Young, Atlantic, 2025

Zahodnjaška mitološka odprava v iskanju svobode in umetniškega, glasbenega navdiha že desetletja poteka po vzhodu Evrope – od časa mističnega Vzhodnega Berlina v sedemdesetih, Bowiejevega komada Warszawa, Joy Division in novega vala. Vzhod je brutalno seksi, avtentičeno grd in plastično postmodernističen. Filozofsko barvit v neskončni sivini. Ovit v mistiko lastne bede. Pa vendar je tudi popoln pobeg za romantizirajočega umetnika, ki želi uiti tesnobi ameriško-zahodnih sanj. Moskva, Varšava, Leipzig, Berlin, Budimpešta, Kijev in Praga so znani po svoji »avtentični alterrejverski sceni« – po izkustvu temačnih, malih, podzemnih kockah, v katerih sinhrono plešemo z neznanimi silhuetami, medtem ko nam po možganskem živčevju vitalnost poganja odličen, neustavljiv in temačen techno. Na tej rejverski misiji se je leta 2022 znašla tudi FKA twigs, ki je med snemanjem filma The Crow obiskovala praške techno temnice, polne mladih lokalnih alternativnih rejverjev. Te rejverje je opisala kot »effortlessly cool« ali pa, kot je enak občutek interpretirala poljska novinarka in avtorica Agata Pyzik, »poor but sexy«. Iz tega izgubljanja niti časa in prostora, doživljanja evforije skozi ples in glasbo je vzniknil navdih za letošnji album Eusexua.

FKA twigs ustvarja v sferi alt in art popa že od leta 2012. Prvi album LP1 in drugi Magdalene predstavljata umetniška izdelka, izgnetena iz najglobljih bolečin, ranljivosti in strtosti. Z njima si je ustvarila renome drzne alt pop umetnice, ki podira meje, kar se je izrazilo v zagličani produkciji in noisy beatih, eteričnem in ekstremno visokem vokalu ter R'n'B-jevsko mehki melodičnosti. Že na začetku je kot glasbenica in plesalka sodelovala z dobro vzpostavljenimi imeni popularne kulture. Iz glasbene sfere lahko izpostavimo producentska imena, kot so Arca, Doon Kanda, Oneohtrix Point Never, Nicolas Jaar in Koreless. Krog sodelovanja je vedno izražal njeno željo po zvočnemu eksperimentiranju in potiskanju meja popa čez mejo žanra samega. S Korelessom je zgradila aranžmaje tudi na albumu Eusexua, poleg njega pa lahko v uvodnem, istoimenskem komadu na kitari slišimo tudi art pop sopotnico Eartheater. V skladbi Drums of Death se ji je z besedilom in glasom pridružila kvir umetnica tintin. Iz seznama sodelovanj tako lahko predpostavimo, da je Eusexua zvočno nadaljevanje plošče Magdalene iz leta 2019.

Toda referenca in gledišče, s katerega se vijejo bas, ritem in teme, sta drugačna. Kot smo nakazali, je tokrat v središču poklon rejverski sceni, njenim tradicionalnim klubskim žanrom, kot so techno, house in drum'n'bass, ki jih vpleta v svoje nekonvencionalne pop, R'n'B in soul strukture. Teh žanrov ne vnaša v celoti, temveč si pomaga z njihovimi avrami in vzdušji. Poudariti moramo tudi, da je FKA twigs interdisciplinarna umetnica, njena glasba pa je ves čas tesno povezana z gibanjem, sodobnim plesom in plesom ob drogu. Vse to se izrazi v nenehnem spreminjanju, v progresiji in ne v ponavljanju, ter v naraščanju napetosti, nenadnem spuščanju kot tudi dopuščanju nenehne možnosti odprte, gibalne interpretacije.

Konkretizirajmo to s primerom. FKA twigs uporablja klubske ritme, da poudari gibanje, premik in občutek, ki se useda v telesnost, ne da bi naredila klubski hit. Komad Keep It, Hold It je denimo neposredna odslikava skladbe Hyperballad glasbenice Björk iz leta 1995. In takšnih komadov je na albumu več. Komadi Striptease, Eusexua, Drums of Death in Sticky vsi vsebujejo to formulo spajanja popa in razkroja v elektronsko, alternativnejšo sceno, njihova struktura se ob koncu refrena začne rušiti, podirati in predvsem izmikati konvencionalnim tirnicam. Vodi nas čez zgodbo, ki nima uravnotežene pripovedne dramaturgije, in tako zgodba nastaja znotraj komadov samih kot tudi v strukturi albuma v celoti. Od downtempo komada Sticky, ki združuje sempel klavirja s komada Avril 14th Aphexa Twina z noisy beatom, se album nadaljuje z björkoidnim komadom Keep It, Hold It in z igranjem na strune opreklja, nakar poskočimo na komad Childlike Things. Ta komad ne sovpada najbolje s tematsko in zvočno zasnovo albuma, ko v zgolj neposrednem pop štikeljcu vokal in besedilo prevzame tudi North West v angleščini in, ja, žal, tudi v japonščini … In, ja, ob tem prav namrščeno razmišljate: to je ena in edina North West, ki nas spomni, da je FKA twigs kljub svoji izjemni umetniški kreativni sili in avtentičnosti še vedno glasbenica, vpeta v sam vrh popkulturne estrade.

V takšnih neenakomernih valovih nekako potujemo skozi album. Visoki vokali, drzna besedila, izkrivljena dramaturgija, distorzija, razvlečeni gumijasti 808 basi, klubska glasba devetdesetih in ekspresionizem nas peljejo skozi različne pozitivne teme človeškega izkustva – nepričakovana srečanja, gibanje, ples, evforija, zaupanje, razgaljanje in ljubezen. Petinštiridesetminutno odisejado sklene s komadoma 24h Dog in Wanderlust. Prvi govori o lepoti zaupanja skozi podreditev, pri čemer nas IDM-ovska produkcija Korelessa pelje čez downtempo in zmerno elektronsko krajino, ki spominja na komad Pendulum iz LP1, drugi pa nas počasi in previdno pospremi iz zgodbe in tudi zvočno izstopi iz splošne teme, ko se opira bolj na soulovski in R'n'B-jevski stil Franka Oceana.

FKA twigs je z albumom Eusexua ustvarila izjemno in mestoma mojstrsko zvočno nadaljevanje albumov LP1 in Magdalene, pri tem pa je izhajala iz ontološkega nasprotja. Če sta pretekla albuma predstavljala umetnost in umetnico, grajeno iz bolečin, pa Eusexua predstavlja drugi, morda težje dosegljivi pol – grajenje umetnosti iz evforične sreče in ljubezni. S tem je uspešno dokazala, da umetnost, rojena iz pozitivnega izkustva, ni nujno plehka: ni nič manj avtentična, globoka ali celostna. Mogoče nam je pokazala tudi, kako se lahko celimo skozi rejvanje.

Crash the system, diva doll
serve cunt
serve violence
(FKA twigs & tintin, Drums of Death)