Blackwater Holylight: Veils of Winter

Blackwater Holylight: Veils of Winter

Recenzija izdelka
12. 11. 2019 - 19.00

RidingEasy Records, 2019

 

V tokratni Tolpi bumov poslušamo glasbo psihedelične rock zasedbe Blackwater Holylight, ki jo je v ameriškem Portlandu leta 2016 skupaj s še tremi glasbenicami zasnovala Allison "Sunny" Faris, potem ko je bend, v katerem je pred tem igrala bas kitaro, prenehal delovati. Dve leti po ustanovitvi zasedbe je pri založbi RidingEasy Records izšel bendov samonaslovljen prvenec, z nekoliko spremenjeno in dopolnjeno postavo pa sedaj, dobro leto in pol po izidu debija, peterica svojo obetavno glasbeno pot nadaljuje z drugim studijskim dolgometražcem Veils of Winter.

Na začetek albuma Veils of Winter je postavljena skladba Seeping Secrets, v bendovem zbiru šestnajstih pesmi do sedaj najtežje zveneča skladba z dolgimi distorziranimi rifi, ukoreninjenimi v počasnem drone valovanju. Glasbenice se kljub surovi otvoritvi plošče ne zadržujejo zgolj pri tovrstnem glasbenem izrazu, temveč po prvi polovici albuma počasi preidejo k bolj izčiščenim in melodičnim glasbenim strukturam. Pred skokom v shoegazerske in tudi dreampopovske meditacije, slišane denimo v skladbah Death Realms in Moonlit, pa posežejo še po močnejših stonerskih rifih, ki jih dopolnjuje ščepec rokenrola in tudi nekaj bluesa. Vplivi omenjenih dveh zvrsti so v stilu Led Zeppelinov izrazitejši predvsem na njihovem prvencu. Skladbe zasedbe Blackwater Holylight so namreč na novi plošči obogatene z dodatno kitaro, katere surovejše rife poleg siceršnje kitaristke in vokalistke Laure Hopkins sedaj prispeva še novo pridružena kitaristka Mikayla Mayhew. Zvok dodatne kitare omogoča iztek v celovitejši in predvsem težje zveneč psihedeličen rock, ki mestoma očitneje kot na prvi plošči meji na doom metal.

Težkometalskega okolja za nekatere skladbe pa ne ustvarja samo pridružena kitara, saj so prehodi v to zvrst razvidni že s prvega albuma. V nekaterih skladbah je na obeh ploščah metalskemu vzdušju naklonjen tudi zelo upočasnjen ritem bobnarke Eliese Dorsay ter usklajenost obeh kitar, k čemur svojo težo prida še nemalokrat izrazit bas idejne vodje in vokalistke Allison Faris. Prva plošča zasedbe je bila zasnovana z bolj slišnimi vpadi klaviatur Sarah McKenna, kar je skupaj s pretežno visoko odpetimi dueti vokalistk vodilo v nekoliko gotski, morda tudi krautrokerski vajb. Na aktualnem albumu pa se klaviature sicer še vedno enakomerno družijo z vodilno kitaro in basom, a so bolj pridušene in izstopijo le v redkih drobnih detajlih, kar ustvarja manj igriv in s tem bolj resen, a tudi prijeten ton skladb.

Vokalistki Faris in Hopkins sta svoj čas skupaj prepevali v folk skupinah, kar se odraža tudi v nekaterih njunih pristopih k izražanju vsebine v glasbi zasedbe Blackwater Holylight, in sicer predvsem v njunih duetih ter Hopkinsinem dopolnjevanju Farisinega vodilnega vokala v zadnjih dveh skladbah na plošči Veils of Winter. Njuno prepevanje, ki ponekod v spomin prikliče tudi milo petje kantavtorice Marisse Nadler, je tisto, kar zaokroži sicer pretežno težjo zvočno vsebino v prijetno, umirjeno, a ponekod temačno in tudi strašljivo celoto.

Zamisel o vseženski zasedbi je vzniknila predvsem iz predhodne izkušnje v fantovskem bendu, v katerem je bila Faris kot basistka edino dekle in si je po razhodu zasedbe želela drugačno, predvsem pa bolj sproščeno glasbeno izkušnjo. Kot pravi sama, ta vzgib ni izviral iz feminističnih prepričanj, temveč iz želje izkusiti ustvarjanje glasbe v izključno ženski družbi, v kateri se počuti vpeta v skupnost, ki jo gradijo skupaj s somišljenicami. Samonaslovljen prvenec iz lanskega leta sta v celoti zasnovali Faris in Hopkins, njegov naslednik Veils of Winter pa je že izplen močne povezanosti članic benda in posledično prispevka vseh petih deklet, ki so se izkazale v kreiranju uravnotežene zvočnosti na sicer žanrsko zelo raznoliki plošči. Zasedba je tudi na svojih nekoliko vintage bendovskih podobah, s katerih nas precej osredotočeno opazuje, videti povezana v trdno (glasbeno) družino, v kateri članice ščitijo druga drugo in svoje (glasbene) interese. Poteza oblikovanja in vzdrževanja, oziroma kot pravijo same – negovanja vseženske ekipe, se je dekletom torej obrestovala, saj so z vetrovi raznolikih zvrsti že z dvema izdelkoma, ki ju gradijo harmonični dueti in kitarska spevnost, uspele vzdigniti prah z glasbene preteklosti.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

hvala nina, takoj naročil plato

O, lepo. Ni kaj, z veseljem (:

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.