetdesetih. A kaj lahko naredi nekdo, ki čuti in misli, da lahko upornost izraža z glasbo? Rodil se je prepozno, podoba punka, ki ironizira preteklo družbo, ki se je pred njegovimi mladimi očmi sesula sama vase, pa deluje samo še smešno. Nacionalna evforija ob nastanku nove države Slovenije ga ne preslepi. Prihodnosti ni, če si je sam ne narediš. Prvo dejanje pa je prevzem identitete hardkora, obogatene z osnovnimi idejami straight edge gibanja.

Straight edge se je pojavil v začetku osemdesetih v ZDA kot podzvrst hardkora, ki je zavračala nihilizem in nasilje punka. Hkrati je svojo energijo usmerjala v grajenje scene, samoorganizacijo koncertov, medijev, bendov in založb. Karikirano je sicer straight edge označen kot gibanje mladine, ki ne uživa alkohola, cigaret in prepovedanih drog, njegovi pripadniki pa pogosto ne uživajo mesa in druge hrane živalskega izvora. A naša interpretacija je bila širša. Odgovor na vprašanje, zakaj smo v Novi Gorici v devetdesetih hardkor povezali s straight edgem pod enotno znamko 13. brat, je na dlani. V državi, kjer je himna pivska zdravica, je bilo poistovetenje s straight edgem za nas ultimativna državljanska neposlušnost ter radikalno stališče proti celotni družbi. In tudi priložnost za svoj začetek.

Ker neposredno uničenje obstoječe družbe ni bilo mogoče, smo se s hardkorom usmerili v vzpostavljanje paralelnega sveta oziroma avtonomije. Tudi zaradi tega, ker naš vzporedni svet za množične medije ni obstajal. Z bendom Man in the Shadow smo denimo lahko imeli več kot sto koncertov po Sloveniji in v tujini, a smo bili  le enkrat omenjeni v Mladini. Seveda dejstva, da se v drugih osrednjih medijih sploh nismo pojavili, ni treba posebej poudarjati. A to nas ni motilo. Gradili smo vzporedni svet, v katerem kompromisi niso mogoči. Mladina, Novi Rock in podobni izrazi urbane pluralistične družbe so bili za nas gnili kompromisarji, v varnem vesolju vsemogočnega LDS-a, prej nasprotniki kot sopotniki.

Naši soborci so bili nešteti posamezniki in kolektivi, raztreseni po celem svetu, ki so prisegali na nemogočo, hrupno in hitro glasbo, ki so vstopili v McDonalds le v primeru izvedbe direktne akcije. Ki so v fanzinih še rosno mladi razpredali o seksizmu v družbi pa tudi na lastni sceni. O naši glasbi in sceni so brali hardkorovci po vseh kontinentih, našo glasbo so v različnih formatih izdali podobni zanesenjaki v Peruju, Maleziji, Španiji, Franciji, Nemčiji, Srbiji, na Hrvaškem. Svojo poezijo si lahko prebiral tudi v španskem jeziku. Mreženje je potekalo neprestano, na začetku samo s pomočjo navadne pošte in redkih telefonskih klicev. Internet je bil še v povojih. Informacije so potovale počasneje, a to ni bila ovira za spoznavanje nove glasbe in dogajanja na drugih scenah po svetu.

Ukvarjanje z glasbo in razmišljanje o njej dejansko ni bila najstniška muha. Bila je prekleto resna stvar in kot tako smo jo tudi jemali. Brez pogodb in garancij je prišel bend z drugega konca sveta v tvoj kraj, s stoprocentnim zaupanjem, da boš organiziral koncert po svojih najboljših močeh. Potrebna je bila delovna etika in visoka stopnja odgovornosti, saj so bili od tebe odvisni ljudje, ki so se odpravili na enomesečno avanturo. Morda  se to zdi precej nezabavno početje, a temu ni bilo tako. Doživljanje koncertov, pisanje in urejanje fanzina je bilo zelo močno čustveno doživetje. Verjetno smo bili tudi prvi, ki smo uporabljali oznako emo v zvezi z našo glasbo - prav zaradi osebne note glasbe in besedil, ko avtor ni več le opazovalec, temveč del svojega ustvarjanja. Seveda je tudi oznaka emo služila ločevanju od druge scene po slovenskih krajih, ki je na naše novotarije pogosto gledala z nezaupanjem.

Hardkor scena devetdesetih seveda ni mogla trajati večno. V svoji brezkompromisnosti je lahko vztrajala, dokler se je preživelo brez rednih služb in dohodkov. Na začetku novega tisočletja je počasi zamrla. Akterji smo seveda nadaljevali v mnogih glasbenih in drugih projektih: pri tem smo lahko ponekod ohranili avtonomnost delovanja, drugod je bilo potrebno več kompromisov in usklajevanja interesov. A še vedno je tu želja po ustvarjanju, izzivanju družbene stvarnosti in iskanju alternativ. Kajti svet ni nič boljši kot pred dvajsetimi leti. Prej nasprotno. In dokler bo ta želja po spremembi sveta prisotna okoli nas, tudi punk v nas ne bo umrl.

 

Komentar na glasbo za Fokus punk je pripravil Marko Rusjan

Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Dober svet je bil ta paralelni svet.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.