KAKO SO RONALDU ZRASLE PRSI IN OSTALI PROBLEMI KAPITALIZMA

KAKO SO RONALDU ZRASLE PRSI IN OSTALI PROBLEMI KAPITALIZMA

Recenzija izdelka
30. 7. 2019 - 13.00
 / Kinobar

Diamantino je film, posnet v portugalski, brazilski in francoski koprodukciji. Lani je v Cannesu dobil nagrado kritikov. Film jim je očitno predstavljal izziv žanrskega umeščevanja. Na internetu najdemo vse možne žanrske oznake: od politične satire, absurdne športne komedije do komične drame. Lahko bi dodali še našo erešovsko objestno oznako: biografski športni film razsežnosti grške tragedije s sicer srečnim koncem za junaka, ki deluje, misli in občuti kot desetletnik.

Osrednji lik v filmu je portugalski nogometaš Diamantino. Gre torej za še eno od filmskih biografij znanih športnikov? Odgovor je odločen, ne! In temu sledi odločen: hvala bogu! Diamantino je prej parodija športnih filmov, o čemer priča otvoritvena scena. Diamantino kot narator pripoveduje, kako mu je oče položil na srce, da je sublimno nogometne igre esenca sodobne umetnosti in da je posledično on El grande Michelangelo. Kamera se ob tem iz ptičje perspektive naglo spusti v drobovje stadiona, kjer ljubitelj filmskih biografij športnikov takoj naleti na referenco žanra.

Sekvenca je namreč posneta v slogu znanega filmskega portreta Zinedina Zidana. Istoimenski film uporablja posebno tehniko perspektivičnega snemanja; prek bližnjega posnetka spremljamo nogometaševo gibanje in reakcije v realnem času skozi celotno tekmo. A režiserja filma Diamantino Gabriel Abrantes in Daniel Schmidt v gledalca zabrišeta fotošop bombo, ki zdrami iz žanrske predvidljivosti in film nepovratno zapiše transžanrskemu popotovanju. Nogometno zelenico nenadoma, kot bi se vizualizirala desetletnikova mentalna krajina, prekrije valujoča, sladkorni peni podobna kozmična svetloba, v kateri poskakujejo večmetrski puhasti psički. Ja, prav ste slišali. Obetaven začetek, a ne?

Ste se kdaj vprašali, kako bi izgledal jamesbondovski politični triler z Ronaldom v glavni vlogi? Niste. Točno to je sinopsis Diamantina. Ni dvoma, da je lik Diamantina navdahnjen z Ronaldovo biografijo, tudi igralec Carloto Cotta je videti kot njegov klon. Omejen, narcisoiden, hiperčustven, apolitičen grški tragičar Ronaldo je torej idealni junak absurdne, nadrealistične politično-akcijske satire. Ideja, da zgodbo pripoveduje on sam, je ključna sestavina filma. Diamantino s svojo naivnostjo in mentalno frivolnostjo gledalca odlično vodi skozi vse peripetije usode, ki izziva nedoraslega ji junaka.

Diamantino se težko ogne migrantski krizi, saj prosti čas preživlja na jahti sredi Mediterana. Ko neizogibno naleti na čoln, poln beguncev, ki jih herojsko reši, očeta z vso pretresljivostjo idiota vpraša: »Kdo so ti ljudje?« »Begunci,« mu odgovori oče. Najbolj ga pretrese, da ne znajo plavati. Kasneje, po tragični smrti očeta, se neutolažljivi Diamantino odloči, da v čast in slavo preminulemu posvoji enega tistih neplavajočih beguncev. Levi, progresivni bralec, postoj! Vem, da to ni najboljša in najpravičnejša obravnava migrantske problematike in da takšen cinizem ne pripomore k rešitvi, a pojdimo po vrsti, preden vržeš kamen.

Twist filma se zavrti okoli posvojitve migranta, ki je povezana z nogometaševim pranjem denarja, kar je spet znana Ronaldova slabost iz resničnega življenja. Diamantina v slogu velikega brata s pomočjo satelitov in dronov, kot se spodobi, ves čas nadzirata veliki obveščevalni sestri lezbične seksualne orientacije. Ena od njiju se spretno, oblečena v šuškavo trenirko, zakamuflira v migranta, imenovanega Rahim. Njena vohunska ljubica kot sestra božja pomagavka na kolesu bogatim prosilcem dostavlja begunčke za čisto vest. Diamantino v vsem sijaju poblagovljenosti kapitalističnega medijskega izdelka vstopi v migrantsko krizo na način kvazihumanista z dovolj denarja, da si kupi odpustek, utelešen v visoki temnopolti lezbijki, ki v bistvu ni musliman po imenu Rahim. Uf, kar nekaj plasti sta režiserja nanesla na svoje like.

A junak našega časa je vpleten v še en plot, vreden scenarijev filmov o političnih zarotah ala Mandžurski kandidat. Diamatinovi zli dvojčici, ki sta poskrbeli za smrt njihovega očeta, tokrat dobesedno prodata brata zlim politično-znanstvenim silam. Dvojčici izgledata, kot da sta si ju izmislila brata Grimm v pravljici o pohlepu in prečrpavanju denarja v panamske banke.

Nevedni in bebavi Diamantino je tako na uporabo in zlorabo prepuščen  ministrici za propagando, nacionalistki po imenu Ferro, in doktorici Lamburghinijevi, specializirani za genetske poskuse. Ti dve filmsko stereotipni zli likinji načrtujeta revolucionarni genetski podvig. Klonirati Ronalda, pardon Diamantina, kar bi prineslo prevlado Portugalske. Predstavljate si portugalsko reprezentanco, v kateri igra enajst Ronaldov. Seveda bi temu sledila geopolitična prevlada. Nogometna reprezentanca je eden glavnih simbolov suverenosti. V filmu je država pol leta pred referendumom o izstopu iz Evropske unije. Diamantino postane zvezda propagandnih spotov portugalske suverenistične desnice.

Film v fabuli nadrealističnega trilerja objestno združi dve veliki temi globalne politike. Poroka med genskim inženiringom in ksenofobno desnico je srhljiva, čeprav izolirana s ciničnim humorjem. A pravi zaplet filma se zgodi v osrčju glavnega junaka. Diamantinov genski material namreč združijo z materialom klovnske ribice. Dramaturški lok se napne do skrajnosti, ko na brezhibno mišičastem telesu Diamantina poženejo čisto prave ženske prsi. Spet genialna referenca na Ronaldov žaljivi vzdevek Christina.

Diamantino ni političen film. Zagotovo ni skladen z opredelitvijo Fredrica Jamesona, kaj je politično v filmu. Nima pretenzije ponuditi fikcijskih rešitev za resnične probleme, ki so seveda razredni. Je transparentno postmodernističen in njegovi avtorji se zavedajo, da velike zgodbe ne vžgejo več. Film nasploh nima tolikšne politične moči, kot mislijo nekateri. Diamantino je film, ki ne sprejema in tudi noče spreminjati političnih stališč gledalcev. Zaključek je konformističen in ne nudi moralnega ali celo marksističnega nauka o sprijenem kapitalizmu. Diamantino v zadnjih scenah filma, sedaj s polno zraslimi prsmi, srečno živi ljubezensko razmerje z Aisho, lezbično vohunko, ki očitno ni več posvojenec Rahim.

Diamantino je film, ki neusmiljeno zlorablja resničnost. Nič manj tega ne počne medijska produkcija, katere proizvod je Ronaldo sam. Političnosti v filmu torej razumljivo ni moč najti v zvestobi domnevno neokrnjeni resničnosti, ampak prav v filmski vaji groteskne manipulacije z njo. Življenje slavnega nogometaša je sestavljeno iz serij medijskih podob. Diamantino je uspešen film, ja, uspešen je ustrezen izraz. Uspešen je prav v demonstraciji absurdne in nadrealistične narave današnjih političnih problemov, ki ne obstajajo onkraj reprezentacije v podobah.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

hahahahah, genialno

Tnx, si bomo ogledali film. Trailerji plus zgornje pisanje veliko obetajo. Še kaj takega, plis.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.