Nawa, 2015

Vse prepogosto se glasbi, zakoreninjeni v nam tuji, nezahodnjaški kulturi, zgodi, da pristane v košu z ohlapno nadžanrsko oznako svetovna glasba in se pri tem zabriše individualni izraz umetnika. Ponekod je le-ta še posebej zapostavljen in do javnosti pricurlja le malo sadov, zorečih v navidezni praznini, sredi katere je iz tega ali onega razloga moč slišati le viže tradicionalne in popularne glasbe. A vendar se tudi sredi takšnih puščav najde kakšen vrelec navdiha, ki si ga je težko prilastiti ali ga zajeziti. Predvsem kadar je ta skupek mnogih podtalnih tokov, združenih v enem izviru. Takšen, malce slikovit oris lepo pristaja glasbi skupine Alif. Nocoj se posvečamo njihovemu prvemu dolgometražcu z imenom Aynama – Rtama, v prevodu: Kjerkoli  pade. Album je izdan pri neodvisni založbi Nawa.

O skupini in njenem nastanku pravzaprav ni veliko povedati, saj je nastala šele 2012. leta kot rezultat glasbene delavnice, kateri so se prek mreže poznanstev iz prejšnjih sodelovanj pridružili glasbeniki. Namesto skupini, nastali iz tega projekta, bi lahko kar nekaj prostora raje namenili njenim vsestranskim članom, za katerimi se vijejo sledi zanimivih zvočnih avantur. Najmarkantnejši član, ustanovitelj omenjene produkcijske hiše in idejni vodja je iračan Khyam Allami. Priznan etnomuzikolog in igralec ouda oziroma orientalske lutnje je bil v začetku glavni pobudnik za nastanek skupine in avtor njenih prvih skladb. Prav v tistem obdobju se je prebil iz  akademskih krogov in postajal prepoznaven tudi med širšim občinstvom. Kljub temu pa se je vloga komponiranja kasneje v večji meri prenesla na Maurice Louco. Elektroničar in producent egipčanskega porekla je pesmim bolj kot vsi ostali narekoval strukturo in zvočno teksturo. Naslednji v skupini je vsestranski palestinski glasbenik Tamer Abu Ghazaleh. Poleg igranja buzuqa – še enega orientalskega brenkala – je avtor nekaterih besedil, ki jih kot pevec v skupini tudi interpretira. Zadnja, a nikakor ne najmanj pomembna, sta še člana ritem sekcije, oba po rodu iz Libanona. Tolkalec Yassine Khaled in basist Bashar Farran sta s svojim neumornim groovom gonilo kolektiva in središče, okoli katerega se gradijo ostale zvočne plasti.

Album Aynama – Rtama je ovit v nekakšno navidezno preprostost. Lihoštevni ritmični vzorci bobnarjeve baterije so na trenutke nepremično repetitivni, a vendarle prispevajo dinamičen tok udarcev in zvenov, ko njihovo vloga prevzame kateri od drugih članov. Najsi bo to katerikoli od ostalih inštrumentov, nobenemu se ni odveč ujeti v osprednji ponavljajoči se motiv in ustvarjati podlago ostalim. Tu se nato ustvarja prostor za igro harmoničnih, polifoničnih dopolnjevanj, ki se zvočno izjemno dobro skladajo. Vodilno besedo si med seboj predajajo skorajda neopazno in se nežno spajajo nazaj z ostalo zvočno sliko. Oud in buzuq sta s svojimi mehko zvenečimi strunami  nosilca večine okrasja, temelječega na orientalski modalni melodiki, bas pod njima pa ga neutrudno povezuje. Kdaj pa kdaj se v njihov zvok prikrade kakšna elektronska modifikacija in inštrumente približa sintovskim plastem, ki se nizajo v ozadju in na trenutke v stereo tehniki nihajo in odzvanjajo po prostoru.

Navdih za teme skladb so glasbeniki sprva črpali iz poezije v klasični arabščini, kasneje pa so se osredotočili na bolj individualizirana izkustva, ki jih je zanje v bolj pogovornem in narečnem jeziku ubesedil Ghazaleh. Čeprav je interpretaciji arabskih avtorjev v večji meri botrovala stiska s časom, sta izbor avtorjev in tem zelo zgovorna. Uvodna pesem albuma, ustvarjena izpod peresa iraškega bitnika Sargona Boulusa, opeva Hulago – mesto, ki je simbol padca Bagdadskega kalifata v kolektivni zavesti Arabcev. Boulus premesti ponovno uporabo simbola v prejšnjem stoletju, ko se je družba Bližnjega vzhoda zaradi kolonializma znova začela razkrajati. In biriči še ne odnehajo, tudi ko je truplo že mrtvo, nam pravi še ena od njegovih pesmi, ki so jo Alif prikladno uglasbili v morbidnem vzdušju. Na albumu najdemo še pesmi Faiha Abdulhadia in Mahmouda Darwisha, napisane v duhu nadrealizma in želje po svobodi iznad kulturnih okovov. 

Skupino Alif je združil proces ustvarjanja. Njihovo delovanje kot kolektiv je dober primer nekakšnega umetniškega panarabizma. Delovanje članov skupine skozi mnoga sodelovanja ter vzpostavljanja neodvisnih produkcijskih studijev in medijskih platform širi mrežo ustvarjalcev na Bližnjem vzhodu. Celota, nastala iz raznovrstnosti žanrskih usmeritev posameznikov, nosi še mnoge možnosti in smeri, kamor se bo njihov ustvarjalni tok razlil. In v prihodnje bi bilo zanimivo opazovati, v katere smeri se bo podal.