Kapitalizem suženjstva

Kapitalizem suženjstva

Oddaja

Suženjstvo je ogromna tema, ki jo lahko proučujemo v praktično vseh časih in prostorih človeške zgodovine. Obstajajo zelo številne perspektive, prek katerih zgodovinarji in antropologi pristopajo k razumevanju suženjstva. V sodobnem zgodovinopisju je morda najbolj popularno proučevanje tega fenomena s perspektive zasužnjenih ljudi samih, se pravi njihove kulture, osebnih izkušenj in psihologije. V Ponudbi in prevpraševanju nas v prvi vrsti zanima ekonomska perspektiva, pod drobnogled pa bomo vzeli suženjstvo v Združenih državah Amerike pred ameriško državljansko vojno. Gre za prostor in čas, v katerih je bilo suženjstvo morda najbolj izpopolnjeno in vključeno v kapitalizem, ki je bil v marsičem že precej podoben današnjemu.

O tem, kako ameriška družba reagira na proteste proti policijskemu nasilju in rasizmu
 / 16. 6. 2020

Zgodovinsko razumevanje suženjstva se je v zadnjih desetletjih precej spremenilo in lahko rečemo, da gre za najbolj dinamičen del ameriškega zgodovinopisja. Napredek je bil vsekakor potreben. Prvi poskusi akademskega zgodovinopisja so izhajali iz politične želje, da bi po državljanski vojni prišlo do narodne enotnosti med belimi državljani. To zgodovinopisje je poskušalo izbrisati pomen suženjstva iz državljanske vojne. To je omogočalo beg Amerike od odgovornosti za okrutnosti in krivice suženjstva, hkrati pa je upravičevalo rasizem, ki je osvobojene sužnje in njihove potomce tudi po emancipaciji postavil na mesto tretjerazrednih državljanov. Zgodovinarji, kot je na primer kasnejši ameriški predsednik Woodrow Wilson, so pomagali zgraditi mit o tako imenovanih “izgubljenih stvareh Konfederacije”, po katerem je do vojne prišlo zaradi spora o pravicah zveznih držav vojno pa je povzročil sprovuciral industrializirani Sever. 

Tako zgodovinarji, ki so bili kot na primer Wilson eksplicitni zagovorniki Konfederacije, kot tudi tisti, ki so izhajali iz abolicionistične tradicije, so se vsak iz svojih razlogov strinjali, da je bilo suženjstvo predmoderna institucija, ki ni bila usmerjena v profit. Dejansko so bile to ponovitve debat, ki so obstajale že pred vojno. Abolicionistično stališče je bilo, da je, če odmislimo njegovo  nemoralnost, suženjstvo neučinkovit ekonomski sistem, ki ne more konkurirati kapitalizmu z osebno svobodnimi delavci, kakršen je obstajal na severni polovici ZDA in na primer v Veliki Britaniji. Obstajala je nasprotna misel, po kateri suženjstvo ni bilo nemoralno, saj naj bi med lastniki in sužnji vladal neke vrste patriarhalni sistem, v katerem so lastniki skrbeli za svoje sužnje, ki brez njihovega vodstva sploh niso bili sposobni zagotoviti lastne blaginje. Oba pogleda sta se stikala v mnenju, da je suženjstvo preživet, neučinkovit ostanek prejšnjih časov, ki bi brez vojne prej ali slej sam razpadel. Te poglede je kasneje krepila tudi popularna kultura, na primer prvi celovečerni film Rojstvo naroda iz leta 1915, ki glorificira rojstvo Ku Klux Klana, nastal pa je po knjigi Woodrowa Wilsona. Vse do danes na javni imaginarij starega ameriškega Juga pomembno vpliva največji blockbuster vseh časov, V Vrtincu, v katerem med belci in temnopoltimi vlada prijetno harmonično razmerje. 

V tokratni oddaji smo se zanašali predvsem na novejšo literaturo, ki zagovarja tezo, da je bilo suženjstvo v ZDA izredno uspešno in dinamično do svojega konca. To je bil gospodarski sistem, ki je z inovacijami izboljševal produktivnost, podpiral ga je napreden finančni sistem in bil je učinkovitejši od tujih konkurentov. Zaradi teh razlogov so bili sužnji tudi zelo dragoceni in velik del ameriškega kapitala se je nahajal prav v ekonomski vrednosti sužnjev. Prav tako suženjstvo ni bilo nasprotno političnemu in ekonomskemu sistemu države, ki je sama sebe označevala za liberalno, ampak je bil vanjo globoko vpet.

Rasizem v antiki
O tem, kako se zgodovinarji lotevajo vprašanja (ne)obstoja rasizma v antiki
 / 8. 10. 2017
Suženjstvo se pojavlja v zelo različnih vlogah in v zelo različnih oblikah. V antiki so sužnji največkrat vojni ujetniki. Suženjstvo je zato najbolj razširjeno v močnih državah, ki zmagujejo na bojiščih, kot je na primer Rim ali pred njim v stari Grčiji Atene. V obeh primerih so sužnji prevzemali zelo različne vloge. Za atenski srednji razred je bilo imeti hišnega sužnja podoben strošek, kot je danes lastništvo malo boljšega avtomobila. Sužnja si je zato privoščila marsikatera družina, naložili pa so mu različna hišna opravila, od pomivanja in pranja do prinašanja vode in nakupovanja. Manj srečni sužnji so končali v zloglasnih državnih rudnikih srebra v Lavrionu na Atiki. 

Suženjstvo zgodnjega novega veka, ki so ga Evropejci vzpostavili v kolonijah, je precej drugačno. Sužnji so sestavni del in glavna delovna sila v globaliziranem trgovskem sistemu, ki ga Evropa vzpostavi s kolonijami. Suženjstvo je veliko bolj izrazito del poslovne dejavnosti in z njim se ukvarja družbena elita. Suženjsko delo je omejeno na zelo specifične naloge in specifične teritorije. Torej garaško delo na plantažah v čezmorskih kolonijah. Hkrati ima ta oblika suženjstva rasni značaj. Če je bil lahko v antiki suženj kdorkoli, je od zgodnjega novega veka vsem jasno, kdo je suženj in kdo ne. Približno 12 milijonov Afričanov je bilo prepeljanih v Novi svet kot del velikega atlantskega trikotnika žalosti. Evropski trgovci so na obali zahodne Afrike sužnje kupovali v zameno za obrtne in kasneje industrijske produkte, ki so jih pripeljali iz domovine. Sužnje so nato odpeljali na Karibe, kjer so ladje nato naložile sladkor, namenjen za Evropo. Vladarji te izmenjave so bili trgovci v Evropi, ki so od nje tudi največ zaslužili. Plantaže so bile sicer izjemno produktivne, a so hkrati velik del dobička porabile za oskrbo iz matice, ki je diktirala pogoje menjave.  

Pogovor s Pedrom Welchom, članom CARICOM komisije za suženjske reparacije
 / 20. 7. 2016

Suženjstvo v Združenih državah Amerike se je razvilo prav iz odnosa med matico in kolonijo. Prvi sužnji so v Ameriko prišli leta 1619, kmalu po ustanovitvi prve angleške kolonije Jamestown. Njihovo število je bilo nato pol stoletja precej majhno, suženjska delovna sila pa je postala temelj gospodarske uspešnosti ameriških kolonij v zadnji tretjini 17. stoletja. Na plantažah so gojili v prvi vrsti tobak, sploh če govorimo o Virginiji in Marylandu. Nekoliko pozabljena je pridelava riža, predvsem v Južni Karolini, ki je prav tako slonela na suženjski delovni sili. Zgolj ta kolonija je na primer leta 1770 izvozila več kot 40 tisoč ton riža, večinoma na Kitajsko in v Vietnam. Vse te poljščine je nato konec 18. stoletja izpodrinil bombaž, ki so ga kupovale tekstilne tovarne v severni Angliji, kjer se je takrat začela industrijska revolucija. 

Z rastjo trinajstih angleških kolonij v Severni Ameriki in pa posebej z njihovo osamosvojitvijo izpod krone Jurija III. in ustanovitvijo Združenih držav Amerike pa je ameriški suženjski sistem pričel postajati vse bolj unikaten. Prva posebnost je bila ta, da je šlo za primer suženjstva v samem političnem centru države. Tržnica s sužnji je do leta 1850  stala v središču Washingtona, nekaj deset metrov od stavbe kongresa. Za ameriško suženjstvo je značilno tudi precej manjše zanašanje na uvoz vedno novih sužnjev. Njihovo število se je kljub temu povečevalo z naravnim prirastom. Ta značilnost je postala še posebej izrazita po tem, ko je bila leta 1808 prepovedana mednarodna trgovina s sužnji. Lastniki plantaž so od takrat postali vse bolj pozorni na uravnavanje števila sužnjev. Menili so, da se mora suženjstvo vselej širiti, saj bi novi teritoriji lahko absorbirali višek sužnjev; v nasprotnem primeru bi ti postali preveč številni in vse težje obvladljivi, padala pa bi tudi njihova tržna cena. Prav zato je velik pomen dobilo preseljevanje sužnjev iz držav, kjer je bilo suženjstvo najstarejše, na primer iz Virginije, v države in teritorije na jugu in jugozahodu, ki so bili šele cilj kolonizacije severnoameriške celine. Voditelji južnjaških držav so sanjali o velikem sužnjelastniškem imperiju, ki bi vključeval tudi Karibske otoke in kot kronski dragulj takrat špansko Kubo. 

Zora Neale Hurston: Barracoon
 / 3. 10. 2018

Suženjstvo je bilo ključnega pomena za rast in razvoj Združenih držav do sredine devetnajstega stoletja. Ob osamosvojitvi so bile ZDA agrarna država z izjemnim potencialom za razvoj in neizčrpnimi naravnimi bogastvi, a jim je kronično primanjkovalo kapitala, s katerim bi vse te potenciale izkoristile. Poleg tega so bile ZDA, tako kot druge nekdanje kolonije, odvisne od uvoza iz kolonialnih prestolnic. Vrh vsega je bila država po revoluciji in vojni z Veliko Britanijo, ki je sledila, močno zadolžena. Vse te probleme je rešil izvoz bombaža. Povpraševanje po njem je v začetku 19. stoletja začelo izredno naraščati zaradi razvoja tekstilne industrije v Angliji. Z nobeno surovino se ni trgovalo toliko kot prav z bombažem in ZDA so bile zaradi suženjske delovne sile učinkovitejše od vseh ostalih konkurentov na trgu. Končanje mednarodne trgovine in postopno ukinjanje suženjstva v evropskih kolonijah je dejansko utrdilo prednost, ki jo je suženjsko delo dajalo plantažam v ZDA. Denar, ki ga je generiral bombaž, je poganjal modernizacijo preostale države in omogočil ZDA, da so sredi devetnajstega stoletja postale druga država, v kateri se je zgodila industrijska revolucija. S tem pa je Jug dobil tudi izredno politično moč. Pred državljansko vojno je bilo osem od dvanajstih ameriških predsednikov lastnikov sužnjev, prav vsi pa so bili naklonjeni sužnjelastniškim državam.

Praktično nemogoče je podceniti pomen bombaža za ZDA v prvih desetletjih njihovega obstoja. Ob nastanku je bila proizvodnja bombaža zanemarljiva. Petdeset let kasneje, na predvečer državljanske vojne, pa je ta znašala približno en milijon ton na leto. To so plantažniki dosegli s širitvijo na nova ozemlja na jugu in jugozahodu, s katerih je država sistematično izgnala Indijance. Iz starih suženjskih držav, kot sta že omenjena Maryland in Virginija, so v nove države, na primer v Alabamo in Mississippi, preselili približno milijon sužnjev. 

Preseljevanje sužnjev iz starih v nove države je bilo zahteven proces. Od Marylanda do New Orleansa, kjer je bil največji trg sužnjev, je namreč več kot 1800 kilometrov, približno toliko kot med Berlinom in Barcelono. Vzpostavitev trgovanja s sužnji v takem obsegu je bila nekaj, kar do tedaj ni obstajalo nikjer. Na plantažah tobaka, pa tudi na plantažah sladkornega trsa na Karibih in v Južni Ameriki, se je sužnje,, potem ko so bili enkrat v Ameriki, redko prodajalo. Prav tako plantažniki zaradi ohranjanja nadzora in preprečevanja uporov praviloma niso množično ločevali družin. Na novih ameriških plantažah bombaža novi lastniki niso imeli teh zadržkov. Zaslužki so bili preveliki, sistem represije pa bolj učinkovit, kar se je sčasoma razširilo tudi na starejše plantaže.  

Z vzpostavitvijo notranjega ameriškega trga sužnjev je prišlo do totalne komodifikacije sužnjev, trgovanje z njimi pa je postalo utečen posel. Prodaja sužnjev je bila na primer konec 18. stoletja poseben dogodek, ki so ga oglaševali lepaki. Statistika notarjev v New Orleansu v začetku tridesetih let devetnajstega stoletja, ki so žigosali kupoprodajne pogodbe, pa kaže, da je bila velika večina sužnjev prodana med tednom. To je postala zgolj še ena komercialna dejavnost. Druga sprememba je bila, da je postalo običajno prodajati posamezne člane družine ločeno. V okoli 90 odstotkih prodaj sta bila moški ali ženska ločena od svojega partnerja. Poročna zaobljuba, ki so jo sklenili sužnji, se je zato končala z obljubo o zvestobi, “dokler naju ne loči smrt ali razdalja”. Na isti način so bili ločeni tudi otroci od svojih staršev. Otroci in mladi odrasli so bili tudi najbolj zaželeni. Okoli 80 % sužnjev je bilo prodanih med 14. in 25. letom. Tisti lastniki, ki so imeli plantaže tako v starih suženjskih državah kot tudi v novih, so kmalu ugotovili, da je ločitev partnerjev lahko učinkovito orodje represije, saj je plantažnik lahko svoje maščevanje zaradi pobega usmeril v tistega partnerja, ki ga je še imel v verigah. 

Vrednost posameznega sužnja je bila najbolj odvisna od njegove starosti. Največ so bili vredni sužnji pri približno dvajsetih letih. Drugi kriterij sta bila zdravstveno stanje in odpornost na bolezni. Slednjo so kupci težko ocenili, zato so pri moških nanjosklepali po višini. Pomembna je bila tudi telesna moč, a hitrost dela sužnja je bila bolj odvisna od njegove spretnosti. Pri ženskah je bila kriterij tudi lepota oziroma seksualna privlačnost. Pri njih je namreč lastnik lahko računal tudi na to, da bo rodila otroka. Nemajhen dejavnik pa je bila tudi pohota lastnikov. Spolni napadi in posilstva so bili tako razširjeni, da lahko sklepamo, da je pravico do nekaznovanega spolnega nasilja večina plantažnikov razumela kot normalni del vrednosti žensk, ki so jih imeli v lasti.

Suženjski plantažni sistem in predvsem njegova širitev sta pomagala oblikovati tudi nacionalno elito s skupnim ekonomskim interesom in enoten finančni sistem Združenih držav Amerike. Sužnji so bili namreč dragi in trgovanje z njimi je moral podpirati nacionalni bančni sistem. 

Iskani sužnji so bili vredni okoli tisoč dolarjev, kar bi bilo v današnjem denarju okoli 200 tisoč evrov. 2 milijona ameriških sužnjev je bilo vrednih okoli milijardo takratnih ameriških dolarjev. To je bilo večod vrednosti vseh tovarn in vseh železnic v ZDA pred začetkom državljanske vojne. Več je bila vredna le zemlja. Sužnji so predstavljali 20 odstotkov vsega premoženja v ZDA in bili so tudi najbolj likvidno premoženje. Sofisticiran sistem finančnih instrumentov je zagotavljal, da je bilo mogoče sužnja prodati kadarkoli in veliko hitreje kot na primer nepremičnino. 

Trgovino s sužnji so podpirale banke, ti krediti pa so bili nato zavarovani s terjatvijo na kupljenega sužnja, podobno kot je kredit za nakup hiše zavarovan s hipoteko. V 20. letih 19. stoletja so se pojavili še bolj napredni finančni instrumenti. Ustanavljali so se na primer skladi, katerih delnice je lahko kupil plantažnik. To je lahko storil s posojilom istega sklada, ki je bilo zavarovano s plantažo in sužnji. Sklad je denar za posojanje pridobil z izdajo obveznic, ki jih je prodal na finančnih trgih, velikokrat ne le v New Yorku, ampak celo v Londonu. Da bi pritegnili tuje vlagatelje, so včasih ustanovitelji sklada uspeli prepričati zvezne države, da so garantirale obveznice sklada. Tako so bile te obveznice v resnici izvedeni finančni instrumenti, s katerimi se je trgovalo na mednarodnih trgih.

Če vam vse to zveni nekoliko znano, si lahko predstavljate, kaj je sledilo. V tridesetih letih je na področju financiranja širitev plantaž in prodaje sužnjev prišlo do finančnega balona. K temu je močno pripomogel tudi plantažnikom naklonjeni predsednik Andrew Jackson, ki je uspel zapreti predhodnico današnje ameriške centralne banke, ki je omejevala kreditiranje privatnih bank. Obilje  kreditov je povzročilo presežek plantaž in bombaža. Leta 1837 je prišlo do padca cene bombaža, kar je povzročilo hiter konec mrzlice širjenja plantaž.

Padec cen bombaža je prizadel tudi finančne interese na Severu. Do večjih bankrotov in moderne finančne krize ni prišlo, ker so bili takratni ameriški trgi vendarle še premalo razviti za kaj takega. Je pa leto 1937 povzročilo prekretnico v odnosu med Severom in Jugom. Ko je potreba po sužnjih v Alabami, Louisiani in Mississippiju usahnila, se je v drugih državah okrepil strah, da bo število sužnjev začelo presegati število, ki jih lahko obvladujejo plantaže. Menili so, da to lahko vodi ne zgolj v padec vrednosti premoženja, ki so ga imeli plantažniki investiranega v sužnjih, ampak tudi v izgubo kontrole na plantažah. Zato so južne države začele močneje lobirati za ustanovitev novih držav na vzhodu, na primer Teksasa in Oklahome. 

Na drugi strani se je Sever vse bolj začel bati politične moči Juga. Še pomembnejše pa je bilo, da so severne države, ki so imele svobodno delovno silo, dosegle stopnjo ekonomskega razvoja, ko so same postale konkurenčne na mednarodnih trgih, okrepila pa se je tudi domača potrošnja. Sever je torej postajal vse bolj ekonomsko neodvisen od izvoza, ki ga je ustvaril Jug. 

zgodba Abrahama Lincolna
 / 29. 5. 2016
V naslednjih letih so se zato do skrajnosti zaostrili politični spopadi glede pridruževanja novih držav, ki so začele spreminjati razmerje moči v kongresu. Ti politični spopadi so povzročili propad liberalne stranke whigov in nastanek Republikanske stranke, ki je imela za razliko od whigov svojo volilno bazo zgolj v severnih državah. Izvolitev Abrahama Lincolna, prvega republikanskega predsednika, je nato leta 1861 južnjaške države prepričala, da se bo njihov položaj v uniji s severnimi državami, sedaj ko so izgubile vpliv v Beli hiši, samo še slabšal in da je, če se nameravajo odcepiti, najbolje, da to storijo čim prej. 

Na tem mestu bomo makro zgodbo ameriškega eksperimenta s suženjskim kapitalizmom zapustili. Suženjstvo se je uradno končalo z Lincolnovo razglasitvijo emancipacije, a dejansko se je suženjstvo končalo takrat, ko je ozemlje zavzela vojska Severa. 

Za konec poglejmo še, kako so plantaže delovale na mikro ravni. Plantaža je imela dve žetvi, eno žetev bombaža in eno žetev koruze. Koruza je bila potrebna kot živilo, hkrati pa se njen cikel rasti ni prekrival z bombažem, tako da je bilo mogoče na istih poljih gojiti obe rastlini. 

Plantaže niso bile ostanek predindustrijske ekonomije, ampak je šlo za nova podjetja, ki so se obnašala podobno kot najsodobnejše tovarne tistega časa. Knjigovodske bukve in popisi proizvodnje celo kažejo, da so bile vodene bolje od tovarn na severu. Bombaž, ki ga je nabral posamezen suženj, je bil vsak dan popisan. Če suženj ni izpolnil zanj predpisane kvote, ga je čakalo bičanje, ponavadi en udarec za vsak funt bombaža pod kvoto.  

Pri delu so upravitelji plantaž uporabljali tudi standardizirane obrazce, tako da so rezultate lahko knjižili tudi slabo pismeni zaposleni. Prav položaj upravljavca plantaže oziroma plantažne enote je bil eden prvih menedžerskih položajev z mezdno plačo. Za zgodnejša predindustrijska gospodarstva je značilno, da je menedžerske naloge opravljal nekdo, ki je bil lastnik podjetja oziroma je bil z lastnikom osebno povezan in plačan iz ustvarjenega dobička. 

Ena najpomembnejših nalog upravljavcev plantaž je bila ugotoviti, kakšne kvote lahko predpišejo posameznim sužnjem. To je bil tudi eden glavnih razlogov za vodenje natančnih evidenc. Če je posameznik izpolnjeval kvote, so jih zvišali. Posluževali so se tudi tekmovanj, da bi ugotovili, kje se nahaja zgornja meja kvot, ki jih lahko pričakujejo od sužnjev. Metode so bile izredno učinkovite. V približno petdesetih letih se je količina nabranega bombaža na sužnja podvojila.

Lep prikaz neusmiljenih kvot najdemo v avtobiografiji Solomona Northupa 12 let suženj, po kateri je bil pred leti posnet istoimenski film. Solomon je bil šokiran nad zahtevami, ki so jih postavljali lastniki plantaž in ki jih sam ni mogel nikoli doseči. Te so lahko ponavadi dosegli zgolj tisti, ki so na plantažah začeli delati kot otroci, zaradi česar so bili tudi toliko več vredni na trgu.

Najpomembnejše orodje upravljavcev plantaž je bil ob vseh teh poslovnih inovacijah bič. Oblast lastnika nad njegovim sužnjem je bila bolj kot ne totalna. Ta oblast je po emancipaciji močno oslabela. Plantažniki so sicer kmalu razvili metode, s katerimi so nekdanje sužnje držali v ekonomski odvisnosti in jih v veliki meri zadržali na poljih tudi po državljanski vojni. A njihova represivna moč je vendarle močno oslabela, tako da njihovi donosi nikoli več niso bili takšni kot pred emancipacijo.
 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

super prispevek

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness