Ples digitalnih podob
Drage poslušalke, pozdravljene v Kulturnem obzorniku. Tokrat smo se odpravile na popotovanje v Zagreb, da bi se prepustile medmrežnim podobam razstave Pandemónij inspíriran oázama mreže, ki je bila na ogled v prostorih HDD galêrije, galerije hrvaškega dizajnerskega društva. Razstava v avtorstvu Dórijana Šíška, kurirana s strani Irene Bórić, je bila zastavljena kot pregled avtorjeve umetniške prakse. Kako se povezuje s samim prostorom in kaj sploh je HDD, nam razloži vodja galerije Marko Golub.
Razstavo sestavlja nekaj predhodno že videnih in razstavljenih del, ki si stene in prostor delijo s projekti, zasnovanimi za komercialne namene, denimo celostno grafično podobo festivala ali klubskimi plakati. Ko vstopimo v galerijo, nas z belih sten zasujejo prameni živih raznovrstnih barv, ki pronicajo iz težko določljivih, nekonvencionalnih 3D skulptur in risb, ki se razpotegajo po plakatih. Omamljene od internetnih referenc, nazobčenih oblik in vizualnega overloada se obrnemo na sredino sobe, kjer nas čaka nekaj bolj prepoznavnega in oprijemljivega. Joystick, vzbujajoč pravo ali namišljeno nostalgijo do dni zgodnjih Atari videoiger, nas vabi, da začnemo z ogledom. Igro, vpeto v delo, ki spominja na arkadni kabinet, nam predstavi Šiško.
Večji del razstavnega prostora polnijo plakati, družbo pa jim delajo tudi animirani posterji, ki se nežno gibljejo na zaslonih. V galeriji srečamo tudi nekaj video iger in projekcij, v različnih kotičkih pa najdemo tudi manj pričakovane kanvase, kot so oblačila in igralne karte. Glede na vse njene različne pojavnosti nam Šiško pove, kako bi sam opisal svojo prakso, pomaga pa mu Borić.
Če bi morali Šiškovo prakso kategorizirati, bi bilo morda najlažje govoriti o svobodnem lebdenju med etiketami internetna in post internetna umetnost ali to, čemur Omár Kholeif pravi post digitalna umetnost. Definirana je kot umetnost, ki internet jemlje za referneco, kot tista, ki se vzpostavlja skozi uporabo pametnega telefona in biva v feedih različnih socialnih omrežij. Tehnologija je postala tako vseprisotna, da je ne more ignorirati niti umetnost, ta se namreč vselej razvija skozi sooblikovanje z novimi tehnologijami. Kako se to vidi v Šiškovih delih?
Video igre torej spremljajo Šiškovo prakso na vsakem koraku, vendar je vseprisotna tudi uporaba različnih tridimenzionalnih modelov v različnih kontekstih. Naj gre za modele, ki so bili sploščeni na plakat, za tiste, ki se gibljejo po virtualnih posterjih, take ki se premikajo v animacijah video iger ali celo materialne, ki se na razstavi pojavljajo v obliki skulptur obeskov.
V kar nekaj izmed del so vpletene tudi zunanje iztočnice. Te ne ostanejo zgolj na nivoju pop kulturnih označevalcev, temveč v podobo pogosto vključujejo internetne meme. Ali sploh obstaja bolj strnjena metafora, kot je referenca, za razumevanje katere je potrebno poznavanje prvotne reference?
Šiško kot vizualni koordinator deluje tudi v kolektivu Nimaš Izbire, ki se ukvarja z organizacijo klubskih dogodkov, poslušalnic ambientalne glasbe in vzpostavljanjem platforme za nove glasbenice. Veliko njegovega dela smo tako lahko zasledile v klubskem kontekstu, tako na plakatih kot na primer na oblačilih.
S tem smo zakrožile čez celotno razstavo, spet se nahajamo pri vratih, od koder nas čaka še pot nazaj v Ljubljano. Retrospektivna razstava Pandemónij inspíriran oázama mreže nam je temeljito predstavila različne segmente Šiškovega ustvarjanja, predvsem tiste, ki bi jih morda zunaj razstavnega konteksta lahko spregledale. Goste podobe, umaknjene v spletne prostore so odživele svoj čas v zagrebški galeriji, delo Dorijana Šiška pa lahko v prihodnosti spremljamo vsepovsod po ljubljanski kulturni sceni.
Rekord na Super paper boyu je postavila Lea.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj