Death in black metal v letu 2018

Leto je naokoli in čas je, da znova izstavimo svoje izračune o tem, kdo je kaj pomembnega izdal in kako dobra je bila katera od izdaj.

Na domačih tleh letos vsekakor na področju težkih kitarskih godb izstopajo Leechfeast. Ko govorimo o težki glasbi - edini band, ki je izpostavljen tudi izven slovenskih medijev. Njihov album Neon Crosses je izšel pri Dry Cough Records, Rope Or Guillotine in Hellas Records. Leechfeast je bend, ki se skuša znebiti okvirjev klasičnega sludge dooma in je bend, ki svoj zvok in stil redno vseskozi nadgrajuje. V kratkem lahko pričakujemo tudi njihov nov EP.

Verjetno najiskrivejši skriti biser ožjega regionalnega prostora je projekt Vlaknasta. Marko Karlovčec pod tem imenom ustvarja progresiven in unikaten black metal. Edina njegova letošnja izdaja je Nisem Vedela. Gre za en sam komad, v katerem Marko izroči klavstrofobičen black metal z raznimi hrupnimi pasažami. Poleg njega se tu pojavi še Nina Dragičević, ki prispeva s svojim glasom. Vlaknasta je projekt, ki ga Marko spretno skriva v svoji glavi, a bi si zaslužil globalno slavo. Iskreno si želimo, da bi Vlaknasta nekega dne slovel kot kulten projekt, saj si to zasluži, vsekakor pa predstavlja najbolj pristen black metal v regiji.

V Tolpah smo letos veliko pozornosti posvetili death metal sceni, predvsem tisti, ki se drži starega in umazanega zvoka. V začetku leta so presenetili Of Feather and Bone iz ZDA, ki so pri Profound Lore izdali ploščo Bestial Hymns Of Perversion. Gre za pobesnel death metal z zelo kaotičnim zvokom. Recenzirali smo tudi Grave Upheaval iz Avstralije, ki so definitivno eni izmed unikatnejših bendov v smislu zvoka death dooma. Najbolj izstopajoči split sedem inčar smo prejeli s strani dveh ameriških bendov. Vastum in Spectral Voice so split izdali pri Dark Descent Records. Tomb Mold so letos izdali ploščo Manor Of Infinite Forms, ki je odličen primer starega ameriškega death metala. Innumerable Forms so prav tako nove zvezde ameriškega death podzemlja. Tudi oni so izdali ploščo Punishment In Flesh pri založbi Profound Lore. Innumerable Forms so eden izmed mnogih bendov, ki surfa na hype valu oživljanja starega finskega death metala v stilu Rippikoulu in Demllich.

S skandinavskega polotoka odmeva nova plošča zasedbe Obliteration, ki je dosegla vsa pričakovanja, izplačalo se je čakati celih pet let. Bend potuje po različnih žanrih death, thrash in black metala, pa tudi crustovske vode mu niso tuje. Vse to stopijo v svoj samosvoj stil. Tukaj bi izpostavili tudi Sepulcher, ki delujejo kot mlajši brat Obliteration. Njihova plošča Panopic Horror je tudi ena izmed boljših izdaj leta. Deathhammer pa so absolutni kralji black thrasha in avtorji verjetno najbolj zabavne letošnje plošče. Na Danskem se je letos zgodil verjetno največji podzemni death metal festival. V Köbenhavnu se je zgodil Killtown Death Fest, ki se je po nekaj letih premora spet vrnil in na enem mestu zbral vrh deathmetalskega podzemlja s celega sveta. In tudi danska death metal scena se ne heca. Letos smo slišali nove izdaje bendov, kot so Phrenelith, Hyperdontia, Sulphurous, Undergang in Taphos. Na Finskem pa je presenetil mlad bend Galvanizer, ki je izdal prvenec Sanguine Vigil.

Black metal scena je podobno kot scena death metala izredno produktivna in progresivna. Dočakali smo ploščo islandskih Svartidauði, Revelations of the Red Sword. Založba Terratur Possesions je letos spet izdala plošče velikega števila izrednih bendov z Norveške. Recenzirali smo novi plošči zasedb Mare in Knokkelklang. One Tail, One Head so se poslovili s ploščo Worlds Open, Worlds Collide, svoj drugi album pa so izdali Whoredom Rife. To sicer niso vse kvalitetne izdaje založbe Terratur Possessions in predlagamo vam kar vse njihove letošnje izdaje.

Ameriška scena tudi ne počiva. Letos smo s te strani prejeli kar nekaj zanimivih izdaj. Recenzirali smo Vilkacis s ploščo Beyond the Mortal Gate. Pred kratkim pa je Mike Rekevics delil še ploščo z zanimivim bendom iz nizozemskega kolektiva Haeresis Noviomagi, bendom Turia. Nate Mayers je kot Mania izdal soliden album, naslovljen Reality Is the True Horror. Ezoteričen black metal kaskadskega gorovja pa še vedno živi v projektu Echtra. BardO je njihova plošča z dvema skladbama, ki se drži klasičnih tem kaskadskega black metala. Govori torej o moči narave v prepletih akustičnih folk pasaž in drvečih blackmetalskih erupcij. Popolno presenečenje nam je v zadnjem trenutku postregla Yanna Bekris s solo projektom Vouna. Doomovski black metal, ukoreninjen v kaskadsko tradicijo. Yanna sicer igra v bendih Eigenlicht, Sadhaka in Vradiazei.

Crepúsculo Negro oziroma založba, ki skrbi za bende iz kroga Black Twilight Circle, je letos izdala dve split kaseti. Camino de guerra je naslov kasete, ki sta si jo razdelila benda Kallathon in Blue Hummingbird on the Left. Gods of Pandemonium pa je naslov kasete, na kateri najdemo Volahn in Xaxamatza.

Na starem kontinentu še vedno odmeva obskurni bend Moenen of Xezbeth, ki smo ga prav tako letos obravnavali v Tolpi bumov. Bend najmočneje spominja na kultne Beherit, njihov pristop k ustvarjanju je smrtno resen, držijo se striktne anonimnosti, pa tudi njihove metode snemanja zrcalijo devetdeseta leta, torej v smislu snemanja na štirikanalni kasetofon.

Urfaust so letos z The Constellatory Practice zaključili trilogijo plošč. Njihov meditativni black metal je izredno unikaten in vse več je bendov, ki jih skušajo oponašati. Kot še vsako do danes so Urfaust ploščo izdali pri založbi Ván Records.