Tokrat v seriji komentarjev s pregledi preteklega leta v glasbenih žanrih svetujemo nekaj najbolj relevantnih letošnjih izdaj glasbenikov, katerih vplive bi po različnih nitih lahko vlekli nazaj do začetka osemdesetih in poznih sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Nekateri so temačni, drugi čudaški, tretji surovi.

Začnimo pri začetkih. Po skoraj štiridesetih letih so na dan prišli predhodno neobjavljeni komadi pionirskega ploščka Bela Lugosi's Dead zasedbe Bauhaus. Ob prvič slišanih studijskih komadih Some Faces in Bite My Hip, nabitih s pozitivno energijo in hudomušnostjo, opazimo, da začetki gotha niso bili toliko mračnjaški, pač pa - kot se je davno izrazil že sam vokalist Bauhausov Peter Murphy - celo ironični.  

Premaknimo se zdaj hitro k aktualnejšim zadevam in začnimo z grško založbo Fabrika Records, ki nam je letos postregla z novim albumom zasedbe ​Lebanon Hanover Let Them Be Alien. Gre za peto dolgometražno izdajo švicarsko-angleškega dvojca, ki se je v sedmih letih ustvarjanja že dobro etabliral znotraj lastne izbrane žanrske niše in postal eden popularnejših dark wave aktov, žal pa je plošča preočitno neinovativna. Z albumom​ Vitrioli, ki je prav tako izšel pri založbi Fabrika, so se denimo bolje izkazali Selofan. Soft Kill so v procesu spogledovanja s popovksimi formati ustvarili eno najdostopnejših dark wave plošč, The KVB pa sta se s plato Only Now Forever dokazala kot vsestranska glasbenika v kontinuiranemu razvoju in z obzorji, mnogo širšimi od tistih številnih prežvečenih dark wave in post-punk revival vzorcev zadnjega desetletja.

Z intenziteto na svojih albumih nista varčevala solo projekta QUAL in Silent Servant, ki delujeta v techno in EBM-ovskih odvodih. QUAL se z The Ultimate Climax nagiba k močnim ritmom industriala, Silent Servant pa s Shadows of Death and Desire nadaljuje v elektronski, tehnažni liniji. Z oguljeno hrupno zaveso, ki kontrira nazivu najglasnejšega newyorškega banda, so na albumu Pinned presenetili - sicer mnoge hkrati tudi razočarali -  shoegazerski hrupneži A Place To Bury Strangers, kronično pomanjkanje nojza pa je za fane shoegaza nadoknadil Luis Vasquez , ki je svoj solo projekt The Soft Moon na albumu Criminal prelevil v hrupno industrijsko mašino za manufakturo najtemačnejših osebnih izpovedi.

Ob evropocentričnem in ameriškem naboru naj oplazimo še dve izstopajoči plošči z ruske post-punk scene. Tam je z albumom Repost Modern, ki že v naslovu skriva satirične podtone, presenetil dvojec Buerak, globalno uspešni Motorama, ki prepevajo v angleščini, pa so z albumom Many Nights zaplavali v še dostopnejše indie vodovje. Nič kaj globalno uspešne in dostopne ne želijo biti Kaelan Mikla. Cold wave glasbenice z Islandije na plošči Nótt eftir nótt samozavestno vztrajajo v maternem jeziku v katerem nam pričarajo posebno ambientalno avro temačnega hladu. Vrhunec hladne atmosferike je z dolgimi kompozicijami izdaje Dead Magic s svojim kolektivom dosegla švedska glasbenica Anna von Hausswolff, v podobnem sanjavem stilu pa plava tudi nov album In Flickers pionirske zasedbe Lycia.  

Nove materiale sta ponudila tudi produktivna mračnjaška čudaka David Tibet in Douglas Pearce. Tibet se je najprej pojavil na plošči Mirror Emperor, ki je nastala v sodelovanju z italijani Zu, kasneje pa je s svojim bandom Current 93 izdal še konceptualni album. Davidov kolega Douglas je s svojim dark folk projektom Death in June ustvaril plato Essence.

In ker nismo totalni alternativni puristi, priznavamo tudi popovsko orientirane izdaje. V tem polju je letos najmočneje izstopal komercialno uspešen album Little Dark Age, na katerem so MGMT prevzeli tudi številne temačne synth-pop elemente. Ob MGMT pa naj izpostavimo še rahlo spregledano ploščo Twenty-Twenty švedske glasbenice Molly Nilsson.

Z naslednjim segmentom zapuščamo tunel mrakobnosti in se podajamo v živahnejše glasbene vode post-punkovskih izdaj letošnjega leta. Enega  najboljših singlov leta so z These 3 Things razkrili kanadski Ought, a je žal naknadni dolgometražec izpadel skrajno ambivalentno in nekohezivno. Z rahlo no wavovskim, lo-fi albumom Soft Hell so se izkazali Pill, še posebej pa so presenetili Self Defense Family, ki so znotraj indie glasbenega izrazja na svojem izredno poetičnem albumu Have You Considered Punk Music izvedli poln obrat v drugo smer od svoje hardcorovske preteklosti. 

Letošnje leto je ponudilo tudi pester nabor surovih in energičnih post-punkovskih izdaj. Shame so januarja izdali album Songs of Praise, ki ga polnijo komadi z značilno angleško mladostniško nabritostjo in odrezavostjo. V maju so jim v rockerski maniri z Beyondless sledili danski Iceage, za njimi pa v istem mesecu še Parquet Courts z eklektičnim albumom, ki se med drugim ponaša tudi z elementi jazza. Kritiško najbolj hvalisan je bil punkovsko nabit izdelek zasedbe Idles Joy as an Act of Resistance, popolnoma spregledana pa je ostala plošča Street Worms švedske zasedbe Viagra Boys, ki s svojo pasivno-agresijo in potentnim rockom sicer gotovo predstavlja enega glasbenih vrhuncev letošnjega leta.

Preden zabredemo še v plitko domače močvirje, stopimo le korak čez južno mejo. Izpostaviti moramo namreč zadnjo izdajo solista Neon Lies in letošnji album zasedbe No No Instigator. Oba akta smo na Metelkovi letos videli tudi v živo.  

Ožje lokalno stran v poglavju post-punka je letos napisala zasedba Loudspeaker Alliance, ki pa naj bi se z novim ploščkom You Are Forever žal tudi poslovila. Ob njih je smiselno izpostaviti še duo balans, letošnja Klubska maratonca, ki se v svojem izrazito lo-fi pustolovskem pristopu na albumu kva je s tabo… pogosto poslužita tudi značilnih post-punkovskih ritmičnih vzorcev, sicer pa ju pohvalno zaznamujeta predvsem eklektična odprtost in širše umetniški pristop.

Bela Lugosi je res mrtev, a darkerji in post-panksi živimo in bomo živeli še naprej tudi v letu 2019 …