Gilead Media, 2025

Le še vprašanje časa je bilo, kdaj se bo zgodila pričujoča zvočna katastrofa. Katastrofa, o kateri govorimo, je nekaj dobrega, nekaj katarzičnega. Ritual očiščenja. Nocoj se namreč posvečamo izdelku, ki je plod sodelovanja ameriških solističnih projektov Mizmor in Hell. Ti entiteti sta eno s pojmom duhamornega sludge dooma in oba se lahko pohvalita z bogato samostojno diskografijo. Plošča Alluvion je okronanje njunega prijateljstva in dolgoletnega sodelovanja.

Mizmor in Hell sta sinonima za najizrazitejša glasbena samotarja sodobnega ekstremnega metala. Mizmor je solo projekt A.L.N.-a iz Portlanda, znan po introspektivni fuziji black metala, funeral dooma in drona, ki raziskuje téme vere, eksistencialne krize in duševne bolečine. Hell pa je alter ego MSW-ja, prav tako osebe iz Oregona, ki pod tem imenom ustvarja težek, monoliten sludge doom z ambientnimi nagnjenji in prežet z občutkom potlačene, vseprisotne groze.

Gre za izrazito avtorska projekta, ne le v glasbenem, temveč tudi v konceptualnem smislu. Glasbenika sta bila del mistične scene iz Salema v Oregonu. Njune prve izdaje na kasetah imajo danes kultni status, so biseri v zbirkah fanatičnih zbirateljev kaset. Oba projekta izhajata iz naredi sam scene, oba pa sta tudi presegla to zamejitev in postala vodilni entiteti ekstremne doom sludge godbe. Njuna povezava je že v samih temeljih vodila tudi v sodelovanje pri nastopih v živo. A.L.N. je igral bobne v živih izvedbah Hell, MSW pa je bobne igral v odrskih manifestacijah Mizmorja. Glasbenika sta prvič sodelovala na samozaloženi split kaseti iz leta 2014.

Alluvion ni plošča, ki bi zaživela skozi značilne strukture komadov. Gre bolj za štiri poglavja v monolitni naraciji, za štiri tokove, ki izmenično delujejo kot poplave in usedline. To ni dialog dveh ustvarjalcev, temveč je skupna molčeča kontemplacija dveh sil, ki se zlijeta v enotno maso. A.L.N. je v projekt prinesel značilno zvočno religioznost, toda ne veroizpovedi, temveč brezbožni ritual, zgrajen iz dolgih plasti atmosfere, ki prehajajo iz tišine v eksplozije obupa, MSW pa je doprinesel izkušnjo graditelja. Njegova kitara ni linija, temveč je struktura, ki nosi težo vsega, kar sledi. Plošča ne sloni na prepoznavnih prijemih zvočne agresije, temveč na delikatni dinamiki: iz tišine v brezno, iz disonance v drone, iz krikov brezupa v nekakšno spokojno sprijaznjenost v brezupnosti.

Glasbo prežema skoraj nesramna resnost. V njej ni prostora za ironijo, ampak le za brezkompromisno soočenje s samim seboj. Čeprav gre za nagrmadene zvočne mase, ni nič prepuščeno naključju. Kitare so večplastne, pogosto pa se zdi, da se v njih skriva še en par vokalov, nekakšen spekter tišine, ki ga slišimo šele v ponovitvah. V tem pogledu Alluvion vstopa v isto dimenzijo kot denimo album Mirror Reaper dvojca Bell Witch, le da je bolj hermetičen. Plošča ponudi preplet projekta Mizmor in Hell, zato prepoznamo vse, kar smo v opusu obeh posameznikov že slišali. Zajamejo nas značilne dronerske rifaže, ki jih prepoznamo z izdelkov projekta Hell, blackmetalske eksplozije s tipičnim fuzz tonom pa so stalnica za projekt Mizmor.

Dobimo torej, kar pričakujemo od sodelovanja dveh oseb, ki ju zaznamujejo prepoznavni prijemi. Skupek zato deluje predvidljivo, a je tudi učinkovit. Ob poslušanju se nas polasti pristen občutek klavstrofobije, ki zažari v obliki krute zvočne podobe. Razočarani smo le nad dolžino plošče, kajti sestavljajo jo pravzaprav le dve skladbi in dva intermezza. Zlahka bi pretrpeli še kakšno dodatno skladbo zvočnega mučenja te transcendentalno-hipnotične godbe.